Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi prvo tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. (zavrnilni del) in 4. točki (stroškovni del) izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati še odškodnino v višini 3500 EUR (skupaj torej 10.930,53 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 dalje do plačila; tožena stranka dolžna plačati tožečima strankama še 539,79 EUR pravdnih stroškov (skupaj torej 3.013,38 EUR) v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba prvo tožeče ter v celoti pritožbi drugo tožeče in tožene stranke zavrnejo ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 144,58 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Tožeči stranki sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan drugo tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 dalje do plačila, prvo tožniku pa odškodnino v znesku 7.430,53 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 dalje do plačila. Kar sta tožnika zahtevala več, to je odškodnino še v znesku 22.999,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 dalje do plačila, je zavrnilo in odločilo, da mora toženec tožnikoma plačati 2.473,59 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov.

(3.) Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče tako prvo tožniku kot drugo tožniku prenizko odmerilo odškodnino iz naslova nematerialne škode. Povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki vlivajo na višino prisojene odškodnine. Pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni upoštevalo načela individualizacije, prisojene odškodnine pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Ker sodbe iz tega razloga ni mogoče preizkusiti, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Nepravilno je stališče sodišča, da prvo tožnik ni utrpel primarnega strahu, pri sekundarnem strahu pa je prisojena odškodnina glede na okoliščine, prenizka. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka in je daleč od standarda pravične denarne odškodnine. Drugo tožnik je za strah prejel premalo, saj sodišče ni upoštevalo, da je bil mladoleten, da je na tleh gledal negibnega očeta in mislil, da je mrtev, toženec pa mu je poleg tega zagrozil, da bo ubil še njega. Tudi v tem delu je sodba neustrezno obrazložena in je njen preizkus nemogoč, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka.

(4.) Tožena stranka se pritožuje zoper izpodbijano sodbo v celoti, vsebinsko pa zoper del s katerim je sodišče zahtevku ugodilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V obširni pritožbi, ki se povzema zgolj v bistvenih delih, tožena stranka graja odločitev sodišča tako glede temelja, kot glede obstoja (dela) škode prvo tožnika in škode, ki jo je iz naslova strahu zatrjeval drugo tožnik, nepravilna pa je po njegovem mnenju tudi odločitev o stroških postopka. Večji del pritožbe obsega grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, ali je toženec tista oseba, ki je udarila prvo tožnika in grozila drugo tožniku in ali je možno, da je bil toženec v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, na kraju, kjer se je le-ta zgodil. Podrobno izpostavlja neskladnosti v izjavah, ki so jih dali tožnika ter priči B. P. in B. K. v postopku pred policijo, v kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Kočevju in tem sodnem postopku in tudi na razlike v izjavah istih oseb. Oba tožnika sta spreminjala tudi trditve v zvezi s potekom dogodka. Zaradi teh neskladnosti in razlik ni mogoče govoriti, da so bile priče, ki jim je sodišče verjelo, verodostojne, saj je očitno, da gre za dogovor o tem, kako bodo izpovedale. Prvo tožnik tudi ni dokazal trditve, da je dobil udarec desni del obraza, saj je sam izpovedal drugače. Sodišče se do navedb tožene stranke v zvezi s tem in do neskladja glede opisa škodnega dogodka sploh ne opredeli. S takšnim ravnanjem je bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ker sodba o tem nima razlogov, pa tudi kršitev po 14. točki istega določila. Ponovno poudarja, da na kraju, kjer je do škodnega dogodka prišlo, takrat, ko se je to zgodilo, ni mogel biti, poda svojo oceno dokazov in opozarja na izpovedbe nekaterih prič ( F., O., M.). Sodišče prve stopnje nekaterih predlaganih dokazov (ogled, angažiranje strokovnjaka) v zvezi z razdaljami in časom, ki je potreben za te relacije, tudi ni izvedlo in ni obrazložilo, zakaj ne. Za oceno, da je iz S. v R. mogoče priti v 25 minutah, ni imelo nobene podlage. V zvezi s samo škodo, ki jo je utrpel prvo tožnik, pa toženec opozarja, da je izvedensko mnenje dr. L. Š. neverodostojno. Izvedenec je namreč ugotovil poškodbe, kot so npr. pretres labirinta in udarnina levega očesnega zrkla, ki ga pred tem, kljub številnim pregledom, zdravniki pri tožniku niso ugotovili. Tudi izvedenec dr. S., ki je bil angažiran kot izvedenec v kazenskem postopku, teh poškodb pri prvo tožniku ni ugotovil in to v razmeroma kratkem obdobju nekaj mesecev po poškodbi. Če bi prvo tožnik res utrpel pretres labirinta, bi dr. S. kot strokovnjak to ugotovil. Toženec tudi meni, da je sodišče drugo tožniku iz naslova strahu neutemeljeno priznalo odškodnino, saj ni utrpel nobenega resnega strahu. Nepravilen je tudi zaključek, da je strah trajal tri tedne, če je drugo tožnik v kazenskem postopku sam povedal, da ga je bilo strah približno en teden. Nerazumljiva pa je tudi odločitev o stroških, saj je glede uspeha tožečo stranko obravnavalo kot bi bila ena, pri čemer ni razlogov, da pri izračunu uspeha tožeče stranke ne bi razločevalo med prvo in drugo tožečo stranko.

(5.) Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni podala.

(6.) Pritožba prvo tožnika je delno utemeljena, pritožbi drugo tožnika in toženca pa sta neutemeljeni.

O pritožbah obeh pravdnih strank glede očitanih kršitev postopka (7.) Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (v nadaljevanju ZPP) po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih tako glede temelja kot glede višine škode, razlogi so jasni in si med seboj tudi ne nasprotujejo. Čeprav je obrazložitev v nekaterih delih skopa, je pritožbeni preizkus odločitve mogoč, očitana kršitev pa zato ni podana.

(8.) Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje neutemeljeno očita kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke v zvezi z opisom škodnega dogodka oziroma do tega, kam je prvo tožeča stranka bila udarjena (v desno ali levo stran obraza) ter do neskladja med izpovedbami prvo tožnika in prič P. in K. glede tega vprašanja. Pravica do kontradiktornosti postopka vsebuje pravico stranke, da se v postopku izjavi, tej pravici pa ustreza tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, in če niso očitno neutemeljene, tudi opredeli. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v razlogih sodbe jasno ugotovilo, da je prvi tožnik prejel udarec v predel obraza in da ga je udaril toženec, ugotovilo je tudi vzročno zvezo med tem udarcem in škodo, ki jo je prvo tožnik utrpel (primerjaj izpovedbo izvedenca na l. št. 148). Ker bi do enakih poškodb prišlo tudi ob udarcu v desno stran obraza, je okoliščina, ali je prvo toženec bil udarjen v levo ali desno stran obraza, nerelevantna. Sodišču prve stopnje se do nje zato ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Bistveno je tudi, da tožbene trditve tožnika vsebinsko vsebujejo trditev, da je prejel udarec v predel obraza in posledično sodišče tudi ni v ničemer preseglo trditvene podlage, kar bi sicer predstavljalo kršitev razpravnega načela, posledično pa očitano kršitev.

(9.) Pritožba tožene stranke sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni posebej obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov z ogledom lovišča Z. in lovske koče S. ter s postavitvijo izvedenca, ki bi ocenil, koliko časa je potrebno od kraja odstrela do lovske koče ter do R., vendar pa je razlog za takšno ravnanje navedlo na zadnji glavni obravnavi (vse dokaze, ki niso bili izvedeni, je zavrnilo kot nepotrebne) tako, da je bila tožena stranka z njim seznanjena. Morebitno kršitev postopka povezano z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov, pa bi posledično tožena stranka morala uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (286b člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke glede temelja zahtevka (10.)Pritožbena graja toženca, ki se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, je neutemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je možno, da je bil toženec v času, ko je do škodnega dogodka prišlo, na sejmu v R. in z ugotovitvijo, da je ravno on tisti, ki je udaril prvo tožnika in grozil drugo tožencu.

(11.) Tako toženec neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ob 20.30 uri ni mogel biti v R.. Da je to mogoče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedb prič V, in M. O., ki sta ju podala v kazenskem postopku. Prvi je izpovedal, da sta se s tožencem pred Lovskim domom v S. srečala okoli 20.00 ure zvečer. Postopek v lovski koči traja okoli 5 minut. Priča M. O. pa je izpovedala, da pot iz S. v R., po kateri se vozi že 8 let, traja približno pol ure, pa tudi toženec sam je zaslišan v kazenskem postopku to potrdil (list. št.131), saj je izpovedal, da bi pot od lovske koče do R., trajala najmanj 30 minut. Dodatno izvajanje dokazov v smeri, koliko časa je potrebnega za vožnjo na tej relaciji, je bilo zato nepotrebno in so bili ostali predlagani dokazi zato pravilno zavrnjeni. Iz istega razloga na pravilnost te ugotovitve ne vpliva niti pritožbena graja izračuna, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, ko je razdaljo med lovsko kočo in R. ocenilo na 16 km in možno hitrost na 40 km/h. Pomembna okoliščina, ki pravilnost zaključka, da je toženec lahko bil v času škodnega dogodka v R. potrjuje, je nadalje tudi dejstvo, da predložena fotokopija napotnice ne potrjuje, da je toženec žival uplenil šele ob 19.40 uri, kot je to trdil, in je zato sodišče prve stopnje to dejstvo presojala na podlagi drugih dokazov, predvsem tistih, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku. Tudi v primeru, da bi iz predložene fotokopije ura bila razvidna, pa je dejstvo, da je bil toženec v času škodnega dogodka gospodar lovske družine (to izhaja iz izpovedbe lovskega starešine, priče S. F.), kar pomeni, da je bil za izpolnitev napotnice pristojen sam in da kljub pozivu v kazenskem postopku, originala ni predložil in je navajal, da mu ga ni uspelo najti in da tudi sicer teh listin ni dolžan več hraniti. V zvezi s tem je neutemeljen zato tudi pritožbeni očitek, da toženec originala napotnice za odstrel ni priložil zato, ker je original predložil že v kazenskem spisu, saj iz podatkov kazenskega spisa to ne izhaja. Priča F. S. je med drugim v kazenskem postopku izpovedal tudi, da se čas dejanske uplenitve živali od časa uplenitve navedenega na napotnici lahko razlikuje, od 30 minut do ene ure, saj se včasih zgodi, da lovec s seboj nima ure. Ker je sodišče prve stopnje zaradi dejstva, da čas uplenitve, ki ga je zatrjeval toženec, ni bil dokazan in je pri svojem sklepanju izhajalo izključno iz ugotovitve, da je toženec okrog 20. ure odšel iz lovske koče, pri čemer se je oprlo na izpovedbo samega toženca v kazenskem postopku in izpovedbo priče F. S., so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na to, koliko časa je potrebnega za sam lov in nato prihod v kočo, nerelevantna. Do izpovedbe priče J. M. se sodišče prve stopnje res ni posebej opredelilo, vendar pa glede na ostale izvedene dokaze to ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil toženec ob 20.30 tako lahko prisoten v R. je zato pravilen.

(12.) Pritožbeno sodišče v zvezi z pritožbeno grajo izpovedb prvo tožnika, drugo tožnika ter prič B. P. in B. K., ki naj bi bile neskladne in posledično neverodostojne, ugotavlja, da so med izpovedbami res določene neenakosti, vendar pa to še ni razlog, da sodišče tem izpovedbam kljub temu ne bi smelo slediti. Tožeči stranki in priče so si namreč enotne o bistvenem vprašanju in sicer o tem, da je toženec prvemu tožniku vzel košaro, da je med prvo tožnikom in tožencem zato prišlo do ruvanja in da je toženec tisti, ki je prvo tožnika udaril v predel obraza. Splošno znano je, da ljudje isti dogodek pogosto različno opisujejo in da se ravno glede podrobnosti, ki sicer niso relevantne, opis razlikuje, kar je pripisati različnosti dojemanja posameznega človeka, sposobnosti pomnenja, kako hitro je dogodek potekal in ne nazadnje tudi poteku časa. Pritožbenemu sodišču zato opozarjanje na posamezne razlike v izpovedbah in primerjava s postopkom na policiji in v kazenskem postopku, upoštevaje vsa ostala dejstva, ki so bila ugotovljena v tem postopku, ne vzbuja dvoma, da je zaključek sodišča, da je toženec tisti, ki je udaril prvo tožnika in grozil drugo tožencu, pravilen.

(13.) Toženec v pritožbi glede prvo tožnika izpostavlja, da je v kazenskem postopku izpovedal, da je bil s tožencem še nekdo, ki ga on ne pozna. To drži. Vendar pa ni utemeljen očitek, da so o obstoju te druge osebe drugo tožnik in priča B. P. izpovedali drugače. Tako drugo tožnik kot tudi priča B. P. sta v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca, oba izpovedala, da je bil ob dogodku prisoten še drug moški, ki pa se s prvo tožnikom ni nič pretepal. Dogodek je le gledal. Oba sta izpovedala, da je toženec tisti, ki je udaril prvo tožnika. Prav tako sta toženca kot storilca prepoznala na policiji med 24 ponujenimi fotografijami.

(14) Prav tako je neutemeljen pritožnikov očitek, da na neverodostojnost prvo tožnika kaže okoliščina, da je v tožbi najprej navedel, da je eno izmed košar vzela nepoznana gospa, kasneje pa je to trditev spremenil. Prvo tožnik je namreč še pred prvim narok za glavno obravnavo pojasnil, da je prišlo pri pisanju tožbenega zahtevka do napake. S pooblaščenko sta se očitno napačno razumela. Napako pa je takoj odpravil in to navedbo tudi takoj spremenil. (15.) Drugo tožnik je tako v kazenskem postopku kot v tej zadevi izpovedoval enako. Le v izjavi za policijo je po dogodku najprej dejal, da je en moški prvo tožniku vzel košaro, drug pa ga udaril. Prvostopenjsko sodišče pa je v zvezi s tem ugotovilo, da je drugo tožnik to storil zato, ker se je toženca bal, saj je toženec tudi njemu zagrozil, da ga bo ubil. Zaradi tega verodostojnost izpovedbe drugo tožnika ni omajana. Drugo tožnik je namreč jasno povedal, da je toženec tisti, ki je prvo tožniku vzel košaro in ga tudi udaril, pa tudi na policiji je toženca takoj prepoznal. (16.) Tudi izpovedbama B. P. in B. K. je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Priča B. P. je v kazenskem postopku na naroku dne 7.2.2007 o bistvenih okoliščinah izpovedal, da sta se prvo tožnik in toženec ruvala zaradi košare in da je popolnoma prepričan, da je toženec tisti, ki je vzel košaro in udaril prvo tožnika. Tudi v obravnavani zadevi je izpovedal, da se je dogodek zgodil zaradi košare, da sta se prvo tožnik in toženec prerivala, da se je prvo tožnik obrnil, nato pa ga je toženec udaril. Toženca je prepoznal po fotografijah tudi pri kriminalistu. Izpovedba priče B. K. ni neverodostojna, že samo zato, ker se je bil predlagan za pričo šele 2 leti in pol po dogodku (v kazenskem postopku- op. sodišča), če je sicer njeno pričanje sodišče prepričalo. V tej pravdni zadevi pa je tožeča stranka pričo predlagala na prvi glavni obravnavi, torej pravočasno.

Glede pritožbe tožeče in tožene stranke glede obsega škode in višine prisojene odškodnine (17.) Izvedenec travmatolog F. M. Z. in otorinolaringolog L. Š. sta ugotovila, da je prvo tožnik utrpel poleg pretresa možganov, udarnine glave, hematoma zgornje in spodnje veke levega očesa, tudi pretres labirinta in udarnino levega očesnega zrkla. Izvedenec dr. Š. je pojasnil, da se poškodb pretresa labirinta in udarnine levega očesnega zrkla pri rentgenu in CT glave ne da ugotoviti. Ob pregledu v U. po škodnem dogodku je bil prvo tožnik nezavesten, v ospredju so bile druge težave, zlasti pretres možganov. Poleg tega pa dr. S., ki je izdelal izvedensko mnenje v kazenski zadevi, ni specialist za okvare sluha, niti ni iskal vzroka za okvaro sluha. Tako so pritožbeni očitki toženca, da bi že dr. S. lahko ugotovil poškodbe prvo tožnika, če bi jih le-ta res utrpel, neutemeljeni. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki toženca, da drugo toženec ni utrpel tako resnega strahu, da bi bil upravičen do odškodnine ter da o izrečeni grožnji ni izpovedala nobena od prič. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je bil drugo tožnik prisoten, ko je toženec njegovega očeta udaril. Slednji je nezavesten obležal na tleh in ni kazal znakov življenja. Drugi toženec je izpovedal, da je stopil do toženca in mu rekel, kaj je naredil očetu, da je obležal in je mrtev, ta pa je rekel, da bo še njega ubil. Ustrašil se je, mama ga je 14 dni vozila v šolo, saj se je bal, da ga bo kje počakal, približno tri tedne po dogodku je slabo spal. Glede na takšno izpovedbo, ki ji je sodišče sledilo, je materialno pravni zaključek sodišča, da je drugo tožnik utrpel strah do te mere, da je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje in gre posledično za pravno priznano škodo, pravilen. Res je drugo toženec v teku kazenskega postopka o času trajanja težav s spanjem izpovedal, da ni spal en teden, v tem postopku pa, da so težave s spanjem trajale tri tedne, vendar pa se takšni izjavi nujno ne nasprotujeta, saj gre lahko le za odraz intenzivnosti težav, ki so bile v prvem tednu hujše (ni spal), kasneje pa milejše (težave s spanjem). Upoštevati je potrebno tudi to, da je bilo to vprašanje v kazenskem postopku obrobnega pomena in podrobnejše zaslišanje v zvezi s tem niti ni bilo izvedeno. Ob ugotovljenem vplivu strahu na duševno ravnovesje osebe, ki je strah utrpela, pa tudi sicer to vprašanje ni odločilno pri presoji ali gre za pravno priznano obliko škode, kar tožena stranka s pritožbo izpodbija. Kdaj se šteje določeno dejstvo za dokazano, ni odvisno od števila prič, ki neko dejstvo potrdijo, niti ni dokazovanje vezano na neka dokazna pravila. Tako, ne glede na to, da priče o grožnji, ki jo je toženec izrekel drugo tožniku, niso izpovedovale, ni razloga, da sodišče prve stopnje, če je izpovedbi drugo tožnika verjelo, tega dejstva ne bi štelo za resničnega. Pritožba tožene stranke je v tem delu zato iz navedenih razlogov neutemeljena.

(18) Prvostopenjsko sodišče pa ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer Obligacijskega zakonika, to je relevantne določbe 179. člena, ki določa, da sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, med drugim tudi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Določba 2. odst. navedenega določila sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega kaže poudariti, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. (19.) Sodišče prve stopnje je prvo tožniku kot pravično denarno odškodnino odmerilo skupno 7300,00 EUR odškodnine, kar predstavlja 7,8 povprečne plače (januarja 2010 je povprečna neto plača znašala 936,77 EUR), od tega za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3000 EUR, za strah 800 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3500 EUR, drugo tožniku pa 1000 EUR za strah.

(20.) Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo prvemu tožniku in prisojena odškodnina za strah, nista prenizki. Znesek 3000 EUR, ki je bil prisojen za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ustreza ugotovljenim okoliščinam primera, tudi tistim, ki jih prvi tožnik ponavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to škodo pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje njegovih bolečin ter vse nevšečnosti, ki so bile povezane z zdravljenjem in jo s tem tudi primerno individualiziralo. Odškodnina v navedenem znesku tako primerno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, obenem pa je primerljiva s tistimi, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem v podobnih primerih, pri čemer je sodišče prve stopnje to tudi primerno obrazložilo s sklicevanjem na dva podobna primera iz sodne prakse.

(21.) Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prvo tožnik primarnega strahu ni utrpel. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je bil zaradi poškodbe v nezavesti, pri čemer je ta nezavest trajala tudi med prevozom v bolnišnico in da primarnega strahu ni utrpel, česar prvo tožeča stranka niti ni izpodbijala, niti ni v zvezi s tem izvedencu ob zaslišanju postavila kakršnegakoli vprašanja. Tudi njegova izpovedba ob zaslišanju obstoja tega strahu ni potrdila (primerjaj izpovedbo na l .št. 106). Samo dejstvo, da je bil udarec nenaden in da je toženec močan, pa še ne pomeni, da je bil tak strah podan. Ob upoštevanju intenzivnosti in trajanja sekundarnega strahu, kar je vse povzeto v razlogih sodbe sodišča prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na to tudi sklicuje, pa je tudi prisojena odškodnina primerna in primerljiva s tistimi, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem v podobnih primerih. Enako velja tudi glede odškodnine za strah, ki je bila prisojena drugo tožniku, saj so bile tudi v zvezi s tem upoštevane vse pravno relevantne okoliščine. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa strah drugo tožnika za očeta, ko ga je videl ležati nezavestnega na tleh in je mislil, da je mrtev, ni pravno priznana škoda, zato do odškodnine v zvezi s tem drugo tožnik ni upravičen. So pa bile te okoliščine upoštevane pri presoji ali je drugo tožnik v zvezi z grožnjo, ki mu je bila izrečena, res lahko utrpel tako intenziven strah, ki opravičuje prisojo odškodnine in tudi pri njeni višini.

(22.) Utemeljeno pa prvo tožnik izpostavlja, da mu je bila zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena prenizka odškodnina. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. Š. namreč ugotovilo, da prvo tožnik trpi enostransko težko naglušnost z izgubo sluha na nivoju 90 decibelov. Oslabljen sluh ga ovira pri vsakdanji komunikaciji. Zaradi trajne izgube sluha je pri prvo tožniku podana 10% invalidnost. Prvo tožniku v ušesu šumi, na desno uho ne sliši, moti ga hrup televizije, pa tudi traktorja. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje prvo tožniku dosodilo odškodnino v višini 3,7 povprečne plače v času sojenja . Pri tem se je sklicevalo na primer iz sodne prakse v zadevi II Ips 1092/2008. Vendar gre pri prvo tožniku za večje zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj je pri njem podana 10% invalidnost, medtem ko je bilo v zadevi II Ips 1092/2008 zaradi izgube sluha prizadeto počutje oškodovanca, ki je imel težave pri komunikaciji. Prvo tožnik poleg 10% invalidnosti nima le težav pri komunikaciji, temveč ga moti hrup televizije in traktorja. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvo tožnikom, da je prisojena odškodnina glede na konkreten primer prenizko odmerjena. Pravično denarno odškodnino iz tega naslova pa ocenjuje na 7.000,00 EUR oziroma 7,5 neto plač v času sojenja. Tako odmerjena odškodnina bo primerno umeščena v sodno prakso tudi upoštevaje podobne primere v zadevah: II Ips 841/2008, II Ips 100/2006, II Ips 218/2002, II Ips 70/2003 in II Ips 403/2006. (23.) Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek toženca o tem, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pri odmeri stroškov in ugotovitvi uspeha, neutemeljeno obravnavalo enotno. Tožeči stranki je namreč zastopal isti pooblaščenec, stroški so jima nastajali skupno in jih je sodišče tudi skupno odmerilo. Tudi pri izračunu uspeha tožeče in tožene stranke je sodišče nato upoštevalo celoten uspeh tožeče stranke in seštevek obeh zahtevkov, zato tožena stranka s tem, ker v izreku ni ločeno, kolikšen del stroškov mora tožena stranka povrniti prvo tožniku in koliko drugo tožniku, ni v ničemer prikrajšana, saj bi bil tudi seštevek obeh tako določenih zneskov na koncu enak temu, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker se tožeči stranki s takšnim načinom odločitve o stroških strinjata, saj pritožbe v tem delu nista vložili, ni nobenega razloga, da bi pritožbeno sodišče v takšno odločitev posegalo.

(24.) Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi prvo tožeče stranke delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je prvo tožniku prisojeno odškodnino zvišalo za 3.500,00 EUR, kar pomeni, da je toženec dolžan prvo tožniku plačati odškodnino v skupni višini 10.930,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2005 dalje do plačila. V preostalem delu pa je pritožbo prvo tožeče in v celoti pritožbi drugo tožeče in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(25.) Zaradi spremembe odločitve glede višine prisojene odškodnine, pa je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. V postopku na prvi stopnji so tožeči stranki, po izračunu, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje in ga pravdni stranki ne izpodbijata, nastali stroški v višini 5.802,33 EUR, toženi stranki pa v višini 3.194,28 EUR. Tožeča stranka je uspela po temelju celoti, po višini pa, upoštevajoč zvišanje s to sodbo, približno s 38%, kar pomeni, da je skupen uspeh tožeče stranke 69%, uspeh toženca pa 31%. Tožeča stranka je torej upravičena do povrčila stroškov do višine 69 %, tožena pa do višine 31%. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.013,38 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki že prisodilo 2473,59 EUR, je pritožbeno sodišče ta znesek zvišalo za 539,79 EUR.

(26.) Drugo tožeča in tožena stranka, ki s pritožbama nista uspeli, do povračila svojih stroškov nista upravičeni. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi s katero sta bili pritožbi zavrnjeni. Prvo tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno in sicer približno s 15% tega, kar je s pritožbo uveljavljala (s 3500 EUR od še spornih 21.913,49 EUR). Pritožbeno sodišče ji je zato priznalo le sorazmeren del priglašenih stroškov ( za sestavo pritožbe, materialne stroške, sodno takso in 20 % DDV) pri čemer pa je štelo, da je večji del pritožbenih stroškov nastal s tem delom pritožbe (154. člen ZPP v zvezi z 165. členom ZPP). Tožena stranka je glede na navedeno dolžna prvo tožeči stranki plačati še znesek 144,55 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti kot izhaja iz izreka. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi o pritožbi tožene stranke in so bili posledično ti stroški nepotrebni, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka stroške odgovora nosi sama ( 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).