Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Navajanja trditev o kršitvi določb ZUP glede presoje, ali je bil podan obnovitveni razlog drugačne rešitve predhodnega vprašanja, in kršitvah načela sorazmernosti po določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ne zadostujejo za izpolnitev pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj mora revident med drugim natančno in konkretno opredeliti pravno vprašanje, o katerem pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Z navedbo, da gre v obravnavanem primeru za odstranitev objekta, revidentka zelo hude posledice, to je odstranitev objekta, pripisuje dejstvu, da za obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, ne pa zavrženju njenega predloga za obnovo inšpekcijskega postopka, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka dne 17. 1. 2011 po pooblaščencu vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor z dne 28. 1. 2009. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel revidentkin predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, končanega s pravnomočno odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 30. 11. 2005, ker ni bil izpolnjen uveljavljani obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP. Tožena stranka je z odločbo z dne 10. 4. 2009 zavrnila pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da to stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni opredelila na način, kot izhaja iz prejšnje točke te obrazložitve. Revidentka namreč ni jasno in določno opredelila pomembnega pravnega vprašanja, o katerem pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, zlasti pa ni opisala okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Navaja le trditve o kršitvi določb ZUP glede presoje, ali je bil podan obnovitveni razlog drugačne rešitve predhodnega vprašanja, in kršitvah načela sorazmernosti po določbah Zakona o inšpekcijskem nadzoru, te pa same po sebi ne zadostujejo za izpolnitev pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija ni dovoljena niti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka navaja, da gre v obravnavanem primeru za odstranitev objekta, kar zanjo predstavlja zelo hude posledice. S takšno, sicer nekonkretizirano navedbo, revidentka torej hude posledice pripisuje dejstvu, da za obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenju, ne pa zavrženju njenega predloga za obnovo inšpekcijskega postopka, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu. S tem pa zelo hudih posledic, ki naj bi ji nastale z izpodbijanim aktom (sklepom o zavrženju predloga za obnovo postopka), ki se sploh ne izvršuje, ne more izkazati.

9. Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.