Jedro

Odgovor na revizijsko vprašanje, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je ureditev uvoza v garažo, ki tožniku ne omogoča parkiranja njegovega osebnega vozila, zgolj stvarna napaka ali gre za neizpolnitev pogodbe o dokončanju del in odpravi napak, nam ponuja kavza konkretne pogodbe. Ker je bilo bistvo konkretne pogodbe, da tožnik ne udejanji zakonske poti za odpravljanje stvarnih napak, se pa zato toženec pod pretnjo pogodbene kazni zavezuje v roku odpraviti konkretno ugotovljene stvarne napake, je na dlani, da neodprava relativno samostojne stvarne napake ustreza pojmu (delne) neizpolnitve te, druge pogodbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Spor in njegovo ozadje**

1. Tožeča stranka od toženke v tej pravdi zahteva plačilo pogodbene kazni. Ta je bila dogovorjena s pogodbo, sklenjeno 30. 11. 2016, ki nosi naslov „Pogodba o dokončanju del in odpravi napak.“ Stranki sta bili namreč v pogodbenem razmerju že prej. Vanj sta vstopili s sklenitvijo pogodbe 17. 11. 2011. Ta je bila naslovljena kot prodajna pogodba (v spisu se nahaja kot priloga A 4), dasi je resnična vsebina prvotnega pogodbenega razmerja presegala razmerje po prodajni pogodbi, kajti toženec se je zavezal izgraditi in dokončati gradbeni objekt. 2. Ker je imel zgrajeni objekt več napak, sta stranki nazadnje sklenili pogodbo o dokončanju del in odpravi napak z dne 30. 11. 2016. Bistvo te pogodbe je bilo v določitvi izpolnitvenih ravnanj toženca, s katerimi naj odpravi stvarne napake. Izpolnitvena ravnanja so bila določena v 2. členu pogodbe. Med njimi tudi, da bo toženec uredil uvoz v garažo (kot klančino) in položil asfalt na tem uvozu, tako da bo možno v garažo parkirati avtomobil (2. alineja 2. člena pogodbe). Pogodbena kazen je bila dogovorjena v 3. členu pogodbe. To sankcijo sta pravdni stranki navezali na naslednji opis pogodbenopravne kršitve: „v primeru, da prodajalec vseh del v spredaj navedenem roku (do 1. 8. 2017) ne bo izvedel, ima kupec opcijsko pravico, na podlagi katere lahko: - izvede vsa manjkajoča oziroma neopravljena dela na stroške prodajalca z izvajalcem, ki si ga bo kupec sam izbral. V tem primeru se prodajalec zaveže kupcu v roku 15 dni od njegovega pisnega poziva povrniti vse stroške, ki mu bodo nastali zaradi tega, ali - zahteva plačilo pogodbene kazni v znesku 15 % pogodbene vrednosti prodajne pogodbe.“

3. Toženec v roku ni izvedel funkcionalnega uvoza v garažo, saj klančina še vedno ne omogoča običajnega uvoza v garažo za povprečno vozilo. Zato tožnik v tej pravdi zahteva plačilo pogodbene kazni.

**Dosedanji potek postopka**

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da druga pogodba ni samostojna gradbena pogodba, marveč dogovor o odpravi napak. Z njo ni bilo dogovorjeno plačilo, kar je bistvena sestavina gradbene pogodbe. Presodilo je, da je pogodbena izpolnitev, kar zadeva uvoz v garažo, obremenjena s stvarnimi napakami (gre torej za nepravilno izpolnitev). Po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) za nepravilno izpolnitev ni mogoče zahtevati pogodbene kazni.

5. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je druga pogodba samostojna pravna podlaga. A če je izpolnitev obremenjena s stvarno napako, gre za izpolnitev. Zato ni podlage za uveljavljanje pogodbene kazni zaradi neizpolnitve. Sodišče je razlogovalo, da je pogodbena kazen lahko dogovorjena ne samo za neizpolnitev obveznosti in zamudo z izpolnitvijo, ampak tudi za nepravilno izpolnitev, vendar mora biti takšen dogovor izrecno in jasno zapisan. V konkretnem primeru ni bil. **Sklep o dopustitvi revizije**

6. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 444/2022 z dne 16. 11. 2022 revizijo tožnika dopustilo glede vprašanja, „Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je ureditev uvoza v garažo, ki tožniku ne omogoča parkiranja njegovega osebnega vozila, zgolj stvarna napaka ali gre za neizpolnitev pogodbe o dokončanju del in odpravi napak.“ **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Tožnikove navedbe v reviziji_

7. Glede vprašanja razlike oziroma razmejitve med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo pogodbe se je po stališču revidenta treba preprosto vprašati, kaj je bistvo (kavza) izpolnitve sklenjene zaveze iz pogodbe z dne 30. 11. 2016 in kaj je predmet izpolnitvenega ravnanja. Po stališču revidenta ni potrebno večjega premisleka za sklep, da bi toženec moral tožniku urediti uvoz v garažo tako, da bo ta tam lahko parkiral svoj avtomobil. Toženec je že v prvi fazi, pred pogodbo z dne 30. 11. 2016, tožniku predal dovoz s takšno napako, da tožnik po njem ni mogel prepeljati svojega povsem običajnega družinskega avtomobila. To je bil tudi eden od razlogov oziroma kavza, da sta stranki sklenili novo pogodbo. Že zgrajeni uvoz po projektu sta torej povsem veljavno šteli za napako. Toženec se je nato s pogodbo 30. 11. 2016 zavezal to napako odpraviti in funkcionalnost dovoza je za tožnika postala jasna kavza pogodbe. Treba je poudariti, da gre v tem primeru za sanacijo že obstoječe stvarne napake. Tožnik ni dolžan uveljavljati sankcij za stvarno napako zaradi odprave stvarne napake. Sedaj gre tu za očitno neizpolnitev pogodbe, saj stvarna napaka ni bila odpravljena.

_Tožencev odgovor na revizijo_

8. Toženec trdi, da je vsa dela opravil v skladu s projektom. Avtor projekta je bil tožnikov sin. Dalje trdi, da se z avtomobilom lahko zapelje v garažo. Po njegovem obe sodišču utemeljeno razlogujeta, da bi bil tožnik upravičen do plačila pogodbene kazni le v primeru, če toženec prevzetih obveznosti sploh ne bi izpolnil ali pa bi jih izpolnil z zamudo. Tožnik je ves čas poslovnega razmerja ravnal pošteno.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

9. Revizija je utemeljena.

_Dejansko izhodišče in meje revizijskega preizkusa_

10. Da je tipična ideja garaže ta, da vanj njen uporabnik lahko parkira avto, ne terja dodatnega razčlenjevanja. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je zgoščena v 9. točki obrazložitve: „Klančina (...) ne omogoča običajnega uvoza v garažo za vsako (običajno) vozilo.“ Vrhovno sodišče je na takšen dejanski sklep vezano 370. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ideja garaže se v konkretni garaži torej ne udejanja. Neupoštevne so zato navedbe toženca v odgovoru na revizijo, s katerimi skuša Vrhovno sodišče glede tega dejanskega vprašanja prepričati v nekaj drugega.

_Diagnoza problema_

11. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje diagnozi revizijskega problema, ki jo podaja revident, torej, da se je glede razmejitve med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo pogodbe treba vprašati, kaj je bistvo (kavza) izpolnitve sklenjene zaveze iz pogodbe z dne 30. 11. 2016 in kaj je predmet izpolnitvenega ravnanja. Druga pogodba je sicer res, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, samostojna pravna podlaga _(titulus iuris_), a podlaga, kavza te pogodbe (_causa finalis_), korenini v pogodbenem razmerju po prvi pogodbi1. _Kavza in srž konkretne pogodbe_

12. Prvina pogodbe, ki pomaga klasificirati tip konkretne pogodbe ter identificirati njeno konkretno, neponovljivo identiteto, je namreč prav kavza pogodbe. Ta predstavlja skupen namen pogodbenikov, razlog, zaradi katerega se stranki (vzajemno) zavezujeta. Razkriva, kaj sta stranki z nastalim obligacijskim razmerjem želeli doseči. Klasična teorija je iskala in prepoznavala objektivno kavzo. Ta je za vsak tip pogodbe vselej enaka. Teorija je nato te objektivne pogodbene kavze še dodatno abstrahirala v tri tipe. To so: _causa acquirendi_ oz. _credendi, causa donandi ter causa solvendi._ Abstraktni tip kavze, ki se najbolje prilega konkretni pogodbi, je _causa solvendi_,2 saj se navezuje na že obstoječe pogodbeno razmerje.

13. A resnično, življenjsko razsežnost kavze nam razstre šele moderna, integralna teorija. Kot pravi Cigoj: »Danes je splošno sprejeto, da ima kavza več aspektov, objektivnega in subjektivnega.«3 Subjektivna prvina kavze, ki abstraktni tip kavze vsebinsko resnično napolnjuje (konkretizira), v obravnavani zadevi gradi na preteklem, izhodiščnem pogodbenem razmerju. Tu se nam nato razkrije prava identiteta (druge) pogodbe. Ker je bilo prvo pogodbeno razmerje obremenjeno s stvarnimi napakami, sta pogodbeni stranki - namesto, da bi se tožnik oprl na zakonska pravila o jamčevanju za stvarne napake - nastali položaj reševali avtonomno in inovativno. Iz življenjskega primera ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi postavljale pod vprašaj sklep, da sta stranki veljavno izhajali iz načela pogodbene avtonomije (3. člen OZ) ter to načelo tudi neoporečno uresničevali4. 14. Kljub temu da je iz (druge) pogodbe navzven razvidno zgolj izpolnitveno ravnanje toženca, je med strankama vzpostavljena ekvivalenca. O darilnem namenu in darilni kavzi tako seveda ni mogoče govoriti. Tožnik se je torej odpovedal izvrševanju zakonskih pravic iz naslova jamčevanja za stvarne napake po prvi pogodbi, toženec pa se jih je namesto tega zavezal odpraviti skladno s pogodbenim dogovorom po drugi pogodbi, in sicer pod pretnjo pogodbene kazni. Odprava stvarnih napak je tako postala glavno izpolnitveno ravnanje toženca po drugi pogodbi. Izpolnitveno ravnanje bo tako opravljeno tedaj, ko konkretno ugotovljenih stvarnih napak, ki se jih je toženec zavezal odpraviti na konkretno dogovorjen način, več ne bo. Takšna pogodbena shema je skladna z načelom pogodbene avtonomije (3. člen OZ), njena pogodbena podlaga, kavza (39. člen OZ) pa ne nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in moralnim načelom. Sankcija pogodbene kazni je bila navezana na dejstvo, da tožena stranka do dogovorjenega roka ne bo izpolnila vseh (!) pogodbenih obveznosti po drugi pogodbi.

15. Toženec, na katerem je trditveno in dokazno breme, takšnega skupnega namena pogodbenikov, kakor izhaja iz besedila pogodbe, (zaenkrat) ni omajal (82. člen OZ)5. **Odgovor na dopuščeno vprašanje**

16. Konkretna ubeseditev 3. člena pogodbe, ki pravico do pogodbene kazni navezuje na konkretno opisano, perfektno izpolnitev (glej dobeseden povzetek v 2. točki tega sklepa), skupaj s prej opredeljeno kavzo te pogodbe dokazuje, da je prav brezhibna izpolnitev bistvo te pogodbe. To pomeni, da izpolnitev, ki pomemben, relativno samostojen sklop napak po prvi pogodbi, pušča neodpravljene, ne ustreza bistvu izpolnitvenega ravnanja. Ne gre torej za izpolnitev z napako, marveč za (vsaj delno) neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik dal prednost pogodbenemu reševanju stvarnih napak, namesto, da bi se poslužil zakonske poti za njihovo odpravo, kakor mu omogoča OZ, ni bil dosežen. Stroga pogodbena določba 3. člena tu ne pušča posebnega razlagalnega prostora: pravico do uresničitve pogodbene kazni sta stranki navezali tudi na (zgolj) delno neizpolnitev po drugi pogodbi.

**Odločitev o reviziji**

17. Ker je bil pravni sklep nižjih sodišč, da je šlo pri nezadostni sanaciji uvoza v garažo za izpolnitev z napako in ne za neizpolnitev, napačen, je bilo napačno tudi nadaljnje pravno razlogovanje, da sankcija pogodbene kazni zato ne pride v poštev. Slednji pravni sklep zanika jasen pogodbeni dogovor iz 3. člena pogodbe, ne da bi ga sodišče prepoznalo kot neveljavnega (torej ničnega) ali ga iz enakih razlogov razlagalno utesnilo po pravilih, ki veljajo za razlago pogodb (tu prideta lahko v poštev le 82. in 84. člen OZ6). Nepravilna uporaba 3. člena Pogodbe ustreza položaju zmotne uporabe materialnega prava. Ker sta zaradi nje sodišči pravico do pogodbene kazni, na kateri sloni tudi tožbeni zahtevek, že v izhodišču odrekli, se nista ukvarjali z nadaljnjimi relevantnimi vprašanji, zlasti ne z ugovorom toženca,7 da je konkretna pogodbena kazen glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (252. člen OZ). Tak položaj Vrhovnemu sodišču narekuje uporabo procesnega pooblastila iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Ob ugoditvi reviziji je tako Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

18. O stroških revizijskega postopka Vrhovno sodišče zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari ni odločalo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V sodni praksi je bila že v času Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zasejana terminološka zmeda, ki neutemeljeno enači pojem podlage (_causa finalis_) iz 39. člena OZ ter pravne podlage za pridobitev pravic (_titulus iuris_). Seme terminološke zmede je bilo zasejano v določbi 210. člena ZOR o neupravičeni pridobitvi, ki govori o podlagi ter odpadu podlage. Na to napako so enotno opozarjali teoretiki in poudarili, da je treba razlikovati med pravno podlago (_titulus iuris_), kamor spadajo pogodba, povzročitev škode, neupravičena obogatitev, poslovodstvo brez naročila ter enostranska izjava volje, ter glavnim namenom oziroma razlogom obveznostne pogodbe _(causa finalis_). Glej: _Štempihar J., Zasebno pravo_, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2003 str. 192; _Cigoj S. Komentar obligacijskih razmerij – Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih,_ 1. knjiga_,_ Ljubljana, 1984, str. 203; _Grilc P. v: Juhart M., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik s k_omentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 289-291; ter zlasti _Vizner B., Komentar zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, 1. knjiga,_ Zagreb 1978, str. 229-236. 2 Ta tip kavze je v literaturi sicer najmanj obdelan. Njegovo bistvo je, da že obstaja pogodbeno razmerje, ki ga želita stranki bodisi utrditi bodisi rešiti, ker je njegov uspeh (doseči skupen namen pogodbenikov in s tem njuno pogodbeno potešitev) postal spričo novih okoliščin negotov ali okrnjen. 3 _Cigoj S._, nav. delo, str. 199. 4 Takšno je v svojem bistvu tudi izhodišče razlogovanja pritožbenega sodišča v 11. točki izpodbijane sodbe. 5 Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora stranka, ki želi doseči širšo, izventekstualno razlago pogodbe, z ustrezno trditveno podlago zasejati dvom o jasnosti (pravilno: nespornosti) pogodbene določbe (glej npr. sodbo II Ips 968/2007 z dne 17. 9. 2009, sodbo II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011, sklep II Ips 46/2012 z dne 16. 5. 2013, sodbo VIII Ips 89/2015 z dne 9. 9. 2015, sodbo II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 ali sodbo VIII Ips 140/2016 z dne 6. 12. 2016). 6 Pritožbeno sodišče (10. točka obrazložitve) se je razlage pogodbe lotilo v luči posebnega razlagalnega pravila, ki veljajo za razlago pogodbenih določb o pogodbeni kazni (drugi odstavek 247. člena OZ), ter sklenilo, da stranki pogodbene kazni nista navezali na položaj izpolnitve z napako. To razlogovanje pa ne pride v poštev, saj temelji na napačnem izhodišču, da je v obravnavani zadevi podan (zgolj) položaj izpolnitve s stvarno napako. 7 Da je bil ta podan, izhaja iz povzetka strankinih navedb v 3. točki obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje.