Jedro

Za pridobitev stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja ni potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar lastnik gospodujočega zemljišča takšne pridobitve brez vpisa ne more uspešno uveljavljati zoper kasnejšega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice služečega zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod I. - IV. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Ugotovi se, da v korist nepremičnin parc. št. 187 dvorišče, porušen objekt, 189/0 - pašnik in 183/0 - gozd, vse k.o. ... in so last tožnika, kot gospodujočih zemljišč, obstaja služnostna pravica peš hoje in vožnje z vozili za kmetijske namene po parc. št. 192/1 - sadovnjak, pašnik, k.o. ... in je last tožene stranke, kot služečem zemljišču, po služnosti trasi, ki poteka v rahlem loku od javne ceste parc. št. 659/1 k.o. ..., in sicer od dobro vidnega izvoza proti SZ v dolžini cca. 60 m in širini 3 m, pri čemer se na parc. št. 187/4 k.o. ... priključi v njenem skrajnem JV vogalu, kjer je notranji rob (gledano proti hiši tožene stranke) služnostne trase od severne stene hiše tožencev oddaljen 21,5 metrov, v najbližji točki pa se notranji rob služnostne trase SV vogalu prej navedene hiše približa na 13,8 metrov.

2. Tožencema se nalaga, da morata s sporne služnostne trase, podrobneje opisane v izreku pod točko 1 odstraniti ves navoženi material in morebitne druge ovire, tako da bo ponovno sposobna za prevoze v kmetijske namene v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožencema se prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano v točki 1 izreka te tožbe, da ne bo izvršbe.

4. Toženca sta dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške,“ zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve pravnomočne sodbe povrniti 2.511,74 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki je zahteval ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje po parc. št. 191/1 k.o. ... (v nadaljevanju služeče zemljišče) za kmetijske potrebe nepremičnin parc. št. 187/4, 189/0 in 183/0 k.o. ... (v nadaljevanju gospodujoče zemljišče), sprostitev poti in prepoved poseganja v služnostno pravico, vse v obsegu iz izreka sodbe. Obrazložilo je, da je tožnikova mati služnostno pravico mirno izvrševala od leta 1948 dalje in da so se spori začeli, ko sta lastnika služečega zemljišča postala toženca. Kupila sta ga leta 1987, od leta 1992 pa služnosti ni bilo mogoče več izvrševati. Sodišče prve stopnje jima je naložilo povrniti 1.839,24 EUR pravdnih stroškov. Zaradi skrčitve tožbenega zahtevka je s sklepom (V. točka izreka) ustavilo pravdni postopek glede prvotno širše uveljavljane služnostne pravice, kar pa ni predmet pritožbenega obravnavanja.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se toženca pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka bi naj bile podane zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe. Zmotno ugotovljeno dejstvo glede izvrševanja služnosti. Postavljene so bile samo trditve o sezonskih vožnjah, vendar sodišču prve stopnje dovoljene vožnje ni omejilo časovno in po načinu. Služnostna pravica ni mogla nastati, saj jo je po svoji izpovedbi izvrševal samo tožnikov oče, ki ni bil lastnik gospodujočega zemljišča. Ni mogel preteči zadosten čas za priposestvovanje, ker je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) začel veljati leta 1980, toženca pa sta lastnika postala leta 1987 in služnost prepovedovala. Do vložitve tožbe bi morebitna služnost zaradi prepovedi in neizvrševanja že prenehala. Toženca poudarjata, da sta svoj nepremičnino kupila bremen prosto. Služnostne pravice ni zapisane v kupni pogodbi in je ni bilo mogoče ugotoviti niti z zapisovalcem pogodbe Gačnikom. Parcele ne bi kupila in na njej zgradila hiše, če bi vedela, da bo mimo tekla služnostna pot. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da so bile med pravdnih postopkom na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje zaključke. Izvrševanje služnostne pravice od leta 1948 dalje do leta 1987 bi zadoščalo za izpolnitev priposestvovalne dobe. Ni pomembno, da se sodišče prve stopnje za čas pred uveljavljavitvjo ZTLR ni sklicevalo na določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), saj gre za uporabo materialnega prava, ki ga vsako sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da lastnica gospodujočega zemljišča (tožnikova pravna prednica) stvarne služnosti ne bi mogla priposestvovati, ker jo je izvajal njen soprog. Stvarna služnost se ustanovi za potrebe gostujočega zemljišča, v korist vsakokratnega lastnika, in ni potrebno, da bi jo lastnik gospodujočega zemljišča izvajal osebno. Z neizvrševanjem stvarne služnosti od leta 1992 dalje niso bili izpolnjeni pogoji za prenehanje stvarne služnosti. Tožnikova pravna prednica je namreč takrat s tožbo zaradi motenja posesti zahtevala sprostitev sporne služnosti, čemur je bilo zaradi pogoste odsotnosti tožencev, z zamudnim sklepom ugodeno šele leta 2004. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova mati vse od leta 1948 dalje izvrševala služnostno pravico poti v obliki sezonskih prehodov in prevozov za spravilo pridelkov, krme in sadja. Tožnikov oče je po sporni trasi vozil dva do trikrat letno s kravami, nato tudi s traktorjem. Spori so se začeli, ko sta lastnika služečega zemljišča leta 1975 postala toženca in leta 1992 preprečila uporabo. Prvo sodišče tožencema in njuni priči I.H. ni verjelo, da se po sporni trasi ni vozilo. Obrazložilo je, da je priča prihajala na obisk k tožencema le občasno in zato za prevoze ni vedela. Ob prevozu ni ugotovilo v naravi vidne poti.

7. Ugotovljena dejstva ne utemeljujejo tožbenega zahtevka zoper toženca. Tožnikova pravna prednica, ki bi naj stvarno služnost priposestvovala preden sta lastnika služečega zemljišča postala toženca, tega ni formalno uredila in služnosti ni vpisala v zemljiško knjigo. Na podlagi priposestvovanja se pravica stvarne služnosti pridobi z izvrševanjem, ki mu lastnik gospodujočega zemljišča ne nasprotuje. Po pravnem pravilu paragrafa 1470 ODZ je bila za priposestvovanje potrebna 30 - letna doba, po določbi prvega odstavka 34. člena ZTLR 20 - letna, po določbah sedanjega Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa 10 - letna dobroverna posest (prvi odstavek 217. člena) oziroma 20 - letna mirna posest (drugi odstavek 217. člena SPZ). Pogoji za prisposestvovanje so bili v danem primeru izpolnjeni že pred uveljavitvijo ZTLR. Za pridobitev stvarne služnosti na podlagi prisposestvovanja ni potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar lastnik gospodujočega zemljišča takšne pridobitve brez vpisa ne more uspešno uveljavljati zoper kasnejšega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice služečega zemljišča. V zemljiškoknjižnem pravu velja publicitetni učinek vpisov (6. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), enako prej ZZK/95 in Zakon o zemljiških knjigah iz leta 1930), katerega podvrsta je negativni publicitetni učinek, ki pomeni domnevo, da za zemljiškoknjižni podatek, ki ni vpisan v zemljiško knjigo tretji ne ve. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1, enako Zakon o zemljiških knjigah, ki se je v času lastninske pravice tožene stranke uporabljal kot pravno pravilo) pa vsak, ki se v pravnem prometu pošteno zanese na podatke zemljiške knjige, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tisti, ki svoje pravice ni vpisal v zemljiško knjigo, mora torej nositi škodljive posledice svoje opustitve.

8. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 15. 11. 2011 opozorilo, da je na tožniku trditveno in dokazno breme, da sta toženca z zapisom v svoji kupni pogodbi o prevzemu „morebitnih bremen“ bila seznanjena in sta prevzela prav breme sporne služnosti. To ni bilo ugotovljeno, pač pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na ugotovljeno dejstvo dolgoletnega izvrševanja stvarne služnosti. Za izpodbijano odločitev ne zadošča ugotovitev, da je tožnikova pravna prednica stvarno služnost mirno in s soglasjem lastnikov služečega zemljišča izvrševala, ko so bili lastniki slednjega njeni sorodniki. Ni bilo dokazano, da sta toženca za to dejstvo in stvarno služnost ob nakupu vedela, oziroma ni bila izpodbita pravna domneva, da za nevpisano služnost nista vedela. Na kaj takega niti ne kaže izvrševanje služnosti nekajkrat na leto, ob dodatnem dejstvu, da sta bila toženca na delu v tujini. Zato je pomembna njuna navedba, da sta svojo nepremičnino kupila brez bremena, česar ne bi storila, če bi vedela, da bo mimo njune hiše tekla služnostna pot. Zoper toženca zaradi načel zemljiškoknjižnega prava ni mogoče uveljavljati priposestvovane služnosti. Tožnik na tej podlagi ne more doseči priznanja služnostne poti, pač pa bo moral zatrjevati in dokazovati pogoje iz določb 88. - 89. SPZ za dovolitev nujne poti.

9. Iz zgornjih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo in s pravilno uporabo materialnega prava v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti zavrnilo. V posledici tega je zavrnilo tudi ostali del tožbenega zahtevka, za prepoved poseganja v stvarno služnost in za odstranitev ovir.

10. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Do njihove povrnitve sta v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP upravičena toženca, ki sta v pravdi uspela. Stroške sestavljajo nagrada pooblaščencu za odgovor na tožbo - 300 točk, za sodelovanje na ogledu - 150 točk, za zastopanje na sedmih narokih za glavno obravnavo - 7 krat po 150 točk (toženca nista priglasila stroškov za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 10. 2. 2009), za urnine - 150 točk, za končno poročilo stranki - 50 točk, za DDV 340 točk, skupaj 2.040 točk ali 936,36 EUR, kar znese s stroški kilometrin 140,6 EUR, skupaj 1.076,96 EUR. S pritožbami sta toženca imela 2160 točk stroškov nagrade pooblaščencu (trikrat po 600 točk z DDV 120) ali 991,44 EUR, kar znese s 443,34 EUR stroški sodnih taks 1.434,78 EUR pritožbenih stroškov.