Jedro

Na poslabšanje tožnikovega stanja je odločilno vplival toženčev udarec, ki je nedvomno protipravno in škodno dejanje ter v vzročni zvezi s tožnikovim sedanjim poslabšanjem zdravja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju odločilo o zahtevku za plačilo denarne odškodnine v višini 10,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in mu ugodilo v višini 2,000.000,00 SIT, višjega pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zvišalo dosojeno odškodnino na 5,000.000,00 SIT, ker je presodilo, da le tako odmerjena odškodnina ustreza kriteriju pravične odškodnine in predstavlja primerno nadomestilo za pretrpljeno škodo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču očita, da je sledilo tožnikovim navedbam, da je po poklicu sociolog. To ne drži, ampak je bil do upokojitve vratar. Posledice poškodbe niso takšne, kot to zatrjuje tožnik, saj je imel epileptične napade že od nesreče leta 1971. Toženec ne odgovarja za škodo, ki je rezultat bolezenskega stanja, ne pa njegovega ravnanja. V resnici gre za alkoholizem, in tožnik glede na svojo bolezensko stanje sploh ne bi smel uživati alkoholnih pijač. Zato ni mogoče ugotoviti obsega škode, ki jo je povzročil toženec. Revizija še trdi, da je tožnik agresiven in povzroča konfliktne situacije, kar je mogoče preveriti iz spisa in iz pričevanja soseda. Zato predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, naprej ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo sme stranka vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani: določene kršitve pravdnega postopka in/ali zmotna uporaba materialnega prava (370. člen ZPP). Izrecno je prepovedano v reviziji uveljavljati zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (tretji odstavek citiranega člena). Revizija tožene stranke pa v pretežni meri poskuša ravno to. Zatrjevanja o tožnikovem poklicu, njegovem alkoholizmu in posledicah poškodbe in v zvezi s tem o obsegu škode posegajo v dejanske ugotovitve postopka, na katere pa je revizijsko sodišče vezano.

Zatrjevane bistvene kršitve pravdnega postopka revizija ni obrazložila, zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti (371. člen ZPP).

Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik poškodovan s pestjo po glavi dne 16.2.1989, ko ga je toženec udaril. Posledica tega udarca je pojav velikih božjastnih napadov, med katerimi se tožnik tudi poškoduje. Prisotna je psihična spremenjenost po poškodbi, ki se kaže kot večja vzkipljivost, zapadanje v depresivna stanja, nespečnost, spominske motnje, aspontanost in večje število velikih epi napadov. Tožnik je sicer imel tako imenovane male epi napade že pred obravnavano poškodbo, vendar je sodišče ugotovilo, da sta se intenzivnost in teža napadov po poškodbi bistveno povečali. Ugotovilo je torej vzročno zvezo med poškodbo, ki jo je tožniku zadal toženec, in tožnikovim sedanjim stanjem. Sodišče je ugotovilo tudi, da uživanje alkohola ne vpliva bistveno na razvoj tožnikove bolezni - epilepsije. Revizijske trditve o tožnikovi agresivnosti in povzročanju konfliktnih situacij očitno merijo na tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Te trditve so v nasprotju z ugotovitvami o tem, kako je do škodnega dogodka prišlo; ker pa gre za neizpodbojno dejansko podlago, v reviziji niso dovoljene in zato revizijsko sodišče na njih ne odgovarja. Pokaže se, da je na poslabšanje tožnikovega stanja odločilno vplival toženčev udarec, ki je nedvomno protipravno in škodno dejanje ter v vzročni zvezi s tožnikovim sedanjim poslabšanjem zdravja. Ob tako ugotovljenih vseh elementih odškodninske odgovornosti in obsegu škode je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo z odločitvijo o polni odškodninski odgovornosti toženca za škodo, ki jo je povzročil (154. in 158. člen ZOR).

Zaradi ugotovljenih posledic tožnik duševno trpi, umaknil se je v osamo, opustil je vse hobije. Zaveda se slabe prognoze, njegovo duševno trpljenje je intenzivno, saj gre za človeka, ki se je ukvarjal z intelektualnim delom. Invalidsko je bil upokojen - prej je opravljal delo sociologa. Dodati je treba, da so revizijske trditve, da je bil tožnik upokojen kot vratar, nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev in zato neupoštevne. Opisani obseg škode, torej tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, terjajo pravično odmero denarne odškodnine v skladu z 200. členom ZOR. Po oceni revizijskega sodišča so bili vsi kriteriji za odmero pravične odškodnine upoštevani. Odmerjena odškodnina je primerna ob upoštevanju ugotovljenega tožnikovega prikrajšanja in primerljiva z odškodninami, ki jih pozna sodna praksa v podobnih primerih.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revizijski očitki niso utemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, zato je moralo revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Tožena stranka z vloženim pravnim sredstvom ni uspela, odgovor na revizijo pa ni take vsebine, da bi ga bilo moč šteti za potrebno vlogo. Revizijsko sodišče je zato sklenilo, da vsaka stranka sama trpi stroške revizijskega postopka (166. člen ZPP).