Jedro

Seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva, ko je mogoče spor rešiti za vsakega sospornika drugače. Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, saj je konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev vrhovnega sodišča bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo druge stopnje, s katero je sodišče druge stopnje zavrnilo njegovo pritožbo in pritožbo drugega tožnika, delno pa ugodilo pritožbi prvega tožnika in zvišalo odškodnino, ki mu je bila prisojena s sodbo prve stopnje. Po tako spremenjeni sodbi je toženec dolžan plačati prvemu tožniku 10.930,53 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, drugemu tožniku pa 1000,00 EUR za strah. Obširno analizira dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in vztraja pri svojih trditvah, da škode ni mogel povzročiti, saj ga na kraju škodnega dogodka sploh ni bilo in ima alibi. Predlaga, da vrhovno sodišče revizijo dopusti.

2. Predlog delno ni dovoljen, delno pa ni popoln.

3. Po četrtem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče ne more dopustiti revizije, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. Tožnika sta navadna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj vsak s svojim zahtevkom zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP namreč velja le za objektivno, ne pa tudi subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva, ko je mogoče spor rešiti za vsakega sospornika drugače. Drugemu tožniku je bila prisojena odškodnina v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tako vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe druge stopnje v tem delu ne presega zneska iz četrtega odstavka 367. člen ZPP, vrhovno sodišče glede odločitve, ki se tiče drugega tožnika, revizije ne more dopustiti, kar narekuje zavrženje predloga v navedenem delu.

4. Tudi v delu, v katerem predlagatelj predlaga dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v preostalem delu, torej glede odločitve o zahtevku prvega tožnika, predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih pogojev za vsebinsko obravnavanje. Po četrtem odstavku 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; natančno in konkretno mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala. Zakon torej postavlja stroge zahteve o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije. Tem pogojem predlagatelj ni zadostil. V svoji vlogi namreč sploh ni opredelil, katero naj bi bilo pravno vprašanje, o katerem naj odloči vrhovno sodišče, temveč utemeljuje, v čem naj bi bila sodba druge stopnje napačna, pretežno pa njegove navedbe kažejo celo na nezadovoljstvo z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa ne more biti razlog za dopustitev revizije. Ker je konkretna in natančna opredelitev pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev vrhovnega sodišča bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, je predlog, ki tega ne vsebuje, nepopoln. V tem delu je zato vrhovno sodišče predlog zavrglo na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP.