Jedro

Tožnikovo zavzemanje za zaključek, da (vsako oziroma konkretno) kaznivo dejanje že zaradi svoje narave (samovoljnosti, maščevalnosti, vpletenosti mafije, nasprotovanja javnemu redu, ...) nasprotuje državni ureditvi in da je zato že samo po sebi uperjeno zoper državni sistem v smislu 180. člena ZOR, ni utemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi vtoževal nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 26.6.2000, ko je neznani storilec streljal na A. A., domnevnega morilca V. V., in pri tem zadel tožnika. Navajal je, da je šlo za atentat na fizično osebo, za mafijski obračun oziroma za teroristično dejanje, in da zato za škodo, ki je posledica takšnega dejanja, odgovarja toženka. Prvostopenjsko sodišče je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da toženka po 180. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarja le za škodo, ki je povzročena s tistimi nasilnimi ali terorističnimi dejanji, kjer je objekt napada državni sistem, in da v konkretni zadevi ne gre za takšen primer.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Poudarilo je, da mafijski obračun ne predstavlja dejanj iz 180. člena ZOR.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in razveljavi sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da mu je škoda nastala v maščevanju in mafijskem obračunu oziroma terorističnem dejanju v smislu 180. člena ZOR. Navedena določba določa obveznost države za povračilo škode oškodovancem, ki so jo utrpeli v zvezi z dejanji, uperjenimi zoper državo in njen sistem. S tem je konkretizirana obveznost države, da zagotavlja pravno in dejansko varnost. Izvajanje maščevalnih akcij in kaznovanje brez sodelovanja pravosodja pomenita samovoljno in organizirano ravnanje zoper državo in njen sistem. Povzročitelj škode je izvedel teroristično dejanje. Sodišče je nesprejemljivo razlagalo jasno določbo 180. člena ZOR, v kateri ni omejitve glede naklepa storilca ali osebe oškodovanca.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz vseh revizijskih razlogov vložena revizija ne navaja, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ker revizijsko sodišče na take kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je ta nekonkretiziran očitek revizije neupošteven.

7. Na večino revizijskih očitkov je odgovorilo že pritožbeno sodišče (glej obširne razloge na drugi in tretji strani pritožbene sodbe), zato revizijsko sodišče pravilnih in jasnih razlogov pritožbenega sodišča na tem mestu ne bo povzemalo. 180. člen ZOR določa odgovornost države za škodo, nastalo med drugim z nasilnimi in terorističnimi dejanji, ki bi jo morali državni organi v skladu z veljavnimi predpisi preprečiti. Pri tem je razlaga navedenega člena lahko le takšna, da država ne odgovarja za škodo, ki je nastala s kaznivim dejanjem (poskusom umora), osebno uperjenim zoper žrtev (A. A.), saj država po veljavnih predpisih ni dolžna preprečiti vsakega kaznivega dejanja. Za popolnost revizijskega odgovora tako zadostuje že pojasnilo, da tožnikovo zavzemanje za zaključek, da (vsako oziroma konkretno) kaznivo dejanje že zaradi svoje narave (samovoljnosti, maščevalnosti, vpletenosti mafije, nasprotovanja javnemu redu,...) nasprotuje državni ureditvi in da je zato že samo po sebi uperjeno zoper državni sistem v smislu 180. člena ZOR, ni utemeljeno.

8. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.