Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbe. Sklicevanje na takšen ugovor zato ne zapade pod določbo 286. člena ZPP. Presoja njegove utemeljenosti pa je seveda vezana na konkretna dejstva v zvezi z ugotavljanjem pričetka teka zastaranja, eventualne prekinitve zastaranja ipd. Glede navajanja teh dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi, pa je stranka rokovno omejena z eventualno maksimo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 7.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh in da je dolžna povrniti pravdne stroške.

Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 369.600,00 SIT v 15 dneh.

Zoper sodbo se tožnica pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi iz izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker naj bi bil le-ta zastaran. Ugovor zastaranja je ugovor ugasle pravice in je kot tak nesamostojne narave, ker ima svoj pomen le v zvezi z dejanskim stanjem. Ugovor zastaranja je v dispoziciji strank, stranke pa so v skladu z dokazno maksimo rokovno omejene glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. V skladu z odločbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP bi zato tožena stranka morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne

29.10.2003, navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev vseh njenih ugovorov, tudi ugovora zastaranja. Na tem naroku tožena stranka ugovora zastaranja ni uveljavljala, niti ni navedla enega samega dejstva, s katerim bi tak ugovor lahko utemeljila. Tožena stranka nima razloga za to svojo procesno neaktivnost, saj je bila v trenutku prvega naroka za glavno obravnavo seznanjena prav z vsemi dejstvi, na katerih temelji njen kasnejši ugovor zastaranja. Tožnica je namreč že v tožbi povsem natančno opredelila čas nastanka in trajanja škode, katere povračilo zahteva. Tožena stranka tako ne more uspeti s sklicevanjem, da so ji bila čas in trajanje škode neznana.

napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil dokončen obseg škode mogoče ugotoviti šele iz mnenja izvedenca z dne 27.8.2004. Izvedensko mnenje je namreč nastalo na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila v tožbi in v njem ni nobenih novih ali dodatnih ugotovitev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitv. Poudarja, da je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava in z ugovorom tožena stranka ni navajala novih dejstev, glede katerih pravdne stranke veže eventualna maksima. Poleg tega sodišče tožbenega zahtevka ni zavrnilo samo zaradi zastaranja, pač pa tudi zaradi neutemljenosti samega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, saj se nanaša na utemeljenost tožbe. Sklicevanje na takšen ugovor zato ne zapade pod odločob 286. člena ZPP. Presoja njegove utemeljenosti pa je seveda vezana na konkretna dejstva v zvezi zagotavljanjem pričetka teka zastaranja, eventualne prekinitve zastaranja. Glede navajanja teh dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi, pa je stranka res rokovno omejena z eventualno maksimo. V konkretnem primeru je tožena stranka podala ugovor zastaranja v pripravljalni vlogi z dne 22.9.2004, po prvem naroku za glavno obravnavo dne

29.10.2003. Vsa dejstva, potrebna za presojo utemeljenosti njenega ugovora, so bila že izkazana do oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo, kot to ugotavlja pritožnica sama. Hkrati s postavljenim ugovorom tako tožena stranka ni navajala novih dejstev ali predlagala novih dokazov, glede katerih bi bila prekludirana. Sodišče prve stopnje zato z obravnavanjem ugovora zastaranja ni zagrešilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je bilo v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe materialnega prava (predvsem določbe 360. do 393. člena in

200. člena Zakona o obligacijskih razmerijh - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Z razlogi sodišča prve stopnje, da je ugovor zastranja utemeljen, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih sprejema kot svoje, konkretno teh razlogov pritožba tudi ne izpodbija. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni izkazala "duševnih bolečin zaradi skrbi za otrokovo zdravje in normalen razvoj dalj časa po rojstvu", ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali gre sploh za pravno priznano obliko škode (prim. 200. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je morebitni tožničin strah za lastno zdravje, strah glede morebitnih poznejših motenj pri otrokovem razvoju in tudi morebitni strah, da ne bo več mogla imeti normalno zdravih otrok, izzvenel najpozneje poleti 1998. Eanko sprejema tudi zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z neizkazanostjo utemeljenosti strahu zaradi bodoče eksistence oziroma tožničine socialne stiske oziroma ugotovitev, da tudi v kolikor se je takšen strah pri tožnici občasno do zaposlitve 1.2.2000 pojavljal, le ta ni bil tako dolgotrajen in intenziven, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine za to obliko škode (200. člen ZOR).

Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela tožnica sama nosi svoje pravdne stroške; ker navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso bistveno pripomgle, ne gre za pravdo potrebne stroške, zato tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).