Jedro

Ker revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska, v tej zadevi pa sploh ni bil naveden, pomeni, da je bila revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Takšna revizija je nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je prenehala veljati najemna pogodba, sklenjena med strankama za stanovanje na Jesenicah, in tožencu naložilo, naj ga izprazni in izroči tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo in sodbo potrdilo.

Toženec je vložil revizijo proti tej sodbi in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), ki je začel veljati 14.07.1999 (503. člen), se v zadevah, v katerih je bila izdana sodba na prvi stopnji pred to uveljavitvijo, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena), se pravi, po Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP). V tej zadevi gre za takšen primer.

Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, da zagotovi tako sebi kakor tudi nasprotni stranki pravico do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tožeča stranka te vrednosti ni navedla, tožena stranka pa tudi ni opozorila sodišča, da bi to v postopku, kot ga določa drugi odstavek 40. člena ZPP, samo določilo vrednost spornega predmeta. Ker revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska (tretji odstavek 382. člena ZPP), v tej zadevi pa sploh ni bil naveden, pomeni, da je bila revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Takšna revizija je nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP). Ker je ni zavrglo že sodišče prve stopnje, je moralo to storiti revizijsko sodišče (392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju pravnega sredstva (prvi odstavek 168. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa mora trpeti sama svoje stroške revizijskega odgovora, ker ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odgovor se namreč ukvarja izključno z materialnopravnimi vprašanji, ki pa sploh niso bila pomembna za odločitev o reviziji.