Jedro

Vprašanje, ali je nelegalen objekt, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep, v naravi stanovanjska ali počitniška hiša, ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu določb ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zavrže tožničin predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, končanega s pravnomočno odločbo prvostopnega organa, št. 06122-2382/2005-5217 z dne 30. 11. 2005. V obrazložitvi navaja, da je bil v tej zadevi po pravnomočni zavrnitvi tožničine vloge za podaljšanje roke izvršitve obveznosti, izdan sklep o dovolitvi izvršbe z dne 28. 8. 2008, ki pa je bil odpravljen in je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica kot razlog za obnovo postopka navaja drugačno rešitev predhodnega vprašanja, vendar v zvezi s tem ni predložila nobenega novega dokaza, na osnovi katerega bi bilo mogoče v obnovljenem postopku odločiti drugače, kot je že bilo odločeno. Tožnica je bila z inšpekcijskim postopkom, v katerem je sicer sodeloval njen mož, ves čas seznanjena, zoper posamezne, v postopku izdane akte, je vlagala pravna sredstva.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da se strinja s presojo prvostopnega organa, da procesne predpostavke za obnovo postopka v obravnavanem primeru niso izpolnjene. Tožnica v predlogu za obnovo v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj zatrjuje, da se odločba nanaša na počitniško hišo, iz lokacijske informacije in zemljiške knjige pa izhaja, da gre za stanovanjsko stavbo in gospodarsko poslopje, ki ju je pritožnica po odkupu obnovila v smislu nadomestne gradnje. Napačna ugotovitev dejanskega stanja pa ni obnovitveni razlog. Sicer pa je po določbah 3. člena ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje tako za gradnjo novega objekta, kot tudi za njegovo rekonstrukcijo, nadomestno gradnjo ali odstranitev. Pritožbeni ugovor, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka zaradi drugačne rešitve predhodnega vprašanja po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2), je neutemeljen. Predhodno vprašanje je po 147. členu ZUP tisto, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Takšno vprašanje lahko organ, če so podani pogoji po ZUP, sam obravnava ali prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Pri vprašanju, ali je gradbena inšpektorica pravilno ugotovila, da je za obravnavani objekt treba pridobiti ustrezno upravno dovoljenje za gradnjo, ne gre za predhodno vprašanje, ampak zgolj za dejstvo, ki ga ugotavlja gradbeni inšpektor v izvrševanju inšpekcijskega nadzora nad zakonitostjo posega v prostor. Zato zatrjevani obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni podan. Glede na izrecno zakonsko določbo prvega odstavka 146. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami), po kateri se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb, šteje za nujne ukrepe v javnem interesu, odločba pa se lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, v zadevi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke.

Tožnica v tožbi navaja, da sporni objekt nima statusa počitniške hišice, ampak gre za stanovanjsko hišo. Njeno uveljavljanje obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP je utemeljeno, ker upravni organ tega spornega vprašanja ni obravnaval kot predhodno vprašanje na podlagi 147. člena ZUP. Izrečeni ukrep odstranitve spornega objekta tudi ni v skladu z 7. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 43/07 z dne 18. 5. 2007 – UPB1), ki pri izrekanju inšpekcijskih ukrepov zahteva načelo sorazmernosti in v tem duhu zapoveduje, da morajo inšpektorji pri izvrševanju svojih pooblastil posegati v delovanje pravnih in fizičnih oseb le v nujnem obsegu za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora in pri izbiri ukrepov izrekati za zavezanca ugodnejši ukrep, če je mogoče z njim doseči namen predpisa. Ker je tožnica takoj po uvedbi inšpekcijskega postopka pričela s postopkom legalizacije objekta, poleg tega pa je sporen objekt že v uporabi, izrečen ukrep ni sorazmeren in zato ni v skladu z citiranim 7. členom ZIN. Ker gre v obravnavanem primeru za poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, zahteva, da sodišče zadevo obravnava na glavni obravnavi, kjer po pojasnila vse postopkovne nepravilnosti ter predstavila posledice, ki jih bo zanjo imela morebitna odstranitev spornega objekta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep ter zadevo vrne prvostopnemu organu v novo odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni organ tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrgel tožničino zahtevo za obnovo postopka iz razloga, ker ni podan zatrjevan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP.

V 4. točki 260. člena ZUP (obnova postopka) je določeno, da se postopek, ki je končan z dokončno upravno odločbo, obnovi, če se odločba organa, ki je postopek vodil, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnica tako v tožbi, kot tudi že prej v upravnem postopku, kot predhodno vprašanje navaja vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru pri objektu, katerega odstranitev je odrejena, za stanovanjsko hišo ali počitniški objekt. Sodišče se strinja s presojo obeh upravnih organov, da je to dejansko vprašanje, ki je relevantno za ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku in ki ga inšpekcijski organ rešuje v okviru inšpekcijskega postopka oziroma ga je v obravnavanem primeru reševal v okviru postopka izdaje odločbe, katerega obnovo sedaj tožnica uveljavlja. To vprašanje tudi po presoji sodišča ni mogoče obravnavati kot posebno predhodno vprašanje, ki bi bilo v pristojnosti kakšnega drugega pristojnega organa in ne inšpektorja samega. Pa tudi sicer tožnica ni dokazala, da bi bilo to dejstvo (stanovanjski objekt ali počitniška hiša) s strani inšpekcijskega organa napačno ugotovljeno. In končno, tudi če bi se res izkazalo, da gre v obravnavanem primeru za stanovanjsko hišo in ne počitniški objekt, takšna ugotovitev na zakonitost izpodbijanega sklepa (ob upoštevanju že navedenega) ne bi mogla v ničemer vplivati, za obravnavani objekt je nedvomno potrebno gradbeno dovoljenje (ne glede na to, ali je to stanovanjska hiša ali počitniški objekt), tega pa tožnica nesporno nima. Kot sama navaja, je v cilju legalizacije objekta in torej pridobitve gradbenega dovoljenja sprožila ustrezne postopke.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Tožničinemu predlogu za odločanje na glavni obravnavi sodišče ni sledilo, ker je presodilo, da so podani zakoniti razlogi za odločanje na seji po določbah 59. člena ZUS-1. Gre namreč zgolj za presojo pravnega vprašanja o tem, ali so podani razlogi za obnovo postopka, pri čemer dejansko stanje zadeve v relevantnem delu ni sporno. Okoliščina, ali gre za stanovanjsko hišo ali počitniški objekt na odločitev ne more vplivati, pa tudi kakih drugih dokazov, ki bi lahko prevedli do drugačne odločitve, tožnica ne navaja oz. ponuja.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bilo odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.