Jedro

Trditveno in dokazno breme glede prikrajšanja nujnega deleža z darili je v tej pravdi na tožniku, ki mora med drugim trditi in dokazati tudi vrednost darila ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (30. člen ZD).

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima oblikovalno in dajatveno naravo.

Presoja pravočasnosti trditev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nujni dedič po pokojnem očetu M. Č. in da znaša njegov nujni delež ¼ vrednosti zapuščine ter odločilo, da se darilo, ki ga je pokojni z darilno pogodbo z dne 8. 9. 2000 dal tožencu (delež 10/12 nepremičnine parc. št. 191/1 k. o. ... – stanovanjska stavba in dvorišče – in 190/7 k. o. ... – sadovnjak), vrne v zapuščino v obsegu 1863/10000 zaradi prikrajšanja tožnikovega nujnega dednega deleža. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tožnik je zahteval vrnitev ¼ darila oziroma 5/24 nepremičnine) in odločilo o pravdnih stroških. Prepričalo se je, da je zadevna darilna pogodba v pretežni meri neodplačna, odplačna (pogodba o dosmrtnem preživljanju) pa je do 10 % vrednosti podarjene nepremičnine. Pogodba je bila sklenjena osem mesecev pred zapustnikovo smrtjo, ko je bil slednji nepokreten in odvisen od pomoči drugega. Zadnjih osem mesecev njegovega življenja mu je vsakodnevno in celodnevno potrebno pomoč nudil (poleg centra za socialno delo) toženec s svojo družino, tožnik s svojo družino pa mu ni bil pripravljen pomagati. Tožnikova družina je zapustniku pomagala pred letom 2000, ko je bil (ob občasni pomoči drugih) še sposoben skrbeti sam zase, a je bil tudi takrat deležen nekoliko več pomoči s strani toženčeve družine. Sodišče je s pomočjo izvedenke ugotovilo, da znaša vrednost sporne nepremičnine ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi 26,661.254,00 SIT (111.255,44 EUR), pri čemer ni upoštevalo toženčevih vlaganj v nepremičnino, ki jih je izvedel po zapustnikovi smrti. Vrednost darila (10/12 nepremičnine) ob upoštevanju neodplačnega dela pogodbe (90 %) tako znaša 83.441,61 EUR. Nadalje je sodišče vrednosti darila prištelo še čisto vrednost zapuščine (13.446,66 EUR – vrednost premoženja, s katerim je zapustnik oporočno razpolagal v korist svojega vnuka P. Č.) in tako izračunalo obračunsko vrednost zapuščine (96.888,27 EUR). Ker sta pravdni stranki zapustnikova zakonita dediča, znaša tožnikov zakoniti dedni delež 48.444,14 EUR, nujni delež pa 24.222,07 EUR. Sodišče je upoštevalo tudi sodno poravnavo pravdnih strank v zadevi P 389/2003, da se dolg tožnika do zapustnika v višini 8.678,06 EUR vračuna v njegov nujni dedni delež. Zaključilo je, da je za pokritje tožnikovega nujnega deleža poleg čiste vrednosti zapuščine potrebnih še 2.097,35 EUR oziroma 18,63 % darila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in delež darila, ki se vrne v zapuščino, znižalo na 511/10000, znižalo pa je tudi znesek pravdnih stroškov, ki jih mora toženec povrniti tožniku. Sicer je toženčevo pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Soglašalo je z oceno delne odplačnosti pogodbe (10 %), ki jo je v tem delu šteti za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Menilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunani vrednosti neodplačnega darila (83.441,61 EUR) in prišteti vrednosti oporočnih razpolaganj (13.446,66 EUR) pozabilo prišteti znesek tožnikovega dolga do zapustnika (8.678,06 EUR). Pravilna obračunska vrednost zapuščine tako znaša 105.566,33 EUR, tožnikov nujni delež pa 26.391,58 EUR. Po odštetju oporočnih razpolaganj in tožnikovega dolga se torej izkaže, da je treba v zapuščino vrniti še 4.266,86 EUR oziroma 5,11 % darila.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča (očitno v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegove pritožbe in delno ugoditev toženčevi pritožbi) tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Z revizijskimi razlogi tožnik izpodbija ugotovljeno vrednost darila. Meni, da bi morali sodišči nižjih stopenj upoštevati, da je stanje sporne nepremičnine ob času daritve in ob smrti enako njenemu današnjemu stanju in da (kasnejših) vlaganj toženca ni bilo. Nasproten zaključek sodišč temelji na prepoznih navedbah toženca, ki jim je tožnik pravočasno in konkretno nasprotoval. Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme glede toženčevih vlaganj na tožniku. Ker se tožnik z obsegom in vrednostjo opravljenih del ni strinjal, bi ta dejstva moral dokazati toženec, ki pa tega ni zmogel. Še več, toženec o vlaganjih niti ni podal pravočasnih konkretiziranih navedb (7. in 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), na kar je tožnik opozarjal v svojih pripravljalnih vlogah. Do konca prvega naroka za glavno obravnavo je podal le pavšalno navedbo, da je nepremičnino obnovil v večji vrednosti, cenitev F. V. pa je predložil šele po koncu prvega naroka. Ker je bila predložena prepozno, je tožnik upravičeno menil, da je sodišče ne bo upoštevalo, zato je pravočasna in utemeljena njegova vloga, v kateri je oporekal vlaganju toženca. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katere navedbe in dokaze šteje za pravočasne, tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjasni, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je poleg tega cenitveno poročilo F. V. uporabilo kot dokaz in ne kot toženčevo trditveno podlago, kot zmotno pojasnjuje pritožbeno sodišče. Tega ne bi smelo storiti, saj sodišče V. ni postavilo kot izvedenca.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Trditveno in dokazno breme glede prikrajšanja nujnega deleža z darili je v tej pravdi na tožniku, ki mora med drugim trditi in dokazati tudi vrednost darila ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (30. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Sodišči nižjih stopenj sta na procesno korekten način ugotovili, da so bila toženčeva vlaganja v podarjeno nepremičnino opravljena kasneje. Tožnik je sam navedel, da je nepremičnino toženec obsežno adaptiral. Slednji je vlaganja potrdil in na prvem naroku za glavno obravnavo pojasnil, da jih je izvedel po zapustnikovi smrti, čemur tožnik (tedaj) ni oporekal. Ob koncu prvega naroka za glavno obravnavo torej ni bilo sporno, da je v nepremičnino vlagal toženec, in sicer po zapustnikovi smrti. Ker takšna vlaganja ne morejo vplivati na vrednost, ki jo je imela podarjena nepremičnina ob zapustnikovi smrti in stanju ob daritvi (30. člen ZD), med strankama pa niti niso bila sporna, potrebe po njihovi nadaljnji konkretizaciji s strani toženca ni bilo. Že zato ni mogoče slediti revizijski tezi, da bi morali sodišči nižjih stopenj upoštevati, da je stanje sporne nepremičnine ob času daritve in ob smrti enako njenemu današnjemu stanju in da (kasnejših) vlaganj toženca ni bilo.

8. Dejstvo, da odločilno stanje nepremičnine (30. člen ZD) ni vključevalo vlaganj, je ostalo nesporno tudi po toženčevi predložitvi zasebne cenitve, ki ima naravo njegovih navedb in razkriva stanje nepremičnine pred vlaganji. Cenitev je bila vročena tožniku, ki nanjo ni imel pripomb, njena vsebina pa je bila nato preizkušena še s pomočjo neodvisne izvedenke, postavljene skladno s pravili ZPP. Slednja je na podlagi ogleda nepremičnine ugotovila in v svojem mnenju tudi naštela vlaganja, ki so bila opravljena po sklenitvi darilne pogodbe. Takšna vlaganja je tožnik priznal v pripombah na izvedensko mnenje, ko se je nanje izrecno skliceval, ugovarjal pa je le njihovi vrednosti oziroma vplivu na sedanjo vrednost nepremičnine (list. št. 71 – 76). Šele kasneje je dopustil možnost, da so (nekatera) od navedenih vlaganj obstajala že pred daritvijo oziroma smrtjo zapustnika. Na takšno spremembo tožnikovih prejšnjih trditev bi se lahko toženec še tedaj upravičeno odzval s podrobnejšo konkretizacijo vlaganj. Prej zbrano procesno gradivo v zvezi s tem zato ni prepozno (286. člen ZPP). Po vsem navedenem je mogoče ovreči tudi revizijske očitke o kršitvi načela kontradiktornosti, saj je imel tožnik vso možnost izjave v zvezi z obravnavanimi vlaganji.

9. Dodati je še, da tožnik ni ustrezno oblikoval svojega tožbenega zahtevka, saj ni zahteval (delne) razveljavitve pravnih učinkov sporne darilne pogodbe. Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža ima namreč oblikovalno in dajatveno naravo.(1)

10. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): dr. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 806/2008 z dne 10. 5. 2007.