Jedro

Kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, ne navaja nobenega novega dejstva, pač pa uveljavlja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij iz tega določila. Če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se torej lahko dolžnik na zastaranje sklicuje še tudi kasneje; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine v višini 7.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje, in tožnici naložilo, da toženi stranki povrne 369.600 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožnica iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica meni, da sta za odločitev relevantni določba tretjega odstavka 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89) in prvega odstavka 286. člena ZPP. Ugovor zastaranja je v dispoziciji pravdnih strank in stranka mora dejstvo, da je terjatev, ki jo uveljavlja nasprotna stranka, zastarana, zatrjevati in mora v tej smeri podati trditev oziroma ugovor. Res gre za materialnopravni ugovor, vendar pa je uporaba materialnega prava in odločitev sodišča odvisna od trditev in dokazov strank. Tožena stranka je do prvega naroka navajala povsem druge razloge za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Meni tudi, da je sodba sodišča druge stopnje zaradi tega nejasna in nerazumljiva. Sodišče navaja, da je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja vezana na konkretna dejstva v zvezi z ugotavljanjem pričetka teka zastaranja in da je glede navajanja teh dejstev in predlaganja novih dokazov v zvezi s temi dejstvi pravdna stranka res omejena z eventualno maksimo, nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kljub temu, da so bila vsa relevantna dejstva izkazana do oziroma na prvem naroku, ugovor zastaranja podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, nato pa je ugovor zastaranja upoštevalo in zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne predpise. Takšno stališče je obenem materialnopravno zmotno in v nasprotju s stališčem sodne prakse, ki ugovor zastaranja uvršča v trditveno podlago strank, pri čemer se sklicuje na odločbo VSL I Cpg 709/99. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke; kasneje sme nova dejstva navajati in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Določilo 286. člena ZPP torej stranke časovno omejuje (le) pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Na druge institute se prekluzije ne nanašajo (tako npr. ne na spremembo tožbe, razpolaganje z zahtevkom, pa tudi ne na pravna naziranja, ki jih lahko stranke podajajo še tudi v kasnejših vlogah(1)).

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava; tiče se temelja zahtevka. Če se izkaže za utemeljenega, tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga sodišče s sodbo zavrne. Da sodišče lahko presodi njegovo utemeljenost, mora imeti – kot sicer pri vsaki materialnopravni presoji razmerja med strankama – na razpolago določena dejstva, ki tako presojo sploh omogočajo. Ali povedano drugače, tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo. Posebnost zastaranja kot materialnopravnega ugovora pa je, da ga sodišče upošteva le, če se dolžnik nanj sklicuje (tretji odstavek 360. člena ZOR v zvezi s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, OZ – UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007). Sodišče torej zastaranja kljub temu, da sodi v sfero materialnega prava, ki ga pozna po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP) in na pravilnost uporabe katerega pazi po uradni dolžnosti na vseh stopnjah sojenja (drugi odstavek 350. člena in 371. člen ZPP), ne upošteva, če ga stranka ne uveljavlja – zgolj v smislu sklicevanja na zastaranje je torej treba pritrditi reviziji tožnice, da ugovor zastaranja sodi v trditveno podlago.

Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko terjal izpolnitev (drugi odstavek 360. člena ZOR); teči začne praviloma prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena ZOR), nastopi pa, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (362. člena ZOR). V zvezi z zastaranjem se kot sporno dejstvo lahko izkaže trenutek začetka teka zastaranja (zlasti, kadar je ta začetek vezan na subjektivne okoliščine) ali dejstva, povezana s pretrganjem ali zadržanjem zastaranja. Sam potek določenega časa med dvema časovnima točkama, pa ne more biti sporno dejstvo.(2) Zato tedaj, ko se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, ne navaja nobenega novega dejstva, pač pa uveljavlja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzij iz tega določila. Če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se torej lahko dolžnik na zastaranje sklicuje še tudi kasneje; če niso bila, lahko ob sklicevanju na zastaranje ta dejstva navede le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člen ZPP). Vse to sta tožeči stranki jasno in razumljivo razložili že sodišči prve in druge stopnje in zato revizija obrazložitvi pritožbenega sodišča neutemeljeno očita tovrstne pomanjkljivosti.

Navedeno za konkreten primer pokaže, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Tako že iz navedb tožbe (ki jih je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo le še potrdila) izhaja, da je telesne bolečine trpela do poroda v aprilu 1998 in je torej triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR do vložitve tožbe 3.7.2002 iztekel, enako pa velja za duševne bolečine v obliki hude zaskrbljenosti v zvezi s porodom. Toženi stranki torej ob sklicevanju na ugovor zastaranja ni bilo treba navesti nobenega novega dejstva. Sklicevanje na drugačno sodno prakso ni utemeljeno, saj odločba, ki jo revizija citira, obravnava nedovoljenost ugovora zastaranja, ki ga stranka poda šele v pritožbenem postopku, kar je drugačna procesna situacija od tu obravnavane. Kar pa se tiče zatrjevanega strahu za zdravje, je sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na drugi strani obrazložitve sodbe), katerega odločitev je sodišče druge stopnje v celoti potrdilo, odločitev o začetku teka zastaranja za to obliko nepremoženjske škode oprlo na ugotovitve iz izvedenskega mnenja in zaključilo, da tudi zato, ker ta dejstva do podaje izvedenskega mnenja niso bila znana (torej ob upoštevanju drugega odstavka 286. člena ZPP), tožena stranka ni bila prekludirana.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Aleš Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 286. členu. Op. št. (2): Luigi Varanelli: Zastaranje obveznosti, Priloga Pravne prakse 7-8/2007.