Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, pravilno zaključilo, da ni bil veljavno sklenjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je toženka vročila tožnici, nezakonit in se razveljavi, ter da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še vedno traja. V II. točki izreka sodbe je toženki naložilo, naj tožnico v roku 8 dni pozove nazaj na delo, ji prizna vse pravice iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter jo za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (z izjemo obdobja od 20. 7. 2020 do 31. 8. 2020) prijavi za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za zavarovalni čas 20 ur tedensko; višji tožbeni zahtevek za prijavo v zavarovanje za isto obdobje za zavarovalni čas 20 ur tedensko je zavrnilo. V III. točki izreka sodbe je toženki naložilo, naj tožnici v roku 8 dni za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (z izjemo obdobja od 20. 7. 2020 do 31. 8. 2020 za zavarovalni čas 20 ur tedensko) obračuna nadomestilo plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnica prejemala, če bi delala, od teh zneskov odvede davek in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto nadomestila plače dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek za reparacijo za obdobje od 20. 7. 2020 do 31. 8. 2020 za zavarovalni čas 20 ur tedensko je zavrnilo. V IV. točki izreka sodbe je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 727,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v V. točki izreka sodbe pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del izreka sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A., ki bi izpovedala o tem, da je tožnica imela voljo za prenehanje delovnega razmerja. To dokazuje tudi okoliščina, da ji je tožnica ob zaključku zadnje izmene vrnila ključe gostinskega lokala. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni bistveno, kdo je podpisal izpodbijani sporazum. Uveljavlja nasprotje med navedbo tožnice, da podpis na sporazumu ni enak tistemu na pogodbi, in navedbo, da sta podpisa preveč enaka. Izpoved tožnice, da je kopijo sporazuma odprla in pogledala šele ko je prišla domov, je v nasprotju z nadaljnjo izpovedjo, da ga je prvič videla, ko ji ga je izročila toženka. Ni verjetno, da tožnica prejete listine ni takoj prebrala. Navaja, da je izpodbijani sporazum po elektronski pošti poslala B.B., izvirnik podpisanega sporazuma pa je tožnici še istega dne poslala po pošti, ker si je želela zagotoviti dokazilo o vročitvi. Sodišče prve stopnje se je o vsebini zaprte kuverte prepričalo na naroku za glavno obravnavo 25. 8. 2020, zato je zmotno štelo kot nedokazano, da je bil v kuverti ravno izvirnik sporazuma. Ker sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je podpis na sporazumu tožničin, ni postavilo sodnega izvedenca grafologa, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo njeni izpovedi, da je tožnica sporazum na hitro prebrala in ga brez besed podpisala. Po izpovedi toženke je tožnica sporazum podpisala okrog 15.00 ali 16.00 ure, in ne ob zaključku izmene, kot je protispisno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, v koliko izvodih je bil sporazum podpisan. Ne drži, da je sporazum ponarejen, saj si členi sledijo po logičnem zaporedju, usklajene pa so tudi poravnave strani. Ni neobičajno, da se listine zaradi manjših napak razpnejo in ponovno spnejo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je v tem sporu izpodbijala sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega jo je toženka odjavila iz socialnih zavarovanj. Zatrjevala je, da sporazuma ni nikoli podpisala in se z njegovo vsebino ni strinjala. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo pravilno pravno podlago iz prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po kateri lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, pri čemer se po prvem odstavku 13. člena ZDR-1 glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Pravno podlago za odločitev v zadevi zato predstavlja tudi določba 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po kateri je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, po določbi drugega odstavka 18. člena OZ pa mora biti izjava volje za sklenitev pogodbe svobodna in resna. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskega zaključka, da tožnica sporazuma ni podpisala, zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in razveljavitev sporazuma ter s tem povezanim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo v pretežnem delu ugodilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A.. Toženka je ta dokazni predlog podala za potrditev navedb, da je imela tožnica voljo za prenehanje delovnega razmerja ter da je sodelavkam in strankam v lokalu povedala, da bo dala odpoved, kar po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni bistveno za odločitev. Glede na določbo drugega odstavka 81. člena ZDR-1 je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljaven le v primeru, da je sklenjen v pisni obliki, zato ustno ali konkludentno izražena volja za njegovo sklenitev ne zadostuje.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede pristnosti tožničinega podpisa na sporazumu postaviti sodnega izvedenca grafologa, saj tega dokaznega predloga v postopku na prvi stopnji ni podala. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo izpoved tožnice, da je podpis na drugi strani verjetno njen, zaključek o neveljavnosti sporazuma pa je utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da je ponarejen.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, zakaj toženki ne verjame, da je tožnica sporazum na hitro prebrala in ga brez besed podpisala. Izpoved toženke, v kateri je bilo več nelogičnosti, je na podlagi neposrednega vtisa ocenilo kot zelo neprepričljivo, predvsem pa je kot verodostojno ocenilo nasprotno izpoved tožnice, da izvirnika sporazuma, ki ga je toženka predložila sodišču prve stopnje, ni nikoli podpisala. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so v izpovedi tožnice določena nasprotja, saj njena izpoved, da je fotokopijo sporazuma prvič videla takrat, ko ji jo je toženka izročila, ni v nasprotju z izpovedjo, da jo je prebrala šele zatem, ko je prišla domov. Ker izpoved tožnice potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi, predvsem njeno sms sporočilo, ki ga je naslednjega dopoldneva poslala toženki,1 pritožbeno sodišče o pravilnosti ustrezno obrazložene dokazne ocene sodišča prve stopnje nima pomislekov. Sicer drži, da je tožnica po izpovedi toženke sporazum podpisala ob 15.00 ali 16.00 uri in ne ob zaključku izmene, kot je v 13. točki obrazložitve sodbe zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa to samo po sebi ne vpliva na drugačno presojo pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je bila tožnica obravnavanega dne do zaključka popoldanske izmene na delovnem mestu, utemeljeno štelo kot neprepričljive navedbe toženke, da je izvirnik sporazuma med izmeno poslala tožnici po pošti priporočeno s povratnico, ker si je na ta način želela zagotoviti dokazilo o vročitvi, upoštevaje določilo 6. člena sporazuma, da je sestavljen v dveh izvodih, pa je pravilno ocenilo, da bi toženka tožnici v primeru podpisa sporazuma s strani obeh strank izročila izvirnik listine in ne njegove fotokopije.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, da je podpis na drugi strani listine (sporazuma), ki jo je predložila toženka, verjetno njen, čeprav je ni nikoli podpisala, kot "sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi" in dejanske ugotovitve, da je druga stran te listine, na kateri sta podpisa obeh strank, preluknjana, na prvi strani pa poškodbe od predhodnega spenjanja ni, utemeljeno sklepalo, da je toženka dokument, ki ga je tožnica v preteklosti podpisala, razpela in drugo stran tega dokumenta, na katerem je bil tožničin podpis, pripela k prvi strani domnevnega sporazuma. Pritožba neutemeljeno navaja, da si členi v sporni listini sledijo po logičnem zaporedju in da so usklajene poravnave strani, saj to predvsem upoštevaje izpoved toženke, da se je za sestavo sporazuma odločila sama in da ga je sestavila brez sodelovanja tožnice, ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je ta ponarejena.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnica intenzivno razmišljala o prenehanju delovnega razmerja in da ji je ob vročitvi fotokopije sporazuma vrnila ključe gostinskega lokala, saj sodišče prve stopnje teh okoliščin utemeljeno ni štelo kot odločilnih. Dejanska ugotovitev, da je bila tožnica nezadovoljna z zaposlitvijo pri toženki, sama po sebi ne potrjuje navedb toženke, da je podpisala izpodbijani sporazum, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je tožnica toženki ključe gostinskega lokala vrnila le zato, ker je bila ob prejemu fotokopije sporazuma prepričana, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokument, ki ga je toženka po zatrjevanju pritožbe 21. 2. 2020 poslala po elektronski pošti B.B., je naslovljen kot "odpoved", kar kvečjemu dodatno potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavni zadevi za enostranski akt delodajalke in ne za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi po določbi 81. člena ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnica sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, pravilno zaključilo, da ni bil veljavno sklenjen in tožbenemu zahtevku iz tega naslova v pretežnem delu ugodilo. Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnica je v tem sporočilu zapisala, da sporazuma ni nikoli podpisala in toženko obtožila, da je ponaredila njen podpis.