Jedro

Vrednosti pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je lahko izpolnjen le v primeru upravnih aktov, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska, bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek. Izpodbijana odločba pa ni takšne narave, saj le ugotavlja, da ni utemeljen revidentov zahtevek za odpust terjatev, ki so mu bile naložene z drugo odločbo.

Presoja o tem, ali je sodišče storilo določeno kršitev, je načeloma stvar meritorne obravnave revizije in ne stvar, o kateri bi se lahko presojalo v fazi odločanja o dovoljenosti revizije. Zaradi navedenega je treba vprašanja, ki preprosto predpostavljajo, da je do očitane kršitve dejansko prišlo, ne da bi že iz samega vprašanja ali obrazložitve vprašanja izhajalo, zakaj naj bi bila takšna predpostavka utemeljena, obravnavati kot hipotetična vprašanja, torej kot vprašanja, za katera ni izkazano, da se nanašajo na dejansko vsebino zadeve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-407/2013-4 z dne 12. 12. 2014 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 498-1-10/2015-2 z dne 29. 7. 2015), s katero je navedeni organ zavrnil revidentov zahtevek za povrnitev dajatev na podlagi točke b) drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS), ki so mu bile naložene z odmerno odločbo Carinskega urada Koper, št. DT 4242-1141/2010-2 z dne 2. 12. 2010. S slednjo je navedeni organ revidentu naložil v plačilo 83.196,85 EUR dajatev, in sicer zato, ker je po izvedeni DNK analizi vzorcev blaga ugotovil, da česen s trgovskim nazivom „Single bulb garlic 3,5 cm – 5 cm“, ki ga je revident uvozil po tam navedeni carinski deklaraciji ni Allium ampeloprassum (enostročni česen), ki se uvršča v tarifno oznako 0703 90 00 kombinirane nomenklature, kot je navedeno tudi v zavezujoči tarifni informaciji (v nadaljevanju ZTI), ki jo je pridobil revident, temveč gre za Allium sativum (svež česen), ki se pravilno uvršča v tarifno oznako 0703 20 00, za katero je določena višja carinska stopnja, kot za prej navedeno tarifno oznako. Odmerno carinsko odločbo je revident neuspešno izpodbijal z vsemi pravnimi sredstvi, vključno z revizijo zoper sodbo upravnega sodišča prve stopnje, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo s sodbo X Ips 390/2014 z dne 10. 9. 2015. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja vse revizijske razloge, Vrhovnemu sodišču pa predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovnimi posledicami. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Obravnavana revizija ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Pogoj iz navedene določbe je lahko izpolnjen le v primeru upravnih aktov, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek (prim. sklepe X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012, X Ips 318/2013 z dne 14. 11. 2013 in X Ips 354/2015 z dne 10. 12. 2015 ter sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Izpodbijana odločba v obravnavani zadevi ni take narave, ker revidentu ne nalaga nobene obveznosti oziroma ne podeljuje nobene pravice v prej navedenem tem smislu, temveč le ugotavlja, da ni utemeljen njegov zahtevek za odpust dajatev, ki so mu bile naložene z drugo odločbo.

6. Prav tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena med drugim tedaj, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Kakšne so zahteve za to, da se pravno vprašanje obravnava kot pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in s tem kot razlog za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

7. Na revidentovo prvo vprašanje, ali je dopustna retroaktivna uporaba pojasnjevalnih opomb h kombinirani nomenklaturi, je Vrhovno sodišče že odgovorilo v že navedeni sodbi X Ips 390/2014, in sicer v točkah 12 in 13 obrazložitve, saj je revident enako vprašanje oziroma ugovor uveljavljal že v upravnem sporu, ki ga je vodil zoper odmerno carinsko odločbo. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje od tam navedenega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa. Enako velja za revidentovo naslednje vprašanje, ali so bile pravilno uporabljene določbe o odpustu carinskega dolga, in sicer 236. člen CZS v zvezi z 220/2/b členom CZS, s čimer revident zatrjuje, da je carinski organ storil napako, ker mu je izdal ZTI, s katero je odločil, da se Allium ampeloprassum uvršča v tarifno oznako 0703 90 00, pri tem pa bi carinski organ moral – tako smiselno izhaja iz revidentovih navedb – podvomiti v to, da bo revident dejansko uvažal Allium ampeloprassum in ugotoviti, da bo uvažal Allium sativum. Na to vprašanje oziroma zatrjevano kršitev je Vrhovno sodišče odgovorilo v točkah 20 do 23 obrazložitve sodbe X Ips 390/2014. 8. Tretje in zadnje revidentovo vprašanje je, ali je opustitev postavitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije s strani sodišča prve stopnje in tudi Vrhovnega sodišča v predhodnem postopku v zvezi z odmerno odločbo (glede pravnih posledic izdaje ZTI) kršitev pravnega reda Evropske unije in kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zvezi s tem vprašanjem velja navesti, da je opustitev postavitve vprašanja za predhodno odločanje kršitev, če opustitev postavitve ni skladna z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije oziroma stališči, ki jih je v zvezi s tem izoblikovalo Sodišče Evropske unije v svoji sodni praksi. Presoja o tem, ali je sodišče storilo določeno kršitev, pa je načeloma stvar meritorne obravnave revizije in ne stvar, o kateri bi se lahko presojalo v fazi odločanja o dovoljenosti revizije. Zaradi navedenega je treba vprašanja, ki preprosto predpostavljajo, da je do očitane kršitve dejansko prišlo, ne da bi že iz samega vprašanja ali obrazložitve vprašanja izhajalo, zakaj naj bi bila takšna predpostavka utemeljena, obravnavati kot hipotetična vprašanja, torej kot vprašanja, za katera ni izkazano, da se nanašajo na dejansko vsebino zadeve. Prav takšno je tudi obravnavano vprašanje.

9. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.