Jedro

Kadar sodišče na glavni obravnavi preloži glavno obravnavo, ni potrebno, da stranko vabi z vabilom, saj 115. čl. ZPP določa, da kadar sodišče narok preloži, takoj naznani kraj in čas glavne obravnave.

Preživnina v višini 150 EUR za 12 in 9 let stari deklici je glede na premoženjske razmere staršev in ocenjene denarne potrebe primerna.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o stroških pravdnega postopka upoštevati 413. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v tč. 5 spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

V preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo, skupne mladoletne otroke pravdnih strank K. Š., rojeno 28. 4. 1996, T. Š., rojeno 7. 4. 1999 in T. Š., rojeno 22. 3. 2000 dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, očetu I. Š. pa je naložilo plačevanje preživnine od 1. 1. 2008 za K. in T. po 150,00 EUR mesečno za vsako in za T. po 100,00 EUR mesečno. Pod tč. 4 sodbe je odločilo o stikih med očetom in hčerami, pod tč. 5 pa toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, izpodbija pa odločitev sodišča v delu, ko mu je določilo za mld. K. višjo preživnino od 120,00 EUR in za mld. T. višjo preživnino od 120,00 EUR ter za mld. T. višjo preživnino od 100,00 EUR, izpodbija pa tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je glavno obravnavo 8. 5. 2008 opravilo v njegovi odsotnosti, čeprav za to ni bilo pogojev, saj na naroku 1. 4. 2008, kjer je bil prisoten, ni hotel podpisati zapisnika. Sodišče ni navedlo razlogov za odklonitev podpisa. Zato bi moral biti vabljen na glavno obravnavo v skladu z določbami ZPP. Ker je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje. V preostalem delu pa izpodbija zaključke sodišča o tem, kakšna preživnina bi bila primerna. Meni, da je odločitev sodišča arbitrarna in neargumentirana v delu, ko je navedlo, da je lastnik dobro stoječega lokala, pri tem pa se sklicevalo na podatke DURS. Njegovi dohodki niso tako visoki, saj mu ostane mesečno približno 600,00 EUR. Zato je prisojena odškodnina previsoka, še posebno ob tem, ko mati za vse tri hčere prejema otroške dodatke in da so stiki določeni tako, da so hčere veliko časa pri njemu. Tožnica pa poleg otroškega dodatka vsako leto sprejme tudi dodatek za velike družine, kar bi sodišče prav tako moralo upoštevati. Zato meni, da bi bila primerna preživnina za mld. K. in T. po 120,00 EUR mesečno in za Tino po 100,00 EUR mesečno in predlaga, da se v tem delu sodbo tako spremeni, da se določena preživnina zniža, saj je sodišče zmotno uporabilo določbo 129. čl. ZZZDR. Sodišče pa tudi ni pravično odločilo o stroških postopka, saj bi moralo upoštevati tudi druge okoliščine in ne le določbo 154. čl. ZPP. Sodišče bi moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se primarno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno odločanje ali pa, da se sodba spremeni tako, da se preživnina zniža. Ne zahteva povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena v delu, v katerem pritožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožnikovi očitki, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker ga ni pravilno vabilo na zadnjo glavno obravnavo, niso utemeljeni. II. odst. 113. čl. ZPP nalaga sodišču dolžnost, da na narok pravočasno povabi stranke. 115. čl. ZPP pa ureja ravnanje sodišča pri preložitvi naroka, kadar je to potrebno za izvedbo dokazov in v II. odst. določa, da kadar narok preloži, takoj naznani kraj in čas novega naroka. Iz te določba pa izhaja, da v tej situaciji posebno vabljenje strank, ki so bile na naroku prisotne, ni potrebno. Za ravno takšno situacijo pa gre v tem primeru. Sodišče prve stopnje je narok, na katerem je zaslišalo tudi obe stranki, opravilo 1. 4. 2008 in ga preložilo na 8. 5. 2008. Dejstvo, da toženec zapisnika ni hotel podpisati in njegovi subjektivni razlogi o tem, zakaj ga ni podpisal, niso opravičljiv razlog oz. ne more pomeniti nepravilnega vabljenja. Toženec je bil pravilno in pravočasno obveščen o datumu preložene glavne obravnave, zato očitana kršitev ni podana.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini preživnine pravilno uporabilo določbi 129. in 129. a čl. ZZZDR in pravilno ovrednotilo premoženjske in pridobitne razmere obeh staršev. Na pritožbeni stopnji sporni znesek preživnine za obe deklici je skupno 60,00 EUR, toženčevo premoženjsko stanje pa se zaradi tega zneska prav gotovo ne bo bistveno poslabšalo. Mladoletne tožnice so stare 12, 9 in 8 let, torej so v obdobju odraščanja, ko potrebujejo kvalitetno prehrano, ko so stroški povezani z vsemi šolskimi aktivnostmi, ko hitreje preraščajo obleko in obutev in ko se morajo ukvarjati tudi z izven-šolskimi aktivnostmi. Res je, da preživijo veliko časa tudi pri očetu, kar je po mnenju pritožbenega sodišča izredno pozitivno, vendar pa se mora pritožnik kljub temu zavedati, da ima mati še vedno enake stroške za stanarino in druge prispevke povezane z bivanjem ter kupovanjem stvari, ki jih potrebujejo (npr. kozmetično higienska sredstva ...). Ne v zakonu ne v sodni praksi ni podlage za določanje preživnine premosorazmerno s trajanjem stikov otrok s staršem.

Pritožbeno prerekanje, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je toženec lastnik dobro stoječega lokala in da je znesek, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot njegov prihodek, napačen, ne more vplivati na pravilno odločitev in argumentacijo sodišča prve stopnje. 129. čl. ZZZDR pove, da se upoštevajo pridobitne zmožnosti zavezanca, sodišče pa je pri tem vezano tudi na določbo čl. 129 a ZZZDR, po kateri mora upoštevati otrokove koristi in mora preživnina zajemati tudi, poleg nujno potrebnih stroškov, še stroške izobraževanja, vzgoje, oddiha in razvedrila.

Dejstvo je in to je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo, da je tožničin mesečni osebni dohodek 550,00 EUR, da drugih možnosti zaslužka nima in da prejema otroški dodatek in pomoč za velike družine, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in da je toženec dejansko samozaposlen v materinem lokalu, v katerem ima zaposlene tudi druge osebe, na podlagi česar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bo zmogel plačevati takšno preživnino. Starši so dolžni preživljati mladoletne otroke, jih šolati in skrbeti za njihov osebnostni razvoj, kar pomeni, da ima njihovo preživljanje prednost pred drugimi stroški. Čeprav je sodišče upoštevalo, da je toženec invalid III. kategorije, pa je vendarle ugotovilo, da je zmožen za delo in da je torej si zmožen poiskati dohodek, pri tem pa pravilno upoštevalo, da mora izkoristiti vse možnosti za njegovo pridobitev, tudi v breme svojega prostega časa. Sodišče je pravilno ugotovilo vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok in na podlagi ocene vseh dokazov tudi pravilno zaključilo, da bo toženec vendarle zmogel plačevati takšno preživnino. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v oceno sodišča prve stopnje o tem, kakšne so mesečne denarne potrebe mladoletnih otrok, saj se je tudi toženec na glavni obravnavi s takšnimi potrebami strinjal. Sodišče prve stopnje je v tem delu tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, svojo odločitev je pravilno obrazložilo in absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, zato pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik pa pravilno opozarja na to, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka, ko je o stroških odločilo na podlagi določbe 154. čl., pri tem pa ni upoštevalo določbe 413. čl. ZPP, po kateri sodišče v postopku v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroci odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Pri odločitvi o stroških postopka bi sodišče moralo upoštevati, da je postopek tekel zaradi ureditev statusnih razmer obeh zakoncev, to je tako razveze zakonske zveze kot dodelitve mladoletnih otrok, določitve stikov in preživnine, zato krivdnega načela iz 154. čl. ZPP ni mogoče uporabiti. Ker so se s postopkom urejala razmerja med obema zakoncema in razmerja v družini, tožencu pa ni mogoče očitati, da je kakorkoli postopek zavlačeval, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določbe 413. čl. ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih toženec ni priglasil.