Jedro

Streljanje v lokalu (četudi bi šlo za streljanje v okviru mafijskega obračuna) ne predstavlja terorističnega dejanja, zato za škodo, ki je posledica takšnega streljanja, ne odgovarja država v smislu določbe 180. člena ZOR.

Omenjena določba je namenjena varstvu oškodovancev, ki so pretrpeli škodo v zvezi z dejanji, ki so bila uperjena zoper državo, njen sistem (teroristična dejanja, demonstracije), ali v njeno podporo (manifestacije).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I./ zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine 981.242,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2000 in II./ tožniku naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 3.382,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 180. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZOR). Pritožnik ponavlja, da mu je škoda nastala ob nasilnem in terorističnem dejanju, saj je tedaj storilec – strelec izvajal mafijski obračun. Tarča je bil M. V., ki ga je preganjala mafija kot domnevnega morilca vodje mafije V. J.. Po uboju V. J. so, kot je splošno znano, drug za drugim sledili zaporedni poskusi uboja M. V., ki so ga septembra 2006 v sedmem poskusu uspeli ubiti. O opisanih atentatih in strelskih obračunih je bilo v časopisju objavljenih več kot 50 člankov. O tem je bila obveščena vsa S. in E., šlo je torej za splošno znane okoliščine, ki jih tožniku ni bilo treba dokazovati. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je prezrlo, da splošno znanih dejstev ni treba dokazovati. Naloga policije je, da skuša uspešno preprečevati javno streljanje po lokalih in ulicah, uboje iz maščevanja in podobno. Po tolikih poskusih uboja bi policija lahko pričakovala, da se bodo atentati nadaljevali. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko tožniku očita, da si je sam izbral družbo. Tožnik si družbe ni izbral, ampak je M. V. nepozvan prisedel k njegovi mizi, zato mu ni mogoče pripisovati sokrivde za surovi dogodek. Sodišče je dejansko stanje napačno ugotovilo tudi s tem, ko je tožniku povzročilo velike stroške za ugotavljanje višine škode, nato pa se odločilo, da o višini ne bo odločalo.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka 26.6.2000, ko je bil poškodovan ob streljanju v lokalu v L. Meni, da za nastalo škodo, ki naj bi bila posledica terorističnega dejanja, odgovarja Republika Slovenija.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predstavlja določba 180. člena ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je opisano določbo uporabilo pravilno. Pravica do povračila škode po določbi 180. člena ZOR (in sedaj v bistvenem podobni določbi 156. člena OZ) je konkretizacija obveznosti države, da zagotavlja (pravno in) dejansko varnost(1). Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da je omenjena določba namenjena varstvu oškodovancev, ki so pretrpeli škodo v zvezi z dejanji, ki so bila uperjena zoper državo, njen sistem (teroristična dejanja, demonstracije), ali v njeno podporo (manifestacije), in ne proti oškodovancu osebno(2). Iz navedb, da je šlo ob dogodku, v katerem je bil poškodovan tožnik, za mafijski obračun in poskus uboja, utemeljenost tožbenega zahtevka zoper toženko ne izhaja, saj mafijski obračun ne predstavlja terorističnega dejanja ali javnih demonstracij. Sodišče prve stopnje torej povsem pravilno ugotavlja, da opisovano (četudi kaznivo in nasilno) ravnanje, ne predstavlja terorizma(3). Ker torej iz tožnikovih trditev (četudi bi bile vse dokazane) ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Glede na opisano, niso odločilne pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je bil poškodovan v mafijskem obračunu. Ne glede na to sodišče pritožniku pojasnjuje, da dejstva, da so po uboju V. J. drug za drugim sledili zaporedni poskusi uboja M.V., ki so ga septembra 2006 v sedmem poskusu uspeli ubiti, niso splošno znana dejstva v smislu določbe četrtega odstavka 214. člena ZPP, ki jih ne bi bilo treba dokazovati, saj ne gre za dejstva, ki bi bila v času sojenja znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe(4).

Vprašanje, ali si je tožnik sam izbral družbo osebe, ki naj bi bila domnevna tarča streljanja, za odločitev o tožbenem zahtevku in pritožbi glede na vse opisano ni odločilno.

Sodišče nazadnje odgovarja še na pritožbeni očitek glede izvedbe dokazov z izvedencema o obsegu škode, ki je nastala tožniku. Okoliščina, da je sodišče neekonomično izvedlo dokaze za dokazovanje dejstev, ki niso pomembna za odločbo, sicer predstavlja kršitev določbe prvega odstavka 213. člena ZPP, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni mogla vplivati. Še posebej pa takšno ravnanje ni moglo povzročiti napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot to zmotno meni pritožnik.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo očitane ali kakšne od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, N. Plavšak et alt., 1. knjiga, str. 902. (2) Tako tudi: B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), str. 148 in dr. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerji, II. knjiga, str. 705, 706. (3) Po SSKJ je namreč terorizem uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji; podobna je tudi definicija terorizma v Pravnem terminološkem slovarju Založbe ZRC.

(4) Prim.: J. Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, L. Ude et alt., 2. knjiga, str.374.