Jedro

Sodišče je ustrezno ugotovilo odstotek odplačnosti pogodbe, saj gre darilno pogodbo v obsegu prevzetih obveznosti šteti za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba z močnim elementom tveganja.

Subjektivna vrednost je za preživljanca lahko večja od vrednosti darovanega oziroma prejetega premoženja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se delež 1863/10000 zniža na 511/10000 ter v 2. odstavku izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 481,23 EUR, v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 746,59 EUR v 15 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je ugotovilo, da je tožnik nujni dedič po pokojnem očetu M. Č. in da znaša njegov delež 1/4 vrednosti nepremičnine ter naložilo, da se darilo - nepremičnina vl. št. 901 k.o. ..., vrne v zapuščino v obsegu 1863/10000, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (tožeča stranka je sicer s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahtevala vrnitev darila - nepremičnine vl. št. 901 k.o. ..., v obsegu ene četrtine oziroma 5/24). Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.765,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi glede zavrnilnega dela sodbe uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ko je cenitveno poročilo izvedenca F. V., s katerim tožnik ni soglašal, ocenjevalo z enako vrednostjo, kot bi šlo za dokaz z izvedencem, ki ga med postopkom postavi sodišče. Navaja, da je sodišče v celoti sledilo mnenju izvedenke G., ki je zgolj pavšalno ocenila vrednost domnevnih vlaganj tožencu pri ogledu in vpogledu v domnevne račune, ki tožniku niso bili predočeni. Navaja, da vlaganja in njihova višina kot tudi to, kdo jih je izvedel, niso dokazana, saj toženec zanje ni predložil nobene trditvene ali dokazne podlage, izvedenka jih je navajala namesto toženca, sodišče pa je tudi napačno zaključilo, da jih tožnik priznava, saj je navedel le, da je toženec adaptiral nepremičnino, kar pa ni priznanje vlaganj. Vlaganjem tudi ni mogel oporekati, saj jih toženec do konca prvega naroka ni konkretiziral. Tako sodišče kot izvedenka se opirata na cenilno mnenje F. V., ki pa ne more biti dokaz. Pri vsem navedenem ni mogel sodelovati, izvedenka in sodišče pa sta oprla odločitev ravno na te podatke. Ker toženec vlaganj ni dokazal, je šteti, da je stanje podarjene nepremičnine ob daritvi enako stanju ob ogledu nepremičnine. Navaja, da 10% odplačnost pogodbe pomeni, da je toženec za tožnika poleg storitev negovalke opravil še mesečne storitve v višini 1.324,45 EUR, kar je pretiran znesek in je zato znesek odplačnosti bistveno nižji, prav tako je višina odplačnosti bistveno previsoka glede na obdobje nudenja pomoči ter glede na to, da so pomoč nudili tudi oskrbovalka in tožnikovi družinski člani. Navaja, da je sodišče spregledalo pomoč tožnikove hčere B., ki jo je nudila do dva meseca pred smrtjo zapustnika. Sodba tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka pa v pritožbi zoper sodbo, razen v zavrnilnem delu, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga zavrnitev zahtevka v celoti oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje. Navaja, da je obseg vrnitve darila napačno ugotovljen, saj 18,36% znaša 20.726,88 EUR, za pokritje nujnega deleža pa je potrebno 2.097,35 EUR, kar predstavlja manj kot 2% celotne nepremičnine, zato je odločitev sodišča v izreku nelogična in nerazumljiva ter v nasprotju z razlogi sodbe, posledično pa je nelogična in nerazumljiva tudi odločitev o stroških, saj je tožnik uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka in bi moral on povrniti tožencu pravdne stroške. Odločitev o teku zakonitih zamudnih obresti je napačna in v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem, po katerem le-te začnejo teči šele naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Navaja, da sodba nima prepričljivih razlogov glede odplačnosti oziroma neodplačnosti in da je ni mogoče preizkusiti. Nepotreben je tudi prvi odstavek prve točke izreka, saj za tak ugotovitveni zahtevek, t. j. da je tožnik nujni dedič in da znaša njegov nujni delež 1/4 zapuščine, v ZPP ni podlage in ne more biti predmet zahtevka, ki bi ga bil toženec dolžan priznati.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila, da je ta nepravočasna in jo je potrebno zavrniti, saj je dne 28.5.2008 pooblaščenka tožene stranke vpogledala v spis, torej tudi v sodbo in pritožbo, in je tega dne tožena stranka po pooblaščencu prejela sodbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Neutemeljena je navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo tožene stranke, da pritožba tožene stranke ni pravočasna. ZPP v 1. odstavku 142. člena določa, katera sodna pisanja se zaradi njihovega pomena za stranko vročajo stranki osebno. Med njimi so tudi sodne odločbe, zoper katere je dovoljena posebna pritožba, kar je tudi sodba v konkretni zadevi. Tako ni mogoče šteti, da je rok za pritožbo tožene stranke začel teči že z vpogledom pooblaščenke toženca v spis. Pooblaščenki tožene stranke je bila sodba vročena 19.6.2008. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči 20.6.2008, potekel pa je dne 04.7.2008. Pritožbo je tožena stranka poslala priporočeno po pošti dne 04.7.2008, torej znotraj pritožbenega roka, in je zato pravočasna.

Obe pravdni stranki se pritožujeta zoper odločitev sodišča glede obsega odplačnosti pogodbe, saj naj bi bil ta po navedbah tožeče stranke previsok glede na obdobje in okoliščine skrbi za zapustnika in same višine darila. Tožena stranka pa se pritožuje, da sodba glede razlogov odplačnosti oziroma neodplačnosti ni mogoče preizkusiti. Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, da je toženec skrbel za zapustnika zadnjih 8 mesecev pred njegovo smrtjo, ne pa tudi pred tem obdobjem; da je bila ta skrb izredno intenzivna in celodnevna, saj je bil zapustnik zelo bolan in ni bil sposoben skrbeti sam zase, zato je bila potrebna tudi pomoč oskrbovalke CSD; da je ta skrb (izvzemši v času, ko je za zapustnika poskrbela oskrbovalka) padla skorajda izključno na toženca in njegovo družino, saj je tožnik z zapustnikom prekinil stike; in da je toženec z družino zapustniku nudil vso potrebno pomoč.

Prvostopno sodišče je ustrezno ugotovilo odstotek odplačnosti pogodbe, saj gre darilno pogodbo v obsegu prevzetih obveznosti šteti za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je odplačna pogodba z močnim elementom tveganja. Kot taka izključuje uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih terjatev, zato tudi niso utemeljene navedbe tožnika, da je znesek odplačnosti, gledano glede na osem mesecev skrbi za zapustnika, previsok, saj tu ne gre za računski izračun. Skrbi za nekoga, sploh če gre za sorodnika - očeta, ni mogoče izraziti v denarju. Subjektivna vrednost je za preživljanca namreč lahko večja od vrednosti darovanega oziroma prejetega premoženja. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, da je pogodba odplačna v višini 10%, upoštevajoč čas trajanja skrbi in njeno izredno intenzivnost ter dejstvo, da je bila pomoč nudena praktično samo s toženčeve strani. Neutemeljena pa je navedba tožnika, da je sodišče spregledalo skrb njegove hčerke za pokojnega. Pomembno ni, kako je zapustniku pomagala tožnikova hči (ki ni pravdna stranka v tem postopku), temveč kako in v kakšnem obsegu je pomagal zapustniku tožnik.

Neutemeljena je navedba, da toženec ni navajal vlaganj v nepremičnino, ki jih je opravil po sklenitvi darilne pogodbe. Vlaganja so navedena v cenitvenem poročilu F. V., ki ga je predložil. Cenitveno poročilo se šteje za njegove navedbe, ker ni bilo uporabljeno kot dokaz. Izvedenka G. je izdelala cenilsko mnenje in navedla, katera dela je upoštevala kot dela, ki jih je toženec opravil po sklenitvi darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo obsegu in vrednosti teh del, ker jih tožniku ni uspelo izpodbiti. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ker je prepričljiva in je tožnik s pritožbenimi navedbami ne izpodbija. Do kršitve načela kontradiktornosti ni prišlo. Tožnik se je imel možnost izjaviti o obsegu zatrjevanih del in njihovi vrednosti, ko je prejel cenilsko mnenje in dopolnitvi cenilskega mnenja izvedenke G.. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je zmotno ugotovljena vrednost darila, ki se določa po stanju na dan daritve in po cenah na dan smrti zapustnika, v ugotovljeni višini 83.441,61 EUR. Vrednost nepremičnine je bila 111.255,44 EUR. Podarjeni del 10/12 nepremičnine je bil vreden 92.712,90 EUR. Odplačni del 10% znaša 9.271,29 EUR, vrednost darila po darilni pogodbi tako znaša 83.441,61 EUR.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da za ugotovitveni zahtevek v 1. dostavku 1. točke izreka v ZPP ni pravne podlage. Toženka ima sicer prav, da tak zahtevek ni potreben, vendar pa ima tožeča stranka zanj podlago v 181/3 členu ZPP. Ugotovitveni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala skupaj z dajatvenim, z njim pa tako ni dodatno obremenjevala sodišča, saj je obstoj te pravice predpostavka za odločitev v korektni zadevi.

Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo obseg vrnitve darila. Sodišče prve stopnje je na podlagi, v izvedenskem mnenju ugotovljene, vrednosti celotne nepremičnine pravilno ugotovilo obseg neodplačnosti darilne pogodbe in pravilno izračunalo vrednost neodplačnega darila, ki znaša 83.441,61 EUR. K temu je pravilno prištelo tudi znesek oporočnih razpolaganj 13.446,66 EUR, pozabilo pa je prišteti še znesek, s sodno poravnavo ugotovljene terjatve zapustnika naproti tožniku v višini 8.678,06 EUR (v skladu z določbo 28/2. člena Zakona o dedovanju). Tako pravilna obračunska vrednost zapuščine znaša 105.566,33 EUR, nujni delež tožnika pa 1/4 tega zneska, torej 26.391,58 EUR. Od tega zneska je potrebno odšteti višino oporočnih razpolaganj, ki znašajo 13.446,66 EUR in dolg tožnika naproti zapustniku v višini 8.678,06 EUR. Preostanek nujnega deleža tako znaša 4.266,86 EUR. Glede na samo vrednost darila (83.441,61 EUR) je potrebno v zapuščino vrniti le 511/10000 nepremičnine in ne 1863/10000, kot je napačno izračunalo prvostopno sodišče. Pritožbi tožene stranke je bilo zato delno ugoditi in obseg vrnitve darila znižati na 511/10000. Zaradi napačno izračunanega obsega vrnitve darila v zapuščine je napačna tudi odločitev o stroških. Toženec je zahteval vrnitev 5/24 nepremičnine v zapuščino, kar znaša 20,83% celotne nepremičnine. Uspel je le z vrnitvijo 5,11% celotne nepremičnine, kar pomeni, da je tožnik uspel s slabo četrtino svojega zahtevkom. Pravdne stroške stranki zato nosita v razmerju 75% tožnik in 25% toženec. Stroške tožeče stranke je izračunalo že sodišče prve stopnje. Stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče izračunalo na podlagi predloženih stroškovnikov in v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter Odvetniško tarifo. Skupaj pravdni stroški tožeče stranke znašajo 2.765,55 EUR, stroški tožene stranke pa 1.563,49 EUR. Tožeča stranka mora toženi povrniti 1.172,61 EUR, tožena pa tožeči stranki 691,38, EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 481,23 EUR. Utemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da odločitev glede teka zakonitih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov ni v skladu z načelnim pravnim mnenjem, zato je pritožbeno sodišče v tem delu izrek prvostopne sodbe spremenilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero sta bili vloženi pravni sredstvi, je v skladu z 2. odstavkom 165. člena odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela samo v sorazmerno majhnem delom, zato ji je dolžna tožeča stranka v skladu z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP povrniti pritožbene stroške v višini 746,59 EUR (za takso za pritožbo 333,49 EUR ter za sestavo pritožbe 413,10 EUR). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške.