Jedro

Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za odločitev o zadevi bistveno vprašanje dobre vere, pa sodišče prve stopnje dejstev v zvezi s tem ni ugotovilo, je s tem ugotovilo tudi, da je treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). V takšnem primeru bi moralo razpisati obravnavo ali pod pogoji iz 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje. Le izjemoma je namreč, upoštevaje načelo pospešitve, gospodarnosti in smotrnosti vodenja postopka, določene kršitve glede na njihovo naravo mogoče odpraviti na drugi stopnji brez obravnave, in sicer le, če pri tem niso kršene pravice pravdnih strank. Namen pritožbene obravnave je v tem, da se pravdnim strankam v skladu z načeli neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti omogoči izjavljanje o navedbah nasprotne stranke, pa tudi o morebitnih novih materialno- ali procesnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje. Še zlasti je to pomembno v primerih, kot je tudi obravnavani, ko lahko drugačno materialnopravno naziranje na drugi stopnji pripelje do neugodne pravnomočne sodbe, ki je za tožnika (zaradi posledične spremembe sodbe sodišča prve stopnje) sodba presenečenja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju (ponovno) ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 192/1 k. o. ... (v nadaljevanju služeče zemljišče) za kmetijske potrebe nepremičnin parc. št. 187/4, 189/0 in 183/0 k. o. ... (v nadaljevanju gospodujoča zemljišča), sprostitev poti in prepoved poseganja v služnostno pravico, vse v obsegu izreka sodbe. Na podlagi zaslišanja prič in pravdnih strank je ugotovilo, da so pravni predniki tožnika od leta 1948 dalje dejansko izvrševali služnostno pravico poti, da prejšnji lastniki služečega zemljišča izvrševanju služnosti niso nasprotovali, da sta se toženca leta 1992 izvrševanju služnostne pravice uprla, da pa je do tega trenutka že poteklo 44 let priposestvovalne dobe. Sodišče je odločilo, da je opisana služnostna pravica poti za kmetijske namene v korist gospodujočih zemljišč nastala s priposestvovanjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Strinjalo se je sicer z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik služnostno pravico priposestvoval, vendar je opozorilo, da v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) tisti, ki se v pravnem prometu pošteno zanese na podatke zemljiške knjige, ne sme trpeti škodljivih posledic, oziroma mora tisti, ki svoje pravice ni vpisal v zemljiško knjigo, nositi škodljive posledice svoje opustitve. Višje sodišče je ocenilo, da tožnik ni uspel izpodbiti pravne domneve, da toženca ob nakupu za nevpisano služnost nista vedela.

3. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 402/2013 z dne 30. 1. 2014 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo drugačno dejansko stanje, ne da bi opravilo obravnavo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tožnik je na podlagi navedenega sklepa o dopustitvi revizije vložil revizijo in predlagal, da ji revizijsko sodišče ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu senatu tega sodišča. Drugostopenjskemu sodišču očita, da je svojo odločitev sprejelo na seji brez obravnave, čeprav iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dejansko stanje ugotovilo popolnoma drugače kot prvostopenjsko sodišče. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožniku ni uspelo izpodbiti negativnega publicitetnega učinka oziroma da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, da sta bila toženca z zapisom v kupni pogodbi o prevzemu morebitnih bremen seznanjena in da sta prevzela breme sporne služnosti. Pritožbeno sodišče je mnenja, da to ni bilo ugotovljeno, ampak je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstvo dolgoletnega izvrševanja stvarne služnosti.

5. Poudarja, da je že v tožbi zatrjeval, da sta toženca ob nakupu služečega zemljišča vedela za obstoj služnosti, saj sta zakonca P., ki sta bila pravna prednika tožencev, tožencema nepremičnine prodala "z vsemi do te nepremičnine obstoječimi pravicami in dolžnostmi, z istimi mejami in potmi, kakor so do sedaj nesporno obstajale in kakor sta jih do tedaj prodajalca sama uživala oziroma pravico imela". Prvostopenjsko sodišče je glede okoliščine, ali sta toženca vedela za služnost, med drugim zaslišala priči A. I. (prodajalko) in Š. G. (prvega soseda in sestavljalca pogodbe). Po razveljavitvi sodbe P 385/2011 z dne 21. 5. 2012 je tožnik predlagal ponovno zaslišanje nekaterih prič, da bi se dejansko stanje razjasnilo, a sodišče temu ni sledilo, ker je očitno ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno. Drugostopenjsko sodišče pa je brez obravnave odločilo povsem nasprotno in izdalo sodbo presenečenja. Če je sodišče druge stopnje spoznalo, da bi bilo treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti tudi dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, bi moralo razpisati glavno obravnavo. Ko prvostopenjsko sodišče ugotovi dejansko stanje z neposredno izvedenimi dokazi, pomeni sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje kršitev načela neposrednosti (drugi odstavek 347. člena ZPP) in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. Revizija je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je trditveno in dokazno breme, da sta bila toženca z zapisom v svoji kupni pogodbi o prevzemu morebitnih bremen seznanjena in sta s tem prevzela breme sporne služnosti, na tožniku. Ugotovilo je, da tožnik ni uspel izpodbiti pravne domneve (dobre vere), da toženca ob nakupu za nevpisano služnost nista vedela, ter zaključilo, da tožbeni zahtevek zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo ni utemeljen. Poudarilo je, da sta toženca navedla, da sta svojo nepremičnino kupila brez bremena, česar ne bi storila, če bi vedela, da bo mimo njune hiše tekla služnostna pot. 9. Dobra vera se sicer domneva, vendar ne brez (pravočasne) trditvene podlage, da je ta obstajala.(1) Trditve tožencev, da za sporno služnost nista vedela, niso bile pravočasne, saj jih nista podala v skladu z 286. členom ZPP. Poleg tega je tožnik domnevo dobre vere uspel omajati že z navedbami v tožbi, da sta toženca ob nakupu služečega zemljišča vedela za obstoj služnosti, saj sta jima zakonca P. (pravna prednika tožencev) nepremičnine prodala "z vsemi do te nepremičnine obstoječimi pravicami in dolžnostmi, z istimi mejami in potmi, kakor so do sedaj nesporno obstajale in kakor sta jih do tedaj prodajalca sama uživala oziroma pravico imela", kar je tožnik (med drugim) dokazoval tudi s pričama Š. G. in A. I. Trditveno in dokazno breme je s tem prevalil na toženca, ki tem trditvam (pravočasno) nista ugovarjala, ampak sta izhajala iz tega, da služnost ne obstaja, saj je tožnik nikoli ni izvrševal. 10. Prvostopenjsko sodišče se z dobrovernostjo tožencev ni ukvarjalo in se v sodbi do tega ni opredelilo. Če je senat sodišča druge stopnje spoznal, da je za odločitev o zadevi bistveno vprašanje dobre vere, pa sodišče prve stopnje dejstev v zvezi s tem ni ugotovilo, je to predpostavljalo, da je treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva, ki so jih stranke pred sodiščem prve stopnje zatrjevale, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (prva alineja tretjega odstavka 347. člena ZPP). V takšnem primeru bi moralo razpisati obravnavo ali pod pogoji iz 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje. Le izjemoma je namreč mogoče, upoštevaje načelo pospešitve, gospodarnosti in smotrnosti vodenja postopka, določene kršitve glede na njihovo naravo odpraviti na drugi stopnji brez obravnave, in sicer le, če pri tem niso kršene pravice pravdnih strank.(2) Namen pritožbene obravnave je v tem, da se pravdnim strankam v skladu z načeli neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti omogoči izjavljanje o navedbah nasprotne stranke,(3) pa tudi o morebitnih novih materialno- ali procesnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje.(4) Še zlasti je to pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko lahko drugačno materialnopravno naziranje na drugi stopnji pripelje do neugodne pravnomočne sodbe, ki je za tožnika (zaradi posledične spremembe sodbe sodišča prve stopnje) sodba presenečenja. Tožnik je spričo ravnanja sodišča prve stopnje lahko utemeljeno sklepal, da zatrjevana dejstva zadostujejo za sklepčnost tožbe in da je svojo trditev, da sta toženca ob nakupu za služnost vedela, s predlaganimi in izvedenimi dokazi tudi dokazal. Kot nepotreben je sodišče prve stopnje namreč zavrnilo dokazni predlog ponovnega zaslišanja prič, ki bi (oziroma so že)(5) lahko izpovedale o tem, ali sta bila toženca ob nakupu (služečega) zemljišča v dobri veri, da je njuno (gospodujoče) zemljišče bremen prosto. Vse to je sodišče druge stopnje spregledalo in odločilo, ne da bi tožniku dalo možnost, da se o odločilni okoliščini izjavi, s čimer je poseglo v njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen URS).

11. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v povezavi s 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da odloči ob upoštevanju gornjih napotkov. Pri tem naj oceni tudi, ali in kakšen pomen ima dejstvo, da so tožnik in njegovi pravni predniki služnost izvrševali že od leta 1948 do prodaje služečega zemljišča tožencema v letu 1987. 12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008. Op. št. (2): Prim. Zobec J. v: L. Ude in ostali, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga (GV Založba, 2009), str. 441 in 482. Op. št. (3): Poseg v tožnikovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS).

Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 47/2013 z dne 9. 12. 2014. Op. št. (5): Obe navedeni priči sta na naroku 21. 3. 2011 izpovedali, da sta toženca vedela za obstoj sporne služnosti.