Jedro

Razlogi za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je namreč na strani davčnega zavezanca. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje september 2006 v znesku 24.036,05 EUR ter ugotovil, da je tožnik dne 27. 11. 2008 poravnal navedeno davčno obveznost (I. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se zavrne zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka v višini 15 EUR, ki ga je podal v pripombah na zapisnik ponovnega postopka z dne 31. 1. 2011. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil ponovni davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 7. 1. 2011, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi odločbe. V navedeni zadevi je prvostopenjski organ že enkrat odločil z odločbo z dne 29. 10. 2008, ki pa je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za finance kot drugostopenjskega organa in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. Že v prvotnem postopku je prvostopenjski organ tožniku naložil v plačilo dodatno odmerjeni DDV za september 2006 v znesku 24.036,05 EUR. Inšpekcijski nadzor je bil usmerjen na preveritev poslovanja tožnika z družbo A. d.o.o. Za navedeno družbo ugotavlja, da predstavlja „missing trader“ družbo oziroma „neplačujoč gospodarski subjekt“ kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije Evropskih skupnosti št. 1925/2004 (UL L, št. 331/13).

2. Tožnik je od navedene družbe prejel dva računa (z dne 30. 6. 2006 in z dne 31. 7. 2006), po katerih naj bi navedena družba za tožnika opravila določene storitve. Tožnik je navedena računa plačal 7. 9. 2006. Tožnik je davčnemu organu v dokaz, da je A. d.o.o. za tožnika opravil storitve, zaračunane z navedenima računoma, predložil določene listine (npr. podjemna pogodba št. 3/230 z dne 29. 5. 2006, sklenjena med B. d.o.o. kot naročnikom in podjemnikom A. d.o.o., gradbene dnevnike glede opravljenih del, zapisnik o prevzemu del), vendar je davčni organ ugotovil, da navedene listine ne dokazujejo, da je zaračunana dela v resnici opravil A. d.o.o., ki je izdal omenjena računa. Davčni organ se sklicuje na ugotovitve glede omenjene družbe, na podlagi katerih zaključuje, da omenjena družba storitev, zaračunanih z navedenima računoma, ni mogla opraviti ter da gre za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila utaja DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar pa ne plačan s strani t. i. neplačujočega gospodarskega subjekta.

3. Davčni organ se sklicuje na peti odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, 54/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v tretjem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. Računa, ki ju je prejel tožnik od družbe A. d.o.o. nista bila izdana v skladu s 33. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ker se račun izstavi za dobavljeno blago oz. storitve. V tem primeru dobava blaga ali storitev ni bila opravljena, prejemnik računov pa s tem nima „ustreznih“ računov, kot predpisuje ZDDV, na podlagi katerih bi se lahko odbijal DDV v skladu s 40. členom ZDDV.

4. V ponovnem postopku je davčni organ pridobil zapisnik DIN DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 pri družbi A. d.o.o. in navaja ugotovitve iz tega zapisnika (npr.: navedena družba nima sedeža, nima zaposlenih delavcev; poslovna in druga dokumentacija te družbe ni dosegljiva; med postopkom ni bilo mogoče ugotoviti, če sploh in kje opravlja dejavnost; izdanih računov za mesece od marca do decembra 2006 ni vključevala v svoje davčne evidence in s tem ni izkazovala obveznosti za plačilo DDV, pri tem pa je omogočila odbijanje vstopnega DDV pri tistih pravnih osebah, katerim je izstavila račune; družba je bila odjavljena iz sistema DDV 26. 3. 2007). V ponovnem inšpekcijskem postopku je davčni organ znova preučil dokumentacijo, ki mu jo je tožnik predložil že v prvotnem postopku. Davčni organ ponovno ugotavlja, da iz predložene dokumentacije ni mogoče razbrati, da je gradbena dela, na katera se nanašata predmetna računa, opravil A. d.o.o., saj tožnik davčnemu organu take dokumentacije ni predložil. Poleg računa namreč pri poslovnih dogodkih nastajajo še druge listine (prevoznice, dobavnice, dnevne evidence prisotnosti delavcev na gradbišču, delovni nalogi...), ki dokazujejo poslovni dogodek in so hkrati osnova za izdajo računa. Sklicuje se na okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje s pravnim subjektom, katerega namen je bil utaja davka. Tožnikove ugovore zavrača in tudi v ponovljenem postopku zaključuje, da se tožniku ne priznava pravica do odbitka vstopnega DDV v višini 24.036,05 EUR za davčno obdobje september 2006 po prejetih računih od družbe A. d.o.o. 5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve. Tožnik ni razpolagal z nobeno dokumentacijo oziroma drugo izvirno listino, da bi s tem dokazoval, da je zaračunane storitve opravil izdajatelj računa. Pri pregledu vsebine spornih računov pritožbeni organ ugotavlja, da listini ne izkazujeta resničnosti nastanka poslovnih dogodkov, ki so na njih zapisani, niti nista sestavljeni v skladu z običajno poslovno prakso. Sporna računa se ne sklicujeta na nobeno drugo listino (npr. pogodbo). Pri pregledu vsebine spornih računov ugotavlja, da je opis storitev na računu pogosto tak, da ne omogoča preizkusa po vsebini (npr. „pripravljalna dela“, ali pa „odstranitev slabega materiala in odvoz na deponijo“).

6. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da gre pri družbi A. d.o.o. za neplačujoči gospodarski subjekt, je oprta na ugotovitve v zapisniku DIN pri družbi A. d.o.o. z dne 5. 11. 2008. Tožnik se z navedeno ugotovitvijo ne strinja, saj zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pri družbi A. d.o.o. ne omogoča zakonitega zaključka, da gre za neplačujoči gospodarski subjekt, še manj pa za zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje z neplačujočim gospodarskim subjektom. Tožnik navaja, da davčni organ v izpodbijani odločbi ne pojasni na kakšen način je večkrat poskusil kontaktirati odgovorno osebo družbe A. d.o.o., nesporno pa je, da ni uporabil vseh zakonskih možnosti. Enako je davčni organ ravnal pri vročanju vabil pričam, ki se na vabila niso odzvale, s čimer se je zadovoljil, čeprav ni izkoristil vseh zakonskih možnosti. Pregled na sedežu družbe A. d.o.o. je davčni organ opravil eno leto pred izbrisom družbe A. d.o.o. iz sodnega registra. Zato je povsem običajno, da na sedežu družbe ni bilo nikogar. Ni pa davčni organ opravil poizvedb o lastništvu stanovanjske hiše in o obstoju najemnega razmerja za poslovni prostor ali zaslišal lastnike oziroma uporabnike hiše. Davčni organ je bil seznanjen, da družba A. d.o.o. od marca 2006 ni oddajala davčnih obračunov, 26. 3. 2007 pa je bila odjavljena iz sistema DDV, vendar kljub temu ni opravil nadzora na sedežu zavezanca. Dejstvo, da družba A. d.o.o. od marca 2006 ni oddajala davčnih obračunov, ne more avtomatično pomeniti, da družba ni poslovala, ampak je to lahko le posledica slabega finančnega stanja družbe.

7. Tožnik se sklicuje na listine, ki jih je predložil prvostopenjskemu organu, ki izkazujejo, da so bila sporna dela dejansko opravljena s strani podjemnika A. d.o.o. Tožnik si je zato upravičeno obračunal vstopni DDV v višini 24.036,05 EUR na podlagi računov, ki imata verodostojno podlago v podjemni pogodbi z dne 29. 5. 2006, v dejansko opravljenih delih opisanih v gradbenem dnevniku ter v zapisniku o prevzemu del in končnem obračunu. Navedeno dokazuje resničnost obveznosti tožnika do podjemnika A. d.o.o. za opravljena dela na objektu apart hoteli v ... Kar se tiče ostale poslovne dokumentacije pa se tožnik sklicuje na to, da je bila v podjemni pogodbi, sklenjeni med tožnikom in družbo A. d.o.o., cena določena po sistemu „funkcionalni ključ v roke do popolne funkcionalnosti s fiksnimi cenami“, pri čemer vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del. Zato se tudi ni vodila knjiga obračunskih izmer. Tožnik ni vedel niti ni moral vedeti, da posluje s subjektom, katerega namen je utaja davka. Tožnik je opravil vse običajne poizvedbe o poslovnem partnerju, preden je ta začel z izvajanjem del na objektu. Nasprotno pa je davčni organ razpolagal z informacijo, da družba A. d.o.o. ne oddaja davčnih obračunov že od marca 2006, vendar ni pravočasno sprožil postopka DIN, s katerim bi preprečil, da se tožnik, v kolikor je bila ta družba res neplačujoči subjekt, ujame v „davčni vrtiljak“.

8. Tožnik meni, da davčni organ v zadevi ni pravilno uporabil materialno pravo. Za veljavnost podjemne pogodbe v skladu z določili Obligacijskega zakonika ni obvezna pisna oblika pogodbe, ampak je podjemna pogodba veljavno sklenjena tudi ustno. V poslovni praksi je povsem običajno, da se pisna pogodba sklene v času, ko so pogodbena dela v polnem teku, še posebej, če je cena za opravljena dela določena s klavzulo „ključ v roke“. Zato ne vzdrži ugotovitev drugostopenjskega organa, da je podjemnik izvajal dela le na podlagi ustnega dogovora, ki ima znake pogodbe. Tožnik nadalje navaja, da praktično ni izvedljivo, da bi se v gradbenih dnevnikih vpisovali vsi podizvajalci, saj je v določenih obdobjih na objektu delalo tudi več kot petdeset različnih sodelavcev tožnika. Poudarja tudi, da nobeden od podjemnikov, razen če ni izrecne prepovedi v podjemni pogodbi, ni dolžan dela opraviti osebno. V gradbeništvu je povsem običajno, da se končni obračun ne naredi nemudoma po končanju pogodbenih del. S podjemnikom je bil končni obračun narejen 6. 9. 2008. Istega dne je bil z gradbišča posredovan nalog za plačilo obeh računov, ki sta bila na gradbišče dostavljena že ob datumu izdaje, vendar neplačana, dokler ni bil narejen končni obračun. Hkrati sta bila računa poslana v obračunski oddelek, zaradi česar je datum prejema računov 8. 9. 2006. Po nalogu z gradbišča sta bila računa v celoti plačana dne 7. 9. 2006. Glede vseh omenjenih tožnikovih navedb se drugostopenjski organ sploh ni v celoti opredelil, s čimer je bila tožniku kršena pravica do izjave in enake obravnave v postopku ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kar vse predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži vrnitev denarnih sredstev v višini 24.036,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

12. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi dveh računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je t.i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da sta bila navedena računa izdana le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja prvostopenjski organ, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Pravilna je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča EU, sodba v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. 13. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. Tožnik pred sklenjenim poslom z družbo A. d.o.o. ni pridobil nobenih referenc o delovanju navedene družbe. Še preden je sklenil podjemno pogodbo z navedeno družbo (podjemna pogodba z dne 29. 5. 2006), je ta družba zanj že opravljala dela na objektu, za katerega je bil kot izvajalec tožnik sam odgovoren, kar je tudi po presoji sodišča nenavadno in neobičajno. Sporna računa pa je nato tožnik plačal pred njunim prejemom oziroma dan po sestavljenem prevzemnem zapisniku, ki je tudi po vsebini pomanjkljivo sestavljen. Tožnik v postopku ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajajo, da je gradbena dela, zaračunana z omenjenima dvema računoma, opravil izdajatelj računa, to je družba A. d.o.o. Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da pri poslovnih dogodkih nastanejo še druge listine (prevoznice, dobavnice, dnevne evidence prisotnosti delavcev na gradbišču, delovni nalogi...), ki dokazujejo poslovni dogodek in so hkrati osnova za izdajo računa ter da zgolj računi in predloženi gradbeni dnevniki, na podlagi katerih davčni organ ne more ugotoviti, kdo je bil podizvajalec na gradbišču, tega ne dokazujejo v zadostni meri.

14. Utemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da družba A. d.o.o. del po podjemni pogodbi ni bila dolžna opraviti osebno, vendar tožnik ni predložil dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kdo je navedena dela res opravil. Prvostopenjski organ se pravilno sklicuje na 6. člen podjemne pogodbe, iz katerega izhaja, da bo podjemnik izvedena dela obračunaval z mesečnimi situacijami, ki morajo biti vodene kumulativno na podlagi dejansko izvedenih (v objekt vgrajenih) količin in sicer v sorazmerju izvedenih del s celotno pogodbeno vrednostjo, končna situacija pa mora biti opremljena z zapisnikom o primopredaji pogodbenih del. Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenih mesečnih situacij in tudi ne končne situacije, iz katerih bi bile lahko razvidne dejanske v objekt vgrajene količine.

15. Zato je po mnenju sodišča odločujoča okoliščina v navedeni zadevi ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da je njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravil navedeni neplačujoči gospodarski subjekt ali „missing traderja“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ni plačal. Subjektivni elementi, ki jih navaja prvostopenjski organ na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev. Dolžnost tožnika bi namreč bila, da bi opravo storitev s strani navedene družbe ustrezno oziroma verodostojno dokumentiral. Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da je opis storitev na spornih računih v več primerih tak, da ne omogoča preizkusa po vsebini (npr. „pripravljalna dela“, ali pa „odstranitev slabega materiala in odvoz na deponijo“, „dobava in vgrajevanje materiala za izdelavo platojev za opremo za pilotiranje“).

16. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (prvi odstavek 40. člena ZDDV). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila, saj tožnik ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2).

17. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da je družba A. d.o.o. neplačujoč gospodarski subjekt in meni, da temeljijo takšni zaključki na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Vendar je tožnik v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal, in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravil izdajatelj računov. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi moral dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve s strani izdajateljev računov. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Tožnik, na katerem je dokazno breme, pa ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je sporne storitve opravil izdajatelj računov, saj listine, na katere se sklicuje, tega ne izkazujejo. Glede na navedene ugotovitve, ki so v zadevi odločujoče pri presoji izpodbijane odločbe, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bile v zadevi storjene bistvene kršitve pravil postopka iz razloga, ker se naj drugostopenjski organ ne bi opredelil do vseh tožnikovih navedb.

18. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve opravljene, na kar se sklicuje tožnik, ko navaja, da so bile storitve opravljene, pač pa je treba dokazati, da je storitve opravil prav izdajatelj računa. Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev. Tožniku bi lahko storitve opravil tudi subjekt, ki ni davčni zavezanec za DDV.

19. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz postopka DIN pri omenjeni družbi, ki je izdala sporna računa, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010).

20. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

21. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.