Jedro

Delodajalec mora kršitev obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja, čemur je tožena stranka zadostila. V odpovedi je navedla, da je tožnica na podlagi bilančnih podatkov kreditojemalke vedela, da slednja ne bo sposobna vrniti namenskih kreditnih sredstev, pa ji je kljub temu v nasprotju z internimi akti ter koristmi in interesi delodajalca omogočila izplačilo. To pomeni, da je tožnica ravnala z namenom omogočiti kreditojemalki pridobitev protipravne premoženjske koristi. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je preko svojih pooblastil sklenila Dodatek št. 1, s katerim so bila iz zavarovanja kredita izključena vsa jamstva in pri tem ravnala namerno.

Delodajalec lahko v sodnem postopku dokazuje kršitev obveznosti, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, v okviru obrazložitve dejanskega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2014 in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in naslednji) oziroma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), in da zaradi porušenega zaupanja ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odpoved prepozna, podana po poteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi se moralo opredeliti do elektronske pošte z dne 7. 12. 2011, iz katere izhaja, da je bil delodajalec že v letu 2011 seznanjen z domnevnimi kršitvami. Prav tako bi se moralo opredeliti do listinske dokumentacije, iz katere izhaja, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila že v letu 2010 ali vsaj 2012. Ker se sodišče ni opredelilo do listinske dokumentacije, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Posledično tudi dokazna ocena sodišča ni celovita. Ker ugotovitve sodišča nasprotujejo listinam v spisu, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da ni sodelovala pri pripravi bonitetne ocene, prav tako ni pripravljala predloga za odobritev naložbe in je glede tega zaupala sodelavcem, ter je dokumente podpisala kot vodja poslovalnice. Drugačni zaključki sodišča so protispisni. Protispisen je tudi zaključek, da je vedela za dejstvo upoštevanja neresničnih podatkov pri pripravi bonitetne ocene, in dejstvo, da kreditojemalka kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti zaradi slabega finančnega stanja. Sodišču očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je skopo opredelilo do naklepa oziroma namena tožnice pridobiti kreditojemalki protipravno premoženjsko korist, kot subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja. Tudi izredna odpoved ne vsebuje obrazložitve naklepa in ne ponuja dokazov v utemeljitev krivdne oblike, pojasnjevanje tožene stranke v postopku pa je prepozno. Dodatek št. 1 ni bil sklenjen v nasprotju s predlogom in sklepom, saj ni bilo izdano izbrisno dovolilo za izbris hipoteke, poleg tega je tožena stranka s predlogom za izvršbo posegla na vsa sredstva prvotnega zavarovanja. Do navedenega dejstva se sodišče ni opredelilo. Za podpis Dodatka št. 1 je bila pooblaščena in s podpisom ni prekoračila svojih pooblastil. 4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu direktor tržnega segmenta, in sicer kot vodja poslovalnice tožene stranke, podružnice Posavje. Tožena stranka ji je dne 27. 11. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi ji je očitala, da je skupaj še z dvema sodelavkama z namenom, da bi družbi A., d.o.o., (v nadaljevanju: kreditojemalka) pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je dne 14. 7. 2008 kreditojemalki omogočila izplačilo namenskih kreditnih sredstev v višini 300.000,00 EUR kljub vedenju, da ta izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti, kar je bilo razvidno iz bilančnih podatkov družbe, ter dne 2. 7. 2009 v nasprotju s predlogom za odobritev sprememb pogojev kratkoročnega kredita in na njegovi podlagi izdanim sklepom z dne 30. 6. 2009, preko svojih pooblastil sklenila Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalka za vračilo kredita jamčila samo še z zastavljenimi premičninami. S tem je bila kreditojemalki pridobljena velika protipravna premoženjska korist najmanj v višini 264.498,50 EUR, delodajalcu pa povzročena velika premoženjska škoda najmanj v višini 384.218,43 EUR.

8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožnica sprva podpisala predlog za odobritev naložbe kreditojemalki, nato pa s podpisom sklepa z dne 27. 6. 2008 in dne 7. 7. 2008 odobrila namensko kreditiranje. V postopku izdelave bonitetne ocene je bil letni obseg poslovanja kreditojemalke prikazan kot zgolj štirimesečni obseg poslovanja in je bila na ta način lažno povečana povprečna mesečna realizacija kreditojemalke. Posledično je bila kreditojemalka umetno uvrščena v bonitetni razred B2 in je bila zato tožnica pooblaščena za podpis kreditne pogodbe. Če bi bili pri izdelavi bonitetne ocene upoštevani dejanski finančni podatki kreditojemalke, bi bila razvrščena v nižji bonitetni razred in bi bili posledično pristojni za podpis kreditne pogodbe zaposleni na višjem nivoju. Kreditojemalka prejetih namenskih kreditnih sredstev ni vrnila (v celoti je vrnila samo prvi obrok in deloma še tri obroke) in je bila s sklepom z dne 8. 6. 2011 izbrisana iz sodnega registra. Tožnica je kreditojemalki omogočila izplačilo namenskih kreditnih sredstev, kljub vedenju, da jih ta ne bo sposobna vrniti. Ker je pred podpisom kreditne pogodbe pregledala dokumente v kreditni mapi, se je z dejanskim finančnim stanjem družbe seznanila in se torej zavedala, da glede na njeno poslovanje prejetega kredita ne bo sposobna vrniti. Tudi Dodatek št. 1 je podpisala, čeprav za podpis ni bila pooblaščena (ker je bila takrat kreditojemalka razvrščena že v slabši bonitetni razred). Dodatek št. 1 je bil namreč sklenjen v nasprotju s predlogom za odobritev spremembe pogojev kreditiranja. Slednji je predvidel podaljšanje roka vračila kredita in poleg obstoječih zavarovanj (hipoteka na nepremičnini, poroštvo gospodarske družbe) še dodano zavarovanje z zastavo premičnin (gostinske opreme). Dejansko so bila z Dodatkom št. 1 iz zavarovanja izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalka za vračilo kredita jamčila samo z zastavljenimi premičninami. Navedenega se je tožnica zavedala in je ravnala naklepno. S tem je bila kreditojemalki pridobljena velika protipravna premoženjska korist, toženi stranki pa povzročena velika premoženjska škoda. Drugačne revizijske navedbe pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da so imele ugotovljene kršitve delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Zaradi porušenega zaupanja tudi ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Očitek, da dokazna ocena ni celovita in naj sodišče ne bi sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ni utemeljen. Nižji sodišči sta vsebino izvedenih dokazov ustrezno povzeli in svoje zaključke napravili na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da sta skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtali vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Elektronska pošta z dne 7. 12. 2011, odredba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 3. 5. 2010, zaprosilo PU Murska Sobota za posredovanje dokumentacije, vezane na sporni kredit z dne 11. 3. 2010 ter tožba družbe B., d.o.o., kot poroka sporne kreditne pogodbe zaradi ugotovitve ničnosti oziroma delne ničnosti kreditne pogodbe (v nadaljevanju: listinska dokumentacija) (1), s katerimi je tožnica utemeljevala očitek, da je izredna odpoved prepozna, nista spregledali, ampak sta napravili drugačen dokazni zaključek (od tistega, za katerega se je zavzemala tožnica).

11. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Med drugim se je v okviru presoje pravočasnosti odpovedi izrecno opredelilo do listinske dokumentacije, s katero je tožnica utemeljevala očitek, da je izredna odpoved prepozna. Pojasnilo, je, da se listinska dokumentacija v ničemer ne nanaša na ravnanje tožnice ob sklepanju sporne kreditne pogodbe v letu 2008, niti sklepanju Dodatka št. 1 k tej pogodbi v letu 2009. Ustrezno je obrazložilo tudi dokazni zaključek, da je tožnica ravnala naklepno. Ni se bilo dolžno opredeljevati do navedbe, da naj bi tožena stranka z izvršbo posegla na prvotna sredstva zavarovanja, ker to ni pomembno za presojo. Za presojo, da je kršitev podana, zadošča, da so bila z Dodatkom št. 1 iz zavarovanja izključena obstoječa zavarovanja kreditne pogodbe v škodo tožene stranke (ki ga je podpisala tožnica).

12. Revizijske navedbe v zvezi s pravočasnostjo odpovedi, s katerimi tožnica utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pomenijo uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in revizijsko sodišče v tem okviru tudi odgovarja nanj. Nestrinjanje z dokazno oceno in s tem uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP) pomeni očitek, da je protispisen zaključek sodišča, da je tožnica vedela, da družba ne bo sposobna vrniti izplačanih kreditnih sredstev. Enako velja za očitek, da je protispisen tudi zaključek sodišča, da je tožnica proučila kreditno dokumentacijo in da so bili upoštevani neresnični podatki za razvrstitev v bonitetni razred.

13. Ni utemeljen očitek, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obrazložitve, da je tožnica ravnala naklepno oziroma z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist kreditojemalki. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora torej kršitev obveznosti opredeliti tako, da je iz njenega opisa mogoče ugotoviti znake kaznivega dejanja, čemur je tožena stranka zadostila. V odpovedi je navedla, da je tožnica na podlagi bilančnih podatkov kreditojemalke vedela, da slednja ne bo sposobna vrniti namenskih kreditnih sredstev, pa ji je kljub temu v nasprotju z internimi akti ter koristmi in interesi delodajalca omogočila izplačilo. To pomeni, da je tožnica ravnala z namenom omogočiti kreditojemalki pridobitev protipravne premoženjske koristi. Iz obrazložitve tudi izhaja, da je preko svojih pooblastil sklenila Dodatek št. 1, s katerim so bila iz zavarovanja kredita izključena vsa jamstva in pri tem ravnala namerno.

14. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka že v odpovedi navajati dokaze v utemeljitev naklepa in jih tudi priložiti odpovedi, ni utemeljeno. Navedeno stališče nima podlage v določbi 87. člena ZDR-1, ki delodajalcu ne nalaga, da že v odpovedi navede dokaze in jih tudi priloži odpovedi. Delodajalec lahko v sodnem postopku dokazuje kršitev obveznosti, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja, v okviru obrazložitve dejanskega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Očitek, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, ni utemeljen. V primerih, ko je odpoved podana zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka, na podlagi katerega lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja, in odgovorno osebo (2).

16. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da je 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 začel teči 7. 11. 2014. Takrat je tožena stranka prejela poročilo zunanjega izvajalca družbe C. z dne 28. 10. 2014 o pregledu kreditne mape po sporni kreditni pogodbi (v nadaljevanju: poročilo). Na njegovi podlagi je ugotovila podrobnosti ravnanja tožnice v primeru sporne kreditne pogodbe in Dodatka št. 1, ter tudi izpolnitev znakov očitanega kaznivega dejanja. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka s strani ene izmed njenih strokovnih služb prijela prijavo, da so bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi s sporno kreditno pogodbo. Zadevo so predali zunanjemu izvajalcu družbi C., katerega naloga je bila, da na podlagi pregleda kreditnega spisa ugotovi, ali so bili postopki v skladu z zakonodajo in z internimi akti tožene stranke. Zunanji izvajalec je pri pregledu zaznal kršitve in o tem izdelal poročilo.

17. Po prepričanju tožnice naj bi se tožena stranka že v letu 2010 ali vsaj 2011 seznanila z okoliščinami ravnanja tožnice, kar naj bi izhajalo iz listinske dokumentacije. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje v njej tožnica ni omenjena. Zato listinska dokumentacija ni odločilna za presojo, kdaj se je tožena stranka seznanila z odgovorno osebo za kršitev. Do izdelave poročila tožena stranka torej še ni mogla vedeti, da so bile pri sklepanju sporne kreditne pogodbe podane kršitve, ki imajo znake kaznivega dejanja, in da je zanje odgovorna tudi tožnica. Drugačne revizijske navedbe v smeri, da naj poročilo ne bi vsebovalo nobenih novih zaključkov ali podatkov, niso utemeljene. Zato sta sodišči nižje stopnje utemeljeno presodili, da je odpoved pravočasna in to tudi ustrezno obrazložili.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor o prenehanju delovnega razmerja, v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

(1) Listovna št. A6, A7, A9 in A10. (2) Primerjaj sodbo VIII Ips 221/2013 z dne 31. 1. 2014 in VIII Ips 236/2013 z dne 10. 2. 2014.