Jedro

Tožeča stranka gradi svoje prepričanje na predpostavki, da so carinski organi s tem, ko so izdali ZTI in je bil nato na tej podlagi šestkrat opravljen uvoz blaga, dejansko pokazali, da je njena uvrstitev blaga pravilna. Sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka ob tem prezrla, da je ZTI zavezujoča za carinske organe le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, kot velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v ZTI. V obravnavanem primeru je bil to „Allium ampeloprasum“. Tožeča stranka je bila torej tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je uvažala, prav blago te vrste, vendar pa je DNK analiza pokazala, da temu ni tako. Uvrstitev blaga v posamezno tarifno številko ni vezana na ZTI, pač pa na dejanske lastnosti uvoženega blaga, naloga uvoznika pa, da te lastnosti ugotovi in blago pravilno tarifira. Vse to vodi sodišče do zaključka, da v ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, o katerih govori tožeča stranka, pač pa je dejansko tožeča stranka carinskim organom posredovala podatke, ki niso bili skladni z uvoženim blagom. To pa pomeni, da ni mogoče govoriti, da bi carinski organi z aktivnim ravnanjem ustvarili legitimno pričakovanje tožeče stranke, kar je podlaga za povrnitev carinskih dajatev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za povrnitev dajatev po odločbi Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je bilo s to odločbo blago, in sicer česen, ki je bilo uvoženo po carinski deklaraciji MRN 10SI00603640642409 z dne 26. 5. 2010 in poimenovano s trgovskim nazivom „Single bulb garlic 3,5 cm - 5 cm“, pravilno razvrščeno v tarifno oznako 0703 20 00 kombinirane nomenklature in TARIC kode 00, kot svež česen (Allium sativum) v obliki glavice premera približno 30 mm, brez ločenih strokov, z lupino rožnate barve. Ta odločba je bila izdana po tem, ko je bila izvedena DNK analiza vzorcev blaga. Tožeča stranka se je zoper odločbo Carinskega urada Koper z dne 2. 12. 2010 sicer pritožila, vendar pa je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil, odločitev pa potrdilo tukajšnje sodišče s sodbo, opr. št. III U 268/2013-8 z dne 24. 6. 2014. 2. Tožeča stranka je z vlogo zahtevala povrnitev, oziroma odpustitev dajatev, ki so ji bile odmerjene z opisano odločbo Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010 in to svojo zahtevo utemeljevala na podlagi točke b) drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS). Zatrjevala je, da znesek dajatev ni bil knjižen kot posledica napake carinskih organov, ki pa je tožeča stranka kot prejemnik blaga ni mogla ugotoviti in je torej ravnala v dobri veri in v skladu s predpisi. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da določba, na katero se sklicuje tožeča stranka, varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca. Le napake, ki se očitajo aktivnemu ravnanju pristojnih organov, opravičujejo, da ne pride do naknadne izterjave carine. Pri tem se ocenjuje vrsto napake, poklicne izkušnje gospodarskih subjektov in njihovo skrbnost. Trditve tožeče stranke, da v konkretnem primeru ravnanje organa pomeni kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načelo varnosti legitimnega pričakovanja gospodarskih subjektov in načelo pravne varnosti, ne držijo. Določba točke b) drugega odstavka 220. člena CZS namreč ščiti legitimno pričakovanje zavezanca le, če pristojni organi sami ustvarijo podlago za pričakovanje, kar pa so zgolj napake, ki so posledica aktivnega ravnanja pristojnih organov in jih zavezanec ni mogel odkriti. V obravnavanem primeru je tožeča stranka kot prejemnik blaga sicer pred uvozom blaga res pridobila zavezujočo tarifno informacijo (v nadaljevanju ZTI), ki se je nanašala na blago enostročni čebulček z latinskim imenom „Allium ampeloprassum“ iz tarifne oznake 07039000 KN s TARIC kodo 80, dejansko pa je bilo blago, ki se je sprostilo v promet, česen z latinskim poimenovanjem „Allium sativum“ iz tarifne oznake 0703 20 00 KN s TARIC kodo 00. Ne gre torej za napako carinskega organa, saj ni obstajal dvom v pravilnost ZTI in do napake pri izdaji ZTI ni prišlo. Tožeča stranka je namreč v fazi pridobitve ZTI carinskemu organu sama posredovala podatke o blagu in na podlagi teh podatkov je ta izdal ZTI. Ne gre torej za napako carinskega organa, pač pa kvečjemu za malomarnost tožeče stranke, ki carinskemu organu ni posredovala pravih podatkov.

3. Prvostopenjski organ je nadalje izpostavil, da določba tretjega odstavka 12. člena CZS določa, da mora biti imetnik ZTI sposoben dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanem v ZTI. Napačne so torej trditve tožeče stranke, da bi moral carinski organ pred izdajo ZTI sam zahtevati vzorec blaga in opraviti analizo, saj je dolžnost tistega, ki zahteva izdajo ZTI, da zagotovi vse informacije, ki so potrebne za uvrščanje blaga. Prav tako ni mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da je bil opis blaga v ZTI identičen z uvoženim blagom. ZTI je bila izdana za česen „Allium ampeloprasum“, dejansko uvožen pa je bil česen „Allium sativum“. Prav tako ni res, kar trdi tožeča stranka, da je mogoče razliko med tema dvema vrstama česna ugotoviti le z DNK analizo, saj se razlikujeta tudi po videzu in velikosti. Četudi pri prvih dveh uvozih carinski organ ni ugotovil nepravilnosti, to ne pomeni, da nepravilnosti ni bilo v konkretnem primeru. Slediti pa tudi ni mogoče trditvi tožeče stranke, da ni mogla predvidevati, da uvoženo blago ni skladno z blagom, ki je predmet ZTI, saj se tožeča stranka ukvarja prav z uvozom vrtnin, posebej česna. Glede na vse opisane ugotovitve je prvostopenjski organ ugotovil, da zahteva tožeče stranke za povrnitev dajatev, ki so ji bile odmerjene z odločbo Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010, ni utemeljena.

4. Odločitvam prvostopenjskega organa je pritrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je v pritožbenem postopku z odločbo, št. DT 498-1-10/2015-2 z dne 29. 7. 2015, zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Drugostopenjski organ je uvodoma, enako kot prvostopenjski organ, izpostavil, da je zoper odločbo Carinskega urad Koper, št. DT 4242-1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010, s katero so bile tožeči stranki naknadno odmerjene carinske dajatve, tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila zvrnjena, odločitev pa potrjena s sodbo, opr. št. III U 268/2013-8. Zoper to odločitev je tožeča stranka vložila revizijo, o kateri pa v trenutku odločanja o pritožbi še ni odločeno. Drugostopenjski organ se je v obrazložitvi svoje odločitve skliceval in ponovil vse argumente odločitve prvostopenjskega organa. Izpostavil je, da na podlagi točke b) drugega odstavka 220. člena CZS pristojni organi naknadno ne vknjižijo uvoznih dajatev, če so kumulativno izpolnjeni tri pogoji: da dajatve niso bile pobrane zaradi napake pristojnih organov, nadalje, da je napaka, ki so jo storili, taka, da je zavezanec, ki je dobroveren, ne more odkriti in nazadnje, da je zavezanec v zvezi s carinsko deklaracijo upošteval vse veljavne predpise. V obravnavanem primeru je bila ZTI izdana skladno s podatki tožeče stranke. Ta bi morala biti ob vložitvi carinske deklaracije sposobna dokazati, da prijavljeno blago tudi ustreza blagu iz ZTI, česar pa ni bila sposobna. V skladu z evropsko sodno prakso, je cilj sistema ZTI zagotoviti gospodarskim subjektom pravno varnost, ko obstaja dvom glede tarifne uvrstitve blaga. Poleg tega ta sistem olajšuje delovanje carinskih služb. Ta sistem pa vložniku zahtevka za izdajo ZTI nalaga, da v zahtevku zagotovi podroben opis blaga in kakršnokoli koristno informacijo, ki carinskemu organ omogoča določitev pravilne uvrstitve blaga v carinsko nomenklaturo. Zahtevek za ZTI se torej ne more nanašata na različno blago, četudi ima podobne značilnosti. Tožeča stranka je torej tisti, ki bi morala vedeti, katero vrsto blaga uvaža. V obravnavanem primeru razlika med dvema vrstama česna ni le v genski sestavi, pač pa sta si različna tudi po velikosti in videzu. Tožeča stranka bi torej kot dober gospodar morala preveriti lastnosti blaga, ki ga je uvažala. Carinski organ s tem, ko je kasneje opravil DNK analizo, torej ni post festum razveljavil pravni učinek ZTI in ga nadomestil s strokovnim mnenjem, kot to trdi tožeča stranka. Tožeča stranka še vedno lahko na podlagi ZTI opravlja uvoze, vendar pa le za blago, na katero se nanaša. V obravnavanem primeru torej ne gre za napako carinskega organa, kar pomeni, da ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev v točki b) drugega odstavka 220. člena CZS.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi, oziroma, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Tožeča stranka navaja, da je naknadno odmerjene dajatve in obresti v skupnem znesku 83.196,85 EUR plačala, vendar pa meni, da so izpolnjeni pogoji za povračilo teh dajatev na podlagi točke b) drugega odstavka 220. člena CZS. Prepričana je, da je tožena stranka, glede na dejansko stanje, napačno uporabila kriterije, ki jih za odločanje o zahtevku za povračilo določa 236. členu CZS. Tožeča stranka je za odločanje o zahtevku za povračilo carinskih dajatev ves čas upoštevala iste kriterije, ki so bili podlaga za odločitev o naknadni odmeri carinskih dajatev, četudi bi morala odločati na podlagi drugih kriterijev. S tem je napačno uporabila materialno pravo, posledično pa kršila procesna pravila in zmotno ugotovila dejansko stanje. Tožeča stranka trdi, da so carinski organi storili več aktivnih ravnanj, ki so pri njej ustvarili legitimno pričakovanje o pravilnosti tarifne uvrstitve blaga. Generalni carinski urad je dne 14. 12. 2009 izdal ZTI št. SI 0297/2009, za katero je tožeča stranka štela, da se nanaša na blago, ki je bilo predmet uvoza po sporni carinski deklaraciji. Evropska Komisija je v Uradnem listu EU šele 23. 7. 2010, torej 58 dni po vložitvi sporne deklaracije, objavila Pojasnjevalno opombo k kombinirani nomenklaturi ES in se je nanašala na česen. Ta ni bila le razlaga tarifne oznake 0703 20 00, ampak je pomenila njeno spremembo, torej gre za spremenjeni predpis, kar pomeni, da je bila Pojasnjevalna opomba v obravnavanem primeru uporabljena retroaktivno. Sprememba je namreč vnesla povem nove kriterije in ni bila le pojasnjevalne narave, vendar pa tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni uporabila kriterijev, kot so veljali v času spornega uvoza blaga, niti ni pojasnila, kakšni so bili prej veljavni kriteriji in kakšne kriterije je uvedla sprememba. Pred spornim uvozom je tožena stranka šestkrat dovolila sprostitev v promet enakega blaga, kot je bilo uvoženo po sporni deklaraciji. Tovrstno blago je tožeča stranka uvažala že od leta 1994 dalje in to za območje celotne Evropske unije, pa tudi Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja je tožeči stranki izdala uvozno dovoljenje za isto blago s tarifno oznako, kot je navedena v sporni deklaraciji. Tožeča stranka zato poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za to, da bi morala navesti pravilno oznako blaga, pač pa za to, da je bila prepričana, da je blago pravilno razvrstila. Subjektivnih predstav tožeče stranke o pravilnosti uvrstitve blaga tožena stranka ni upoštevala in tudi ni presojala ali temeljijo na objektivnih okoliščinah in dejstvih, kar je podlaga za odločanje o zahtevku po 236. členu CZS in tega v izpodbijani odločbi tudi ni pojasnila. Tožeča stranka trdi, da je izdaja ZTI pri njej ustvarila legitimno pričakovanje o pravilnosti tarifne uvrstitve blaga, kar je bistvena okoliščina pri odločanju o takem zahtevku in ne pravilnost izdanega ZTI.

6. Tožeča stranka je pri spornem uvozu ravnala kot dober gospodar in je upravičeno štela, da je uvoženo blago česen z imenom „Allium ampeloprasum“ in ne „Allium sativum“. Do takega zaključka je prišla na podlagi takrat veljavnih Pojasnjevalnih opomb ter dokumentacije, ki je bila priložena k deklaraciji in je identična dokumentaciji pri predhodnih uvozih, predvsem pa je štela, da gre za isto blago, kot je bilo predmet ZTI. Zakaj je v primeru spornega uvoza tožena stranka ravnala drugače kot v predhodnih primerih in zakaj je spremenila svoje stališče, tožeči stranki ni jasno. To pa pomeni, da je bila pravna varnost tožeče stranke izničena, tožena stranka pa je napačno interpretirala določbo šestega odstavka 12. člena CZS, ki določa, da lahko imetnik ZTI, ki preneha veljati zaradi spremembe predpisov, to še vedno uporabi v šestih mesecih od dne objave spremembe ali uradnega obvestila in to pod pogojem, da je sklenil zavezujoče pogodbe. Prav to velja za tožečo stranko, ki je toženi stranki tudi predložila vsa dokazila, vendar pa se do tega vprašanja ni opredelila. Dejstvo pa je, da je tožena stranka predpis uporabila retroaktivno, četudi to prepoveduje 155. člen Ustave RS.

7. Tožeča stranka nadalje navaja, da se tožena stranka do vprašanja pravnih posledic izdaje veljavne ZTI ni opredeljevala, pač pa navajala le to, da carinski organ pri izdaji ZTI ne izvaja analiz v imenu vlagatelja. S tem se je tožena stranka postavila na stališče, da nima nobene odgovornosti pri izdaji ZTI, kar ne vzdrži pravne presoje. To še toliko bolj velja za obravnavani primer, saj je tožena stranka svojo ugotovitev, da uvoženo blago ni enako blagu po ZTI, utemeljila izključno na DNK analizi, ne pa na primer, na velikosti čebulice. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj je podvomila v vrsto blaga, ki je bilo predmet uvoza. V skladu z veljavno sodno prakso Sodišča EU, je namreč carinski organ pri postopkih odpusta oziroma povrnitve carinskih dajatev dolžan upoštevati lastna ravnanja, ki bi utegnila pri carinskem zavezancu ustvariti legitimna pričakovanja, da je z uvoženim blagom vse v redu. Tožeča stranka se ob tem sklicuje na sodbe C-293/04 z dne 9. 3. 2006, C-204/07 z dne 25. 7. 2008, C-250/91 z dne 18. 10. 2008 in C-251/00 z dne 14. 11. 2002. Izpostavlja, da se je za pridobitev ZTI odločila že pred dokončno odločitvijo za uvoz blaga, saj se je kot dober gospodar želela prepričati o višini uvoznih dajatev, kar pomeni, da je nasprotna razlaga tožeče stranke, da bi lahko izdano ZTI zlorabila, v nasprotju z dejanskim stanjem. Nesprejemljivo je zato, da carinski organ v postopku pred izdajo upravnega akta ne izvede vseh dokazov, ki so potrebni za njegovo pravilno odločitev. Če tarifna oznaka iz ZTI ne velja za blago, uvoženo po predmetni carinski deklaraciji, potem je tožeča stranka žrtev neskrbnega ravnanja, oziroma napake carinskega organa v postopku njene izdaje. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je pri izdaji ZTI pomemben le opis blaga in tudi ne more trditi, da pri izdaji ZTI nima nobenih obveznosti. V konkretni zadevi je pomembno, da med blagom, ki je bilo predmet ZTI in blagom, ki je bilo predmet uvoza, ni bilo mogoče ugotoviti razlike, razen v primeru DNK analize. ZTI je upravni akt, ki ga tožeča stranka mora šteti za verodostojnega in tega tožena stranka ne bi smela spregledati.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi, sklicuje pa se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 390/2014 z dne 10. 9. 2015, sprejeto v postopku revizije, ki jo je tožena stranka vložila zoper sodbo, opr. št. III U 268/2013-8 z dne 30. 5. 2013, torej zoper sodbo sodišča, katere predmet je bilo prav odločanje o naknadno odmerjenih carinskih dajatvah pri spornem uvozu. Ugotovilo je, da v obravnavanem primeru ni šlo za napako carinskih organov, ki bi preprečevala naknadno vknjižbo uvoznih dajatev po točki b) drugega odstavka 220. člena CZS niti ni mogoče govoriti o posebnem primeru, ki bi dopuščal odpust dolga. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

11. Po določbi prvega odstavka 236. člena CZS, se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo ali odpustijo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju z drugim odstavkom 220. člena tega zakonika. Tožeča stranka se sklicuje na točko b) drugega odstavka 220. člena CZS, po kateri se naknadna vknjižba carinskih dajatev ne opravi, če so izpolnjeni trije pogoji: če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov; če tega oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter če je ta oseba sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.

12. Sodišče je izhajalo iz odločbe Carinskega urada Koper št. DT 1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010, s katero so bile tožeči stranko naknadno odmerjene carinske dajatve za uvoz, ki je predmet tega postopka. Odločitev je v pritožbenem postopku potrdil drugostopenjski organ, tožbo tožeče stranke, ki je bila vložena zoper to odločitev, pa je tukajšnje sodišče s sodbo, opr. št. III U 268/2013-8 z dne 30. 5. 2014, zavrnilo. V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da ni sporno, da je bila vrsta česna ugotovljena z DNK analizo po opravljenem uvozu, sporno pa vprašanje ali je carinski organ ravnal pravilno, ko je uvozno blago uvrstil v tarifno oznako, ki se je razlikovala od tarifne oznake, določene v ZTI. Enaka vprašanja so sporna tudi v obravnavani zadevi. Tožeča stranka namreč tožbo gradi na trditvi, da je carinski organ s svojimi aktivnimi ravnanji pri njej ustvaril legitimno pričakovanje o pravilnosti tarifne uvrstitve blaga, sama pa je ob tem ravnala kot dober gospodar in v dobri veri. Izhaja iz ZTI, ki jo je izdal pristojni slovenski carinski oran in za katero je, kot navaja, legitimno štela, da se nanaša na blago, ki je bilo predmet uvoza po sporni deklaraciji. Odločitev tožene stranke je, kot navaja tožeča stranka, tudi retroaktivna, saj je Evropska Komisija šele po tem, ko je bila vložena sporna deklaracija, objavila Pojasnjevalno opombo k kombinirani nomenklaturi ES, s katero je določila razliko med dvema vrstama česna. V zadevi III U 268/2013-8 se je sodišče postavilo na stališče, da je ZTI zavezujoča za carinske organe glede imetnika potrdila v zvezi s tarifno uvrstitvijo ali določitvijo porekla blaga, medtem ko mora biti imetnik take informacije sposoben dokazati, da prijavljeno blago v vseh točkah ustreza blagu, opisanem v potrdilu. Tega v obravnavanem primeru tožeča stranka ni bila sposobna in se zato ne more sklicevati, da je ravnala kot dober gospodar. Sodišče se je opredelilo tudi do Pojasnjevalnih opomb Evropske komisije k tarifni oznaki 0703 20 00 česen in zavrnilo takratna navajanja tožeče stranke, da so bile te opombe uporabljene retroaktivno, prav tako pa zavrnilo tudi navajanja, da naj bi tožena stranka odločitev sprejela na podlagi strokovnih analiz, ki naj bi nadomestile ZTI.

13. Odločitev tukajšnjega sodišča je potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. X Ips 392/2014 z dne 10.9.2015. V sodbi se je opredelilo do vseh vprašanj, ki so sporna tudi v obravnavanem primeru. Odločitev in stališča Vrhovnega sodišča, ki jih tukajšnje sodišče v celoti sprejema, so zato podlaga za odločitev v tej zadevi. Vrhovno sodišče je namreč v postopku revizije, enako kot tudi sodišče v zadevi, opr. št. III U 268/2013, ugotovilo pravilnost odločitve Carinskega urada Koper, ki je z odločbo, št. DT 4242-1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010 tožeči stranki naknadno odmerila carinske dajatve za sporni uvoz blaga, za katere sedaj iz istih razlogov predlaga, naj se ji vrnejo.

14. Vrhovno sodišče se je, kot že rečeno, opredelilo do vseh vprašanj, ki so sporna v obravnavani zadevi. Uvodoma se je postavilo na stališče, da je pri vprašanju retroaktivne uporabe Pojasnjevalnih opomb k tarifni oznaki 0703 20 00 ključno, da je bilo z analizo vzorca blaga ugotovljeno, da gre na navadni česen „Allium sativum“ in ne za enostročni česen „Allium ampeloprasum“, kot je to tožena stranka navedla v deklaraciji ob uvozu blaga. Navadni česen pa se je, že pred objavo spremembe Pojasnjevalnih opomb, uvrščal v tarifno oznako 0703 20 00. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so spremembe Pojasnjevalnih opomb, na katere se sklicuje tožeča stranka, zgolj določile, da se pod to tarifno oznako, ki zajema vse vrste česna, primernega za človeško prehrano, vključuje tudi česen, ki ga sestavlja ena sama glavica, brez ločenih strokov, s približnim premerom 25 - 50 mm, razen česna vrste „Allium ampeloprasum“, ki se uvršča v tarifno številko 0703 90 00. 15. Vrhovno sodišče je nadalje odločilo, da carinski organ v obravnavani zadevi ni bil dolžan uporabiti ZTI, ki jo je tožeča stranka pridobila pred uvozom, saj uvozno blago, kot so pokazale analize, ne ustreza blagu, ki je opisano v ZTI. Vrhovno sodišče je ocenilo, da ni prišlo do napake carinskih organov, ki bi preprečevala naknadno vknjižbo uvoznih dajatev, oziroma omogočala odpust dajatev po drugi alineji prvega odstavka 239. člena CZS. Pojasnilo je, da je namen določbe točke b) drugega odstavka 220. člena CZS varovati legitimno pričakovanje zavezancev glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki se upoštevajo pri odločitvi ali se carine lahko naknadno izterjajo ali ne. Poudarilo je, da ta določba varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi „sami“ ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca, in sicer praviloma z „aktivnim ravnanjem“, izjemoma pa tudi z določenim „pasivnim ravnanjem“. Vrhovno sodišče izpostavlja, da po veljavnih predpisih carinski organ, ki je izdal ZTI, ni dolžan že v postopku izdaje ZTI zahtevati vzorca za analizo blaga, pač pa se lahko ZTI izda že na podlagi podatkov, ki jih posreduje tisti, ki zaprosi za izdajo ZTI, kolikor ti podatki zadostujejo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka na podlagi izpolnjenega obrazca zahtevala uvrstitev blaga „Allium ampeloprasum“. Uvrstitev tega blaga je skladna z oznako, ki jo je navedel Generalni carinski urad kot izdajatelj ZTI. To pa pomeni, da bi moral biti tožniki tisti, ki bi zagotovil vse potrebne informacije za uvrstitev blaga in ne, da bi moral izdajatelj ZTI opraviti ustrezno analizo.

16. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je bil v obravnavanem primeru tožnik tisti, ki je posredoval napačne informacije v postopku izdaje ZTI in zato ni mogoče govoriti o aktivni napaki carinskih organov ali o tem, da so carinski organi sami ustvarili podlago za pričakovanje tožnika.

17. Skladno z opisanimi stališči tako tukajšnjega sodišča v zadevi, opr. št. III U 268/2013 z dne 30. 5. 2014, kot tudi Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. X Ips 390/2014, sodišče ugotavlja, da tožba ni utemeljena. Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno in mu tožeča stranka ne oporeka, uveljavlja pa povrnitev naknadno obračunanih carinskih dajatev in to iz istih razlogov, kot je nasprotovala že njihovi odmeri in so bili v postopku pri tukajšnjem sodišču in Vrhovnem sodišču RS zavrnjeni. Sodišče meni, da zato ni mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da naj bi bi bili izpolnjeni pogoji po 236. členu v zvezi s točko b) drugega odstavka 220. člena CZS za povrnitev carinskih dajatev. Po mnenju tožeče stranke so carinski organi z izdajo ZTI aktivno ustvarili pri njej legitimno pričakovanje glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki so bili odločilni za obračun carinskih dajatev, torej meni, da je ravnala v dobri veri in kot dober gospodar. Sodišče ugotavlja, da taki trditvi ni mogoče slediti. Iz tožbe je mogoče povzeti, da tožeča stranka gradi svoje prepričanje na predpostavki, da so carinski organi s tem, ko so izdali ZTI in je bil nato na tej podlagi šestkrat opravljen uvoz blaga, dejansko tožeči stranki pokazali, da je njena uvrstitev blaga pravilna. Sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka ob tem prezrla, da je ZTI zavezujoča za carinske organe le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, kot velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v ZTI. V obravnavanem primeru je bil to „Allium ampeloprasum“. Tožeča stranka je bila torej tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je uvažala, prav blago te vrste, vendar pa je DNK analiza pokazala, da temu ni tako. Analiza je pokazala, da je tožeča stranka dejansko uvažala navadni česen ali „Allium sativum“, kar pa pomeni, da bi ga morala tožeča stranka uvrstiti v tarifno številko 0703 20 00. Uvrstitev blaga v posamezno tarifno številko torej ni vezana na ZTI, pač pa na dejanske lastnosti uvoženega blaga, naloga uvoznika pa, da te lastnosti ugotovi in blago pravilno tarifira. Vse to vodi sodišče do zaključka, da v ravnanju carinskih organov ni bilo aktivnih napak, o katerih govori tožeča stranka, pač pa je dejansko tožeča stranka carinskim organom posredovala podatke, ki niso bili skladni z uvoženim blagom. To pa pomeni, da ni mogoče govoriti, da bi carinski organi z aktivnim ravnanjem ustvarili legitimno pričakovanje tožeče stranke, kar je podlaga za povrnitev carinskih dajatev.

18. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.