Jedro

Tožnica je kot vodja poslovalnice tožene stranke z namenom, da bi določeni družbi pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter njenimi koristmi in interesi omogočila določeni družbi, da ji je tožena stranka izplačala namenska kreditna sredstva (v višini 300.000,00 EUR), čeprav je vedela, da ta družba izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. Poleg tega je tožnica določenega dne v poslovnih prostorih tožene stranke v imenu tožene stranke z istim komitentom sklenila še Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalec od sklenitve tega Dodatka št. 1 dalje za vračilo kredita jamčil samo še z zastavljenimi premičninami. Za sklenitev Dodatka št. 1 tožnica ni imela pooblastila in je bila določeni družbi pridobljena velika protipravna premoženjska korist, hkrati pa je delodajalcu povzročena velika premoženjska škoda. Tožnica je s takšnim ravnanjem kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodila tožene stranke ter določbe 33., 34. in 37. člena ZDR-1. Njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. Zato je obstajal utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2014 nezakonita in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; (2) da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v roku 8 dni pod izvršbo; (3) da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati bruto plačo v višini 3.224,79 EUR, od bruto zneska plače v 8 dneh obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti - to je od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo ter (4) da je tožena stranka dolžna izplačati tožnici sorazmerni del regresa v znesku 48,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in da je tožena stranka šele s prejemom poročila družbe A. d.o.o., B. z dne 28. 10. 2014 ugotovila podrobnosti ravnanja tožnice v primeru sporne kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je tožena stranka šele takrat dokončno seznanila z vsemi dejstvi, relevantnimi za odpovedni razlog, zato do podane odpovedi 30-dnevni rok še ni potekel. Kdaj delodajalec izve za očitane kršitve delovnega obveznosti, je dejansko vprašanje, vendar pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je za ta postopek odločilno, da je subjektivni 30-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči 7. 11. 2014. Priče C.C., D.D. in E.E. so izpovedale, da je bilo poročilo družbe A. d.o.o. ključnega pomena za dokončno ugotovitev kršitve tožnice, takšna izpovedba pa ni presenetljiva, saj bi bila v nasprotnem primeru odpoved prepozna. Sodišče prve stopnje bi se moralo za vsako od očitanih kršitev opredeliti glede subjektivnega roka. Moralo bi se opredeliti tudi do elektronske pošte z dne 7. 12. 2011 (A9), ki jo je F.F., zaposlena v pravni pisarni tožene stranke, poslala G.G., direktorju tožene stranke in H.H., I.I., J.J. ter K.K. s pripisom, da gre za L. d.o.o.. Iz te elektronske pošte je razvidno, da je delodajalec bil z domnevnimi kršitvami seznanjen že mnogo prej kot je podal odpoved, kar pomeni, da je odpoved z dne 27. 11. 2014 prepozna. Iz elektronske pošte nesporno izhaja, da je bila tožena stranka že vsaj 7. 12. 2011 seznanjena z domnevno spornostjo kredita odobrenega družbi L. d.o.o.. Prav tako je bila seznanjena s spornim aneksom oziroma z Dodatkom št. 1 k pogodbi. Tožnica je dejstvo, da je odpoved prepozna, utemeljevala z več različnimi listinami, vendar se sodišče prve stopnje do nobene od navedenih ni opredelilo, zato v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je Policijska uprava M. dne 11. 3. 2010 pozvala toženo stranko k posredovanju dokumentacije, vezane na kredit družbe L. d.o.o.. Iz odredbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I Kpd 38541/2010 z dne 3. 5. 2010 in urgence z dne 3. 8. 2010 izhaja, da je bila tožena stranka s strani sodišča zaprošena za posredovanje dokumentacije vezane na kredit L. d.o.o.. Nadalje navaja, da je družba N. d.o.o. dne 16. 5. 2012 na Okrožno sodišče v Mariboru vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti oziroma delne ničnosti kreditne pogodbe družbe L. d.o.o.. S tožbo je bila tožena stranka seznanjena 21. 6. 2012, ko jo je njena pooblaščena odvetniška pisarna obvestila, da so navedbe v tožbi zelo resne in vsebujejo zelo hude obtožbe ter očitajo storitev kaznivih dejanj s strani delavk tožene stranke O.O. in P.P.. Iz navedb v tožbi je razvidno, da naj bi bila družba N. d.o.o. žrtev premišljene in dobro organizirane skupine ljudi, katero med drugim sestavlja tudi tožnica. N. d.o.o. je 29. 6. 2011 Okrožnemu državnemu tožilstvu v R. podala kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu KZ. Iz tožbe izhajajo očitki tožnici, da je odobrila kredit brez predhodnega soglasja in obravnavanja kreditnega odbora tožene stranke. Izhajajo tudi očitki, da niso bile preverjene bilance in poslovanje kreditojemalca L. d.o.o. ter da ni bilo preverjeno lastništvo ali obstoj zastavljenih premičnin po dodatku h kreditni pogodbi. Iz tožbe izhaja, da je imela P.P. s pomočjo svoje tete (tožnice) nalog urediti vse potrebno za ureditev kredita, za kar ji je bila po izjavi S.S. izročena nagrada 4.000,00 EUR. To dokazuje, da je bila tožena stranka že vsaj od leta 2010 seznanjena z domnevnimi kršitvami tožnice in zoper ni ukrepala. Sklicuje se tudi na zadevo Pdp 584/2014, v kateri je sodišče razsodilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi potekel po izteku 30 dni od podaje kazenske ovadbe zoper tožnika zaradi očitanih kaznivih dejanj, ki so predmet obravnavane izredne odpovedi oziroma najkasneje takrat, ko se je iztekel 30 dnevni rok od vročitve odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani o odreditvi preiskave v prostorih pri toženi stranki. Tudi sicer poročilo A. d.o.o. v pretežni meri ugotavlja kršitve P.P.. Večina kršitev se nanaša na P.P. in ne na tožnico. Družba A. d.o.o. je imela na voljo povsem enake podatke oziroma iste dokumente, ki jih je v letu 2011, ko so potekla interna preverjanja, imela na razpolago tožena stranka. Če je tožena stranka ocenila, da za kakršnokoli odločitev potrebuje še mnenje zunanjega preiskovalca bi morala reagirati že v letu 2011 oziroma najkasneje po prejemu tožbe družbe N. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je štelo izpoved C.C. za prepričljivo, pri tem pa pritožba opozarja, da je bila kreditna mapa v službo problematičnih naložb prenesena že 29. 9. 2010 in so se z zadevo pri toženi stranki ukvarjali že od leta 2012. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen razlog za odpoved. Sodišče prve stopnje spregleda, da je direktor podružnice T.T. skupaj s tožnico podpisal sklep ..., da se komitentu L. d.o.o. določi zgornja meja zadolževanja v višini 300.000,00 EUR, prav tako pa je T.T. izpovedal, da je kredit odobril drugi nivo, saj ga je direktor poslovne mreže je odobril s sklepom. Tožnica je na podlagi takšnega sklepa morala podpisati kreditno pogodbo kot vodja poslovalnice. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica vedela, da družba L. izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti. Skrb za pridobivanje podatkov in vnašanje le-teh v bančne aplikacije ni naloga vodje poslovalnice, temveč delo bonitetne službe. Po točkovalnem delu je bila družba L. d.o.o. celo razvrščena v bonitetni razred A, tako da so očitki o nepravilni razvrstitvi v razred B2 povsem neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica pogovarjala z P.P., poslovno skrbnico družbe L. d.o.o., o finančnih podatkih poslovanja le-te in da sta se obe glede na izpoved slednje odločili, da bosta kredit v vsakem primeru odobrili. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so protispisni. Tožnica je namreč izpovedala, da so ji vedno poslovni skrbniki povedali rezime razgovora, ki so ga imeli s strankami, povedali so, zakaj se jim zdi, da bi naložba lahko bila sprejemljiva, kakšna zavarovanja so predlagana, da bodo pridobili finančne podatke itd.. Z P.P. se ni mogla vnaprej dogovoriti, da bo poslovalnica odobrila kredit, saj je vse odvisno od bonitetne ocene. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da sta se tožnica in P.P. odločili, da bosta kredit v vsakem primeru odobrili. Zaključki sodišča so torej glede odločilnih dejstev v nasprotju s tem, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče P.P., zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica pred podpisom pogodbe pregledala dokumente v kreditni mapi. Tega tožnica ni izpovedala, temveč je povedala, da je dokumentacijo pregledala kot táko, če so priložena zahtevana zavarovanja, kaj so zahtevana zavarovanja, ni pa bila njena naloga, da natančno kontrolira kreditno dokumentacijo. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica vedela, da družba L. d.o.o. ne bo sposobna vrniti kreditnih sredstev. Nadalje navaja, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj naj bi imelo njeno ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Sodišče ne pojasni, s čem naj bi bil izkazan tožničin naklep oziroma namen, da družbi L. d.o.o. pridobi protipravno premoženjsko korist. Glede na to, da tožena stranka kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navaja, da naj bi imelo ravnanje tožnice znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ-UPB1 oziroma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 2. in 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1-UPB2), bi moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti, kateri dokaz dokazuje tožničin naklep oziroma namen. Kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti le s krivdno obliko naklepa, ki predstavlja t.i. subjektivni znak kaznivega dejanja. Če ni dokazov za storilčev naklep, tudi ni mogoče govoriti o storitvi navedenega kaznivega dejanja. Tudi sama izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne daje nobene obrazložitve in ne ponuja nobenih dokazov glede bistvenega znaka kaznivega dejanja, to je naklepa oziroma namena za pridobitev protipravne premoženjske koristi družbi L., kar se očita tožnici. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko neutemeljena. Obrazložitev sodišča prve stopnje je glede naklepa tožnice tako skopa, da se je ne da preizkusiti. Zato je podana v tem delu tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazov oziroma obrazložitve, da naj bi tožnica naklepno hotela pridobiti premoženjsko korist družbi L. d.o.o., kasnejše pojasnjevanje tožene stranke pa je prepozno. Ker je bil kredit zavarovan z več sredstvi zavarovanja, poroštvom pravne osebe, poroštvom fizične osebe, hipoteke tretje osebe in menico kreditojemalca, kar vse je razvidno iz notarskega zapisa .... Tožena stranka je tudi vnovčila vsa sredstva zavarovanja in na tej podlagi vložila predlog za izvršbo, ni nobenih trditev in dokazov o povzročitvi škode toženi stranki oziroma o tem ni mogoče govoriti. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je L. pridobila premoženjsko korist v višini 264.498,50 EUR, kolikor je glede na neprerekana dejstva znašal znesek neporavnanih zapadlih obrokov glavnice kredita oziroma, da je toženi stranki nastala premoženjska škoda v višini 384.218,43 EUR. Iz dodatka št. 1 izhaja, da pogodbeni stranki izrecno soglašata, da veljajo vsa zavarovanja, ustanovljena za obveznosti kreditojemalca po tej pogodbi, tudi za morebitna podaljšanja in druge spremembe njenih pogojev in določil. Sporni dodatek je pregledala tudi pravna služba, kar je razvidno iz elektronske pošte U.U., ki pa ni imela nobenih pomislekov v smislu, da se ukinjajo prejšnja dobra zavarovanja za novo slabše zavarovanje. Tudi v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Z dodatkom št. 1 se tako niso ukinjala vsa z osnovno pogodbo dogovorjena jamstva, saj je izrecno zapisano, da veljajo vsa zavarovanja po kreditni pogodbi tudi za morebitno podaljšanje. Tožnica je izpovedala, da sama aneksa nikoli ni razumela tako, da bi se naj osnovna zavarovanja brisala, temveč je bila prepričana, da so v veljavi vsa zavarovanja. Skladno s točko 11 Meril in postopkov za odobravanje naložb, pripravi bančni delavec na podlagi pozitivne odločitve pristojnega nivoja odločanja, pogodbo o naložbi in po potrebi ustrezno pogodbo o zavarovanju v ustreznem številu izvodov, pogodbo parafira sestavljalec predloga, (poslovni skrbnik) na vsaki strani. Priča V.V. je izpovedala, da je ni nihče seznanil s tem, kakšen naj bo aneks, temveč je tega pripravila na podlagi predloga in sklepa. To pa pomeni, da ni šlo za nikakršno namensko izključitev drugih sredstev zavarovanja. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica prekoračila svoja pooblastila, ker je bil L. d.o.o. razvrščen v C2 bonitetni razred, tožnica pa je bila pristojna za odločanje, če je bil komitent razvrščen v bonitetni razred A ali B. Izpostavlja, da ni odločala o aneksu št. 1, temveč je bilo o tem odločeno s sklepom št. ..., podpisnika katerega sta Z.Z. in a.a.. Tožnica je podpisala aneks, o katerem je bilo odločeno na višjem nivoju. Pogodbeno dokumentacijo po pridobitvi sklepa podpišeta podpisnika predloga sklepa, razen v primerih, ko so člani uprave, pomočniki uprave, pooblaščenci uprave, direktorji upravljalskih centrov, področij, direkcij, generalni sekretar ter direktor poslovne mreže odločijo, da bodo tudi pogodbeno dokumentacijo podpisali s svojim levim podpisnikom. Iz sklepa ... je razvidno, da ga je podpisal direktor poslovne mreže a.a., skupaj s svojo levo podpisnico Z.Z.. Skladno z zgoraj citiranim členom Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju pri toženi stranki sta tako pogodbena dokumentacija po pridobitvi sklepa ... bili pooblaščeni podpisati podpisnici predloga sklepa, to pa sta tožnica in Z.Z.. Zato ni bilo govora o prekoračitvi pooblastil pri podpisovanju dodatka št. 1, saj je bila tožnica takšen dodatek pooblaščena podpisati na podlagi 20. člena Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju pri toženi stranki. Tudi v tem delu sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Kazenski postopek zoper tožnico ne more biti razlog za izgubo zaupanja, saj bi potem tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico že v mesecu maju oziroma juniju 2012. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba pavšalno in neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo določbe postopka, zato iz tega razloga sodbi ni mogoče očitati, da je nepravilna in nezakonita. Neutemeljena je pritožba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do elektronske pošte z dne 7. 12. 2011 (A9), ki jo je F.F., zaposlena v pravni pisarni tožene stranke, poslala G.G., oziroma da se ni opredelilo do ostalih listin, s katerimi je tožnica dokazovala, da je izpodbijana izredna odpoved prepozna. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih dokazov, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaza posebej, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za prepričljive, resnične oziroma take, ki bi lahko vplivali na drugačno dokazno oceno. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je štelo, da je odpoved pravočasna in to prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ostali dokazi niso odločilni, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je bila izredna odpoved podana v 30-dnevnem subjektivnem roku, zato je mogoče izpodbijano sodbo preizkusiti.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje med ugotovitvami sodišča o vsebini posameznih dokazov in med samimi temi dokazi. Teh nasprotij ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izpoved priče P.P., da se jima je s tožnico zdel posel z L. dober in da bi ga v vsakem primeru predlagali na višji nivo odobritve kredita, če ne bi bili oni pristojni za odločanje. Takšni zaključki sodišča prve stopnje torej niso protispisni.

8. Tožena stranka je dne 27. 11. 2014 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z oznako ... za delovno mesto „... direktor podjetniškega centra, v organizacijski enoti … Podružnica b., ... Podjetniški center b.“, ker je kot vodja poslovalnice tožene stranke, Podružnica b., poslovalnica za gospodarske družbe in samostojne podjetnike R., skupaj z delavkami iste poslovalnice, P.P., tedaj višjo komercialistko tožene stranke, Z.Z., tedanjo namestnico direktorja tožene stranke, in ob pomoči analitičarke tožene stranke c.c., z namenom, da bi družbi L. d.o.o. pridobila protipravno premoženjsko korist, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoja pooblastila tako, da je (1) leta 2008 v nasprotju z internimi akti tožene stranke ter njenimi koristmi in interesi omogočila družbi L. d.o.o., da ji je tožena stranka dne 14. 7. 2008 izplačala namenska kreditna sredstva v višini 300.000,00 EUR, čeprav je vedela, da družba L. d.o.o. izplačanih kreditnih sredstev ne bo sposobna vrniti, kar je bilo razvidno iz bilančnih podatkov družbe, ter (2) da je dne 2. 7. 2009 v poslovnih prostorih tožene stranke, Podružnica b., v imenu tožene stranke z istim komitentom L. d.o.o., v nasprotju s predlogom za odobritev sprememb pogojev kratkoročnega kredita za trajno obratna sredstva v znesku 300.000,00 EUR, za tega komitenta podpisala aneks, ki sta ga sestavili P.P. in Z.Z. in v nasprotju s sklepom št. ... z dne 30. 6. 2009, ki je bil podpisan s strani Z.Z. in vodje poslovne mreže a.a., s katerim je bil ta predlog odobren, sklenila še Dodatek št. 1 h kreditni pogodbi št. ..., s katerim so bila iz zavarovanja kredita namenoma izključena vsa jamstva, dogovorjena z osnovno pogodbo in je kreditojemalec L. d.o.o. od sklenitve tega Dodatka št. 1 dalje za vračilo kredita jamčil samo še z zastavljenimi premičninami, pri čemer pa za sklenitev oziroma podpis tega Dodatka št. 1 tudi ni imela pooblastila, s čimer je bila družbi L. pridobljena velika protipravna premoženjska korist v višini najmanj 264.498,50 EUR, hkrati pa je delodajalcu povzročena velika premoženjska škoda v višini najmanj 384.218,43 EUR. Iz odpovedi izhaja, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnica kršila določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodila tožene stranke, predvsem Priročnika za zavarovanje naložb ter meril in postopkov za odobravanje naložb tožene stranke ter 33., 34., 36. in 37. člen Zakona o delovnih razmerjih Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013; ZDR-1), ker naj bi kršila 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1, njeno ravnanje pa je imelo tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika - KZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 95/2004) oziroma zlorabe položaja nezaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika - KZ-1-UPB2 (Uradni list RS, št. 50/2012).

9. Po določbi 1. alineje 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da lahko delavec ali delodajalec odpovesta pogodbo, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka v skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

10. Ker tožena stranka tožnici očita, da je s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ-UPB1 in po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1- UPB2, še ni potekel objektivni rok za podajo odpovedi, saj je v skladu s 3. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 za kaznivo dejanje iz drugega odstavka 244. člena KZ-UPB1 (zloraba položaja ali pravic) oziroma 240. člena KZ-1-UPB2 (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) dovoljen kazenski pregon dvajset let od storitve kaznivega dejanja, glede na to, da se za očitani kaznivi dejanji sme izreči kazen do osmih let zapora.

11. Nepravilno je stališče pritožbe, da je tožena stranka podala izredno odpoved po poteku subjektivnega, 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je potrebno subjektivni rok šteti od takrat, ko se je tožena stranka seznanila s Poročilom o pregledu kreditne mape po kreditni pogodbi št. ... in izvedenih aktivnostih z dne 28. 10. 2014 gospodarske družbe A. d.o.o., B., torej ko je prejela navedeno poročilo, to je dne 7. 11. 2014. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz dokumentacije v spisu in sicer elektronske pošte z dne 7. 12. 2011, ki jo je poslala F.F. direktorju tožene stranke G.G., odredbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I Kpd 38541/2010 z dne 3. 5. 2010, zaprosila za posredovanje dokumentacije z dne 11. 3. 2010 PU M. ter tožbe družbe N. d.o.o. zaradi ugotovitve ničnosti oziroma delne ničnosti kreditne pogodbe družbe L. d.o.o., izhaja, da se je tožena stranka že v letu 2010 oziroma 2011 seznanila z okoliščinami ravnanja tožnice glede kršenja njenih pogodbenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi glede sklepanja kreditne pogodbe z družbo L. d.o.o.. in Dodatka št. 1 k tej pogodbi. Ta listinska dokumentacija se namreč v ničemer ne nanaša na ravnanje tožnice ob sklepanju kreditne pogodbe z družbo L. d.o.o. v letu 2008, niti sklepanje na Dodatka št. 1. k tej pogodbi v letu 2009. Delodajalec mora namreč podati odpoved v 30-dnevnem roku od ugotovitve razloga za izredno odpoved v smislu določbe drugega odstavka 109. člena ZDR-1, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila dne 7. 11. 2014, ko je prejela poročilo A. d.o.o., ter da je bila izredna odpoved podana v 30-dnevnem subjektivnem roku, saj je bila podana dne 27. 11. 2014. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi C.C. ugotovilo, da kreditno mapo prouči poslovni skrbnik in pravnik znotraj njenega sektorja, ki mu je zadeva dodeljena. V kolikor le ta pri odobritvi kredita zazna določena odstopanja, o tem izpolni predpisan obrazec in zadevo preda strokovni službi. Zunanja strokovna služba oziroma sodelavec je bila družba A. d.o.o., ki je zaznala določene kršitve in izdelala poročilo. Smiselno enako je po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedal tudi E.E., da njegova služba pri toženi stranki preiskuje slabe naložbe oziroma naložbe, v katerih so prijavljeni sumi škodljivih in nepravilnih ravnanj. Kot že rečeno, je za vprašanje pravočasnosti odpovedi bistveno, da se tožena stranka seznani z vsemi okoliščinami kršitve, ne pa zgolj s tem, da kreditojemalec kredita ni vrnil oziroma, da porok izpodbija oziroma zahteva ugotovitev ničnosti poroštvene pogodbe v pravdnem postopku. Pritožba glede na obrazloženo tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje za vsako od očitanih kršitev opredeliti glede subjektivnega roka. Izpodbijana sodba se namreč glede ugotovljenega subjektivnega roka pravilno nanaša na obe kršitvi, saj za obe velja, da se je tožena stranka z okoliščinami seznanila šele s prejemom poročila družbe A. d.o.o. 12. KZ-UPB1 je v 244. členu (zloraba položaja ali pravic) določal, da se kaznuje z zaporom do petih let, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo (kar tožena stranka očita tožnici), se v skladu z drugim odstavkom 244. člena storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let. V skladu s prvim odstavkom 240. člena KZ-1-UPB2 (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) se z zaporom do petih let kaznuje, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. 13. Glede na kršitev, ki se je tožnici očitala, je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica odobrila sporni kredit oziroma kot vodja poslovalnice sklenila kreditno pogodbo z družbo L. d.o.o., čeprav je vedela, da ga L. d.o.o. ne bo mogla vrniti. Takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi tožnice, c.c. in P.P. ter listinskih dokazov v spisu. Tožnica je namreč pregledala podatke iz izkaza poslovnega izida za L. d.o.o. za leto 2007, od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 (B12), predlog za razvrstitev komitenta in za določitev zgornje meje zadolžitve. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila družba L. d.o.o. ustanovljena 23. 1. 2007 in je poslovala skozi celo leto 2007, razvrstitev komitenta v bonitetni razred B2 pa je temeljila na finančnih podatkih, ki naj bi prikazovali poslovanje družbe le v obdobju od 1. 9. 2007 do 31. 12. 2007, se je zaradi bonitetne ocene za kreditojemalca prikazala uspešnost štiri mesečnega poslovanja, s tem pa je bila lažno predstavljena mesečna realizacija in s tem sposobnost vračanja kredita. Zaradi nepravilnih podatkov naj bi povprečni mesečni prihodki L. d.o.o. znašali 87.150,00 EUR, čeprav so dejansko le 29.050,00 EUR. Nenazadnje tudi dejstvo, da je L. d.o.o. poravnala v celoti le prvi obrok kredita, nekaj naslednjih deloma, ostalih pa sploh ne, dokazuje, da L. d.o.o. ni mogla poravnavati svojih obveznosti iz kreditne pogodbe. Tožnica je izpovedala, da je dokumentacijo pregledala, P.P. pa je v svoji izpovedi pojasnila, da se jima je zdel posel dober in bi ga v takem ali drugačnem primeru predlagali višjem nivoju odločanja, če za sklepanje ne bi bili pristojni. Tožnica se torej neutemeljeno sklicuje na to, da ni preverjala podatkov, oziroma je kot vodja poslovalnice le pregledala kreditno mapo, če vsebuje vse zahtevane podatke. Tožnici je s tem, ko se jima je z P.P. zdel posel dober, dokazano, da je proučila dokumentacijo. Zato je v konkretni zadevi neutemeljeno sklicevanje pritožbe, da vodja poslovalnice ni bila dolžna pregledati dokumentacije v smislu, da bi jo preverila, temveč le, da naj bi pogledala, ali so predložena vsa zavarovanja. Tožnica je podpisala kreditno pogodbo, pri čemer je upoštevala štiri mesečno obdobje realizacije, čeprav je iz podatkov AJPES-a, ki jih je pregledala, izhajalo, da je družba L. d.o.o. poslovala skoraj v celotnem letu 2007. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica seznanjena z dejanskim finančnim stanjem družbe L. ter se je tudi zavedala, da le-ta glede na njeno poslovanje kreditnih sredstev ne bo mogla vrniti. Na pritožbeno rešitev zadeve ne vplivajo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je direktor podružnice T.T. skupaj s tožnico podpisal sklep ..., da se komitentu L. d.o.o. določi zgornja meja zadolževanja v višini 300.000,00 EUR, prav tako pa je T.T. izpovedal, da je kredit odobril drugi nivo, saj ga je direktor poslovne mreže odobril s sklepom. Prav zgornja meja zadolževanja temelji na nepravilnih podatkih o poslovanju kreditojemalca, kar je bilo tožnici znano. Eventualna odobritev kredita pa tožnice ne ekskulpira v smislu, da lahko sklene kreditno pogodbo kljub temu, da ve, da pogodba temelji na nepravilnih podatkih o poslovanju kreditojemalca.

14. Tožnici se torej utemeljeno očita, da je podpisala pogodbo kljub temu, da je vedela, da so bili upoštevani neresnični podatki za kreditojemalca za poslovanje v letu 2007, zardi česar je bonitetna analitičarka komitenta uvrstila v bonitetni razred B2. V nasprotnem primeru, ko bi se torej upoštevali podatki o poslovanju za celotno leto 2007, bi bil komitent razvrščen v bonitetni razred C. V tem primeru pa tožnica ni pooblaščena za sklepanje kreditne pogodbe s takšnim komitentom. Tudi v tem smislu je mogoče njeno ravnanje razumeti kot obid oziroma kršenje internih pravil tožene stranke o podpisovanju, to je Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju pri toženi stranki. Tožnica se zaradi navedenega povsem neutemeljeno sklicuje na to, da ni sama določila bonitete kreditojemalca, temveč je to storila c.c.. Tožničino ravnanje pa pomeni tudi kršenje določb 33., 34. in 37. člena ZDR-1, kot to izhaja iz odpovedi, saj ni vestno in v skladu z navodili tožene stranke opravljala dela, s svojim ravnanjem pa je toženi stranki povzročila tudi veliko škodo v smislu določbe 3. točke trinajstega odstavka 126. člena KZ-UPB1, ki določa, da se za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo, oziroma v skladu s 3. točko devetega odstavka 99. člena KZ-1-UPB2, ki določa, da se za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri presega 50.000 eurov, kot se torej tožnici utemeljeno očita v izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi. Ravnanje tožnice kot vodje poslovalnice, potem ko je pregledala kreditno mapo, izkazuje tudi namen, da sklene pogodbo s komitentom, čeprav le ta ne bo mogel vrniti kredita. Torej je namenoma odobrila družbi sredstva, za katera je vedela, da jih ne bo mogla vrniti. Zato je v tem smislu podan tudi zakonski znak kaznivega dejanja iz 244. člena KZ, da je tožnica ravnala naklepno oziroma namerno.

15. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica s podpisom Dodatka št. 1, glede na njegovo vsebino, tudi izpolnila vse znake kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ugotovilo je, da je bil Dodatek št. 1 (A15) sklenjen na podlagi predloga za odobritev spremembe pogojev kratkoročnega kredita ter sklepa št. ... (A15). Iz predloga in sklepa št. ... izhaja, da bi moral biti sklenjen tako, da bi se rok vračila kredita podaljšal, k obstoječim zavarovanjem po osnovni pogodbi pa bi moralo biti dodano še zavarovanje z zastavo premičnin gostinske opreme, na podlagi pogodbe o zastavi premičnin št. ... z dne 2. 7. 2009. Nasprotno pa je tožnica sklenila Dodatek št. 1, ki je s svojo formulacijo izključil vsa dotedanja zavarovanja in kot novo zavarovanje določil le premično premoženje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da Dodatek v 2. členu določa, da se spremeni III. člen osnovne pogodbe tako, da se pravilno glasi: „V zavarovanje svojih obveznosti po tej pogodbi je kreditojemalec izročil oziroma je dolžan zagotoviti d. zastavo premičnin na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa v skladu s Stvarnopravnim zakonikom in v skladu s pogodbo o zastavi premičnin št. ... z dne 2. 7. 2009, ki je priloga te pogodbe.“ Nesporno je, da takšna redakcija teksta pomeni, da je zastavljeno le premično premoženje. Gre za povsem pravilno gramatikalno razlago sodišča prve stopnje glede spornega člena, ki ne daje prav nobene podlage za drugačno razlogovanje. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da na novo urejeno zavarovanje določa le zavarovanje z zastavo premičnin, kar je bistveno v škodo tožene stranke, saj so vsa zavarovanja iz osnovne pogodbe ukinjena. V celoti je irelevantno sklicevanje pritožbe na ravnanje pravne službe pri toženi stranki, ki naj je ne bi opozorila na eventualne nepravilnosti. Neprepričljiva in zato neutemeljena pa je tudi tožničina izpoved v delu, da naj bi sama ta tekst razumela tako, da se dodaja dodatno zavarovanje, poleg že obstoječega, ki se je nanašal na nepremično premoženje. Ker je Dodatek v tem delu redakcijsko formuliran tako, da ne dodaja besedila k prvotnemu tekstu o zavarovanju kredita, temveč določa celotni tekst besedila v prvotni pogodbi na novo, so bila vsa zavarovanja po prvotni pogodbi ukinjena, čeprav je bilo s prvotno pogodbo v členu III dogovorjeno zavarovanje in sicer 5 kom. bianko podpisanih menic z nepreklicno izjavo za njihovo izpolnitev, poroštvo poroka N. d.o.o., poroštvo poroka e.e., pooblastilo za dovolitev pobota neplačanih obveznosti po tej pogodbi z dobroimetjem, ki ga ima kreditojemalec na računu pri d., zastava nepremičnine - stanovanje št. ... na naslovu f. ulica 4 v R., pri čemer je bilo predvideno, da znaša razmerje med vsemi terjatvami in vrednostjo zastavljenih nepremičnin najmanj 1:0,3. Tožnica je torej s sklenitvijo tako škodljivega dodatka k pogodbi toženi stranki v celoti onemogočila zavarovanja po osnovni pogodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica zavedala, da odobrava spremembe kratkoročnega kredita za L. v nasprotju s predlogom za odobritev sprememb pogojev kratkoročnega kredita za L. in sklepom št. .... Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da je ravnala v skladu s tem sklepom, saj bi moralo biti zavarovanje s premičninami po sklepu dogovorjeno poleg obstoječih zavarovanj, ne pa namesto obstoječih zavarovanj, kar je posledica ravnanja tožnice pri sklepanju Dodatka št. 1 k osnovni pogodbi. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo glede L. že 21. 4. 2009 ugotovljeno, da se razvrsti v bonitetni razred C2, iz 8. točke Meril in postopkov za odobravanje naložb pri toženi stranki (A14) pa izhaja, da se o predlaganih kreditih odloča v skladu s Pravilnikom o pooblastilih in podpisovanju d.. Ta pa določa v 8. členu, da pooblaščenec za sklepanje bančnih in drugih finančnih poslov glede na bonitetni razred komitenta. Ker je bila torej tožnica pristojna sklepati pogodbe le s komitenti z bonitetnega razreda A in B, ni imela pooblastila za sklepanje Dodatka, saj je bila L. že pred uvrščena v nižji bonitetni razred. Tudi ta okoliščina pravilno prepriča sodišče prve stopnje, da ni dvoma, da je ravnala namerno oziroma naklepno, zaradi česar je podan zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. 16. Pritožbeno sodišče dodaja, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje že, da je dokazano ena izmed kršitev, torej bodisi podpis kreditne pogodbe v letu 2008, kot tudi sklenitev Dodatka št. 1 k osnovni pogodbi, saj vsaka kršitev sama zase izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, poleg tega pa vsako dejanje samo zase pomeni tako hudo kršitev pogodbenih obveznosti, ki utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predvsem sklenitev Dodatka je škodljivo ravnanje zoper toženo stranko kot delodajalca. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi ravnanja tožnice toženi stranki nastala škoda v višini 384.218,43 EUR. Za presojo, ali je toženi stranki nastala škoda v navedeni višini, ni bistveno, ali bo toženi stranki v prihodnosti uspelo na podlagi izvršilnih postopkov izterjati od poroka in zastavitelja znesek, ki ga družba L., ki je bila že izbrisana iz sodnega registra, ni vrnila v skladu s kreditno pogodbo, temveč da je zaradi tožnice v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposliti nastala takšna škoda.

17. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen zakonski pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR, saj je bila tožnica vodja poslovalnice, zaradi kršitev, ki so takšne narave je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in njo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da zoper tožnico poteka kazenski postopek ter da tudi zaradi te okoliščine in interesov strank ni mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem. S tem v zvezi pritožba povsem neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka že v letu 2010 zvedela za kršitev oziroma že takrat zvedela za kaznivo dejanje in bi lahko že takrat izgubila zaupanje, saj je bilo ugotovljeno, da se je tožena stranka šele v letu 2014 seznanila z ravnanjem tožnice, zaradi katerega ji je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je vpogledalo v pritožbeno zadevo Pdp 934/2015 tožeče stranke P.P. zoper toženo stranko d., ki se nanaša na izredno odpoved, ki je bila podana P.P.. S sklepom opr. št. Pdp 935/2015 z dne 17. 3. 2016 je bila sicer sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar so bila v zadevi zavzeta podobna materialnopravna stališča ter ugotovitve, ki ne odstopajo od ugotovitev v tej zadevi.

19. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).