Jedro

Tožnik z izjavami v člankoma, da avtobus nima prevoženih zgolj sporno število km, temveč milijon, da sam letno prevozi 130.000 km in da sumi, da so avtobusu pri toženki stranki naredili nove profile ni storil očitane kršitve iz 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje zaposlenim škodovanje poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka je s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v tožnikovo svobodo izražanja.

Tožnik z izjavo, ki jo je podal spornega dne na seji odbora, da delodajalci lahko ogromno manipulirajo z delovnim časom, da morajo vozniki delati do 240 ur, da jim delodajalci ukradejo ure do redne delovne obveznosti 174 ur in jih še prikrajšajo za efektivo, ker ure obračunavajo po nekih svojih zakonih, ni kršil 37. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2017 nezakonita in da delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo in še vedno traja (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja, tako da od bruto plače 890,00 EUR obračuna in za tožnika plača prispevke in davke, neto znesek pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.346,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenem sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja 10. člen EKČP in poudarja, da svoboda izražanja ni absolutno varovana. Navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) preko odločitev postavilo meje svobode izražanja. V postopku je dokazala, da dejstva, ki jih je navajal tožnik, niso resnična, da ji je zaradi njegovih izjav nastala oziroma bi ji lahko nastala škoda in da tožnik ni ravnal v dobri veri, saj je imel možnost, da informacije preveri. Iz elektronskih sporočil izhaja, da je že v preteklosti tožniku in generalnemu sekretarju A.A. v zvezi z izjavami v prispevku v informativni oddaji B. dne 7. 10. 2016 pojasnila, da lahko vse informacije preverijo. Sodišče je vpogledalo v te listine, ni pa se do njih opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V tem delu je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče ni zaslišalo C.C., ki bi pojasnil pisno komunikacijo. Poudarja, da je tožnik, ne glede na pripravljenost tožene stranke za posredovanje podatkov, novinarki posredoval neresnične podatke prevoženih kilometrih D. avtobusa. Sodišče dobro vero tožnika nepravilno navezuje na vsebino časopisnega članka in na nadaljnja ravnanja novinarke, namesto, da bi dobro vero iskalo v njegovi sferi. V zvezi s prvim očitkom v pisnem opozorilu opozarja na nelogičnost in neobrazloženost v 8. točki izpodbijane sodbe in na nasprotje med obrazložitvijo in izpovedjo prič. E.E. je povedala, da jo je spornega dne poklical tožnik in ji posredoval natančne podatke o konkretnem avtobusu. Glede na to je jasno, da se je tožnik sam odločil, katere informacije bo podal novinarki in kdaj jih bo posredoval. Te informacije pa je poslal, ne da bi pri toženi stranki preveril njihovo resničnost. Za tožnikovo izjavo ni podlage, saj se mu je zdelo le sumljivo, da ima 7 let star avtobus prevoženih 200.000 km. Sodba je v tem delu neobrazložena, toženi stranki pa kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva. V zvezi z drugim očitkom v pisnem opozorilu navaja, da se sodišče ni opredelilo do zaprosila za pojasnila E.E. z dne 7. 8. 2017, elektronskega sporočila E.E. z dne 11. 8. 2017, zaznamka o telefonskem pogovoru z urednikom F.F. in do njunih izpovedi v postopku. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost sodne odločbe. Meni, da je izjava E.E. v delu, ki se nanaša na število prevoženih kilometrov, neresnična, saj je F.F. izpovedal, da mu novinarka ni omenila, da bi bilo v članku kaj nepravilno napisano. Glede tretjega očitka v pisnem opozorilu navaja, da v zvezi s tem sodišče ni izvajalo nobenih dokazov. Pri tem pa je spregledalo, da je tožena stranka izrecno zapisala, da se poglabljanje izvaja na novih pnevmatikah in da to izvajajo usposobljeni strokovnjaki. Tožnik je usposobljene strokovnjake naslavljal s "hišnimi mehaniki", in pri tem izpostavljal star D. avtobus. Takšno izjavo pa je mogoče šteti za zavajajočo. Tako je ostalo dejansko stanje v zvezi s tretjim očitkom nerazjasnjeno, sodba pa je v tem delu neobrazložena. Enako velja za tožnikovo izjavo na ... nujni seji Odbora G. Ne glede na to, da je seja potekala glede širše problematike cestnega potniškega prometa, pa je pomembno, da so govorci predstavljali domnevne razmere pri njihovih delodajalcih in je tožnik izpostavil prav toženo stranko. Pri tem pa je navedel konkretne podatke in izjavil, da tožena stranka "krade" in uporablja "neke svoje zakone." Status sindikalnega zaupnika oziroma predsednika sindikata ne daje pooblastila za pretirano kritiko svojega delodajalca. V obravnavanem primeru je šlo za navajanje neresničnih dejstev. Tožnik pa je z uporabljenimi izrazi prestopil meje dopustnega, saj so žaljivi.

V zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 je navedla še druge okoliščine, do katerih se sodišče ni opredelilo. Dokaze za njihovo dokazovanje pa je neutemeljeno zavrnilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi izpostavlja še druge okoliščine, ki bi jih moralo upoštevati sodišče, in sicer, da je tožnik toženi stranki napovedal stavko, v kateri je zahteval preklic vseh sankcij, ki so jih bili deležni člani sindikata, da se je skozi celoten postopek odražalo porušeno medsebojno zaupanje in skrhani odnosi med strankama, da je bil tožnik nekritičen do kršitev navodil tožene stranke, itd. Meni, da Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju zagotavlja varstvo zgolj v primerih, ko se postopki nanašajo na status predstavnika ali njihove aktivnosti in ne v primeru ugotovljenih kršitev iz delovnega razmerja. Edina okoliščina, ki se izpostavlja v zvezi s tožnikom in delovanjem sindikata, je postavitev nezakonite stavkovne zahteve. Sodišče pa v zvezi s tem ni ugodilo dokaznemu predlogu po pribavi spisa opr. št. X Pd 201/2017, niti v zvezi s tem ni dovolilo postavljati vprašanj. Zato je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Odločitve VDSS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru niso uporabljive, ker gre za drugačno dejansko stanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih in njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo. To, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do elektronskih sporočil C.C., A.A. in tožnika v zvezi z izjavami v prispevku v informativni oddaji B. dne 7. 10. 2016, ne pomeni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva. Za presojo obstoja očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, ali ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, nima. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Navedene listine pa tudi niso pomembne za pravilno oziroma popolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ne gre za pravno odločilna dejstva.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem C.C. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 12. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem C.C. Tožena stranka je zaslišanje te priče predlagala v zvezi z okoliščinami izjave tožnika v prispevku v informativni oddaji B. dne 7. 10. 2016, ki pa, kot že rečeno, v obravnavani zadevi ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev glede na očitke v pisnem opozorilu z dne 10. 4. 2017, zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o nasprotju med obrazložitvijo in izpovedjo prič v 8. točki obrazložitve sodbe. Za protispisnost gre, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med navedenim v obrazložitvi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izpoved priče E.E., zato očitek o protispisnosti ni utemeljen. Pritožba pa po vsebini pravzaprav izpodbija dokazno oceno glede upoštevanja njene izpovedi, kar je drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot voznik avtobusa. Tožena stranka je tožniku dne 10. 8. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožniku je očitala, da je 29. 6. 2017 na ... seji Odbora G. izjavil, da delodajalci lahko ogromno manipulirajo z delovnim časom, da morajo vozniki delati do 240 ur, da jim delodajalci ukradejo ure do redne delovne obveznosti 174 ur in jih še prikrajšajo za efektivo, ker ure obračunavajo po nekih svojih zakonih. Drugi očitek v redni odpovedi pa se nanaša na dogodek dne 6. 7. 2017, ko je tožnik od potnice, ki je želela prevoz od H. do I., prevzel plačilo 2,70 EUR, kolikor znaša voznina na tej razdalji, nato pa ji izdal vozovnico za relacijo H. - J. v vrednosti 1,80 EUR, da bi si razliko (0,90 EUR) protipravno prisvojil. 10. Predpogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bil delavec, še preden je storil kršitev, zaradi katere mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). Tožena stranka je tožniku dne 10. 4. 2017 izdala pisno opozorilo, v katerem mu je očitala: da je za časopis K. vedoma podal neresnične podatke o avtobusu št. ..., ker naj ta ne bi imel prevoženih zgolj 235.000 km, temveč milijon več; ker je vedoma podal neresnične podatke o številu letno prevoženih kilometrov voznika avtobusa na progi H. - L., in sicer 130.000 km, čeprav je vedel, da jih letno prevozi le 40.000 km in ker je časopisu podal zavajajočo izjavo, da sumi, da so avtobusu št. ... pri toženi stranki naredili nove profile, s tem pa storil ravnanja, ki lahko materialno ali moralno škodujejo delodajalcu.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da očitki iz pisnega opozorila z dne 10. 4. 2017 niso utemeljeni, zato je posledično nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja.

12. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Ta pa mora biti takšne narave, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

13. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik z izjavami v člankoma ... v časopisu K. ("da avtobus št. ... nima prevoženih zgolj 235.000 km, temveč milijon 235.000 km", da "sam letno prevozi 130.000 km" in da sumi, da so avtobusu št. ... pri toženki stranki naredili nove profile) ni storil očitane kršitve iz 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje zaposlenim škodovanje poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka je s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v tožnikovo svobodo izražanja.

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikovih izjav pravilno tehtalo med svobodo izražanja, ki je po prvem odstavku 39. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991) in 10. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS; št. 33/94, MP, št. 7-41/94) ena od temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin na eni stranki in dolžnostmi lojalnosti in diskretnosti, ki jih ima tožnik kot zaposleni do svojega delodajalca. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v več zadevah poudarilo, da je svoboda izražanja eden od temeljev demokratične družbe in eden od osnovnih pogojev za njen razvoj ter za samoizpolnitev vsakega posameznika. Predmet varstva iz drugega odstavka 10. člena EKČP je uporabljiv ne le za informacije ali ideje, ki so ugodne ali se štejejo za neškodljive oziroma nepomembne, ampak tudi na tiste, ki užalijo, šokirajo ali vznemirijo. Take so zahteve pluralizma, strpnosti in odprtosti, brez katerih si ni mogoče zamisliti demokratične družbe. Omejitve svobode izražanja je treba strogo razlagati - potreba po vsaki omejitvi pa mora biti prepričljivo ugotovljena.

15. Vrhovno sodišče RS je zadevi, v kateri je obravnavalo podobno tematiko (sodba in sklep VIII Ips 109/2015) opozorilo na nekatere odločitve, v katerih je ESČP postavilo široke okvire svobode izražanja, pa tudi njene meje. Tako je npr. v zadevah Guja proti Moldaviji (št. 14277/04) in Heinish proti Nemčiji (št. 28274/08), ki sta obe obravnavali pravico zaposlenih, da opozorijo na nezakonita ravnanja delodajalca in nasprotno pravico delodajalca, da zaščiti svoj ugled in poslovne interese, poudarilo, da so pri posegu v svobodo izražanja (poleg tega, da mora biti poseg predpisan z zakonom) pomembni naslednji kriteriji: 1. informacija mora biti v javnem interesu, 2. pred objavo morajo biti izkoriščene alternativne možnosti 3. informacija mora biti avtentična, torej resnična ter 4. delavec mora ravnati v dobri veri. V navedenih dveh zadevah in zadevi Fuentes Bobo proti Španiji (št. 39293/98) je zavzelo stališče, da mora javni uslužbenec, ki javno, celo preko medijev, opozori na nezakonito ali nedopustno ravnanje sodelavcev ali nadrejenih na delovnem mestu, uživati zaščito v smislu 10. člena EKČP. V vseh treh primerih je odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren ukrep, pri čemer je primerjalo svobodo izražanja s pravico do spoštovanja ugleda drugih in poslovnih interesov delodajalca. V zadevi Fuentes Bobo proti Španiji se je strinjalo z nacionalnimi sodišči, da so bile pritožnikove besede žaljive in škodljive za ugled drugih in bi lahko upravičile ukrep sankcioniranja v smislu 10. člena EKČP, vendar pa je presodilo v njegov prid zaradi okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena, zlasti upoštevaje njegovo delovno dobo in starost; v zadevi Guja proti Moldaviji je ugotovilo, da pritožnik ni imel na voljo nobenega drugega učinkovitega sredstva za razkritje informacij, kot javno objavo ter ugotovilo obstoj tudi drugih treh prej omenjenih kriterijev (javni interes, resničnosti informacij, dobra vera); v zadevi Heinish proti Nemčiji pa je bilo ugotovljeno, da je pritožnica pred javno objavo neuspešno izrabila številne alternativne možnosti, zlasti pa je spadala v ožji krog oseb, ki so vedele za nepravilnosti.

16. Sodišče prve stopnje je osnovne kriterije, ki so bili v teh zadevah poudarjeni, pravilno uporabilo tudi v obravnavanem primeru. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik izjavo "da avtobus št. ... nima prevoženih zgolj 235.000 km, temveč milijon 235.000 km" podal v dobri veri oziroma da ni bila dana brez podlage. Čeprav je tožnik zanikal, da je v izjavi navedel podatke za konkretni avtobus, je sodišče prve stopnje verjelo priči E.E., novinarki, ki je napisala članek, da ji je podatke, ki so v članku v narekovajih, posredoval tožnik. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da je s to izjavo želel izpostaviti pomembnost zagotavljanja varnosti potnikov, ki jih tožena stranka prevaža s starejšimi, rabljenimi avtobusi z veliko prevoženimi kilometri, ki se večkrat kvarijo. Enako pojasnilo je namreč tožnik podal že v pisnem zagovoru pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je sicer nekoliko nerodno zapisalo, da je bil tožnik v času, ko je novinarki podal to izjavo, prepričan, da ima avtobus čez milijon prevoženih kilometrov, še zlasti, ker je v nadaljevanju članka zapisano, da je novinarka pri policiji preverila, da tudi tahografi niso zanesljivi. To pa ne vpliva na pravilnost dokazne ocene, da tožnikova izjava ni bila brez pravne podlage oziroma, da je bil tožnik v dobri veri, da je resnična, saj je sodišče tak dokazni zaključek sprejelo tudi ob upoštevanju tožnikove izpovedi, da je to dejstvo novinarki utemeljil s podatkom, da se mu je zdelo sumljivo, da ima sedem let staro vozilo le nekaj čez 200.000 km. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Pritožbene navedbe, ki ji nasprotujejo, pa so neutemeljene.

17. V zvezi z očitano izjavo o številu prevoženih kilometrov ("da tožnik sam letno prevozi 130.000 km") pa je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da je s tem mislil na vozilo in ne na voznika. Da je šlo za pomoto v zapisu, je potrdila tudi E.E., zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno verjelo. Glede na ugotovitev, da vozilo letno dejansko prevozi takšno število kilometrov, kot je to navajal tožnik, je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s to izjavo pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je vedoma podal neresnično izjavo. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno opredelilo do listinske dokumentacije, ki jo je predložila tožena stranka (do zaprosila za pojasnila E.E. z dne 7. 8. 2017, elektronskega sporočila E.E. z dne 11. 8. 2017, zaznamka o telefonskem pogovoru z urednikom F.F.). Vendar pa, četudi se sodišče v obrazložitvi sodbe do vsakega izvedenega dokaza posebej oziroma izrecno ne opredeli, to še ne pomeni, da tega dokaza dokazna ocena ne zajema. Dopustna je namreč dokazna ocena, ki poudarja ključne dokaze oziroma odločilna dejstva, iz katerih posredno oziroma implicitno vseeno izhaja, vsebina katerih dokazov ne kaže v smer odločitve sodišča. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave F.F. o tem, da mu E.E. ni nikoli omenila, da bi bilo v članku kaj nepravilno napisano. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da nejegova izpoved ne vpliva na pravilnost zaključka o napačnem zapisu tožnikove izjave, glede na to, da je bil o pogovorih med tožnikom in novinarko zgolj posredno seznanjen. Ob ugotovitvi, da je poglabljanje profilov v določenih pogojih dovoljeno, pa je prepričljiv tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku tudi v zvezi z izjavo v članku v časopisu K. o sumu, da so istemu avtobusu pri toženi stranki poglobili profile, ni mogoče očitati kršitve 37. člena ZDR-1. Še zlasti pa sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da je tožnikovo izjavo, ko je mehanike pri toženi stranki naslavljal z besedno zvezo "hišni mehaniki", šteti za zavajajočo, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka v pritožbi. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem očitkom ni izvajalo nobenih dokazov, so pavšalne, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

18. Ker v obravnavani zadevi pogoj utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila ni bil izpolnjen, je posledično nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede na to, da je sodišče prve stopnje presojalo tudi očitke tožniku iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na pritožbene navedbe v zvezi s tem.

19. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik tudi z izjavo, ki jo je podal dne 29. 6. 2017 na ... seji Odbora G., da "delodajalci lahko ogromno manipulirajo z delovnim časom, da morajo vozniki delati do 240 ur, da jim delodajalci ukradejo ure do redne delovne obveznosti 174 ur in jih še prikrajšajo za efektivo, ker ure obračunavajo po nekih svojih zakonih" ni kršil 37. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikove izjave upoštevalo, da je tožnik na tem Odboru, na katerem se je obravnavala problematika delovnega časa voznikov v cestnem potniškem prometu, sodeloval kot predsednik sindikata. Upoštevalo je tožnikovo izpoved, da je kot predsednik sindikata želel opozoriti, da se voznikom dogaja krivica, da delajo preko 200 ur, ponekod tudi preko 290 ur, za plačilo pa prejemajo minimalno plačo. Verjelo mu je, da je z besedo "kraja" želel le poudariti svoje besede in da je s trditvijo, "da delodajalci ure obračunavajo po nekih svojih zakonih" želel povedati, da delodajalci uporabljajo bodisi ZDR-1 bodisi Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, kakor jim je v prid. O tem, da si skušajo predstavniki sindikata na sestankih, kot je bil obravnavni, s seznanitvijo strokovne javnosti o svojem položaju zagotoviti čim boljša pogajalska izhodišča, je izpovedal tudi A.A.. Ob upoštevanju teh ugotovitev je prepričljiva ocena sodišča prve stopnje, da je tožnikovo izjavo na Odboru, na katerem je sodeloval kot predstavnik sindikata, razumeti kot opozorilo na sistemski problem v okviru razprave o problematiki voznikov v potniškem cestnem prometu, zato ni utemeljen očitek tožene stranke o kršitvi 37. člena ZDR-1. 20. V zvezi z ugotovljeno kršitvijo z dne 6. 7. 2017, da si je tožnik protipravno prilastil del plačane voznine v višini 0,90 EUR, ki sicer ni pod pritožbo (tožnik namreč zaradi ugoditve tožbenemu zahtevku ni imel pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo), pa pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da ta kršitev nima takšne teže, da bi utemeljevala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

21. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, in ni sledilo predlogu tožene stranke, da pogodbo o zaposlitvi sodno razveže na podlagi 118. člena ZDR-1. Ta v prvem odstavku določa, da sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

22. Sodišče prve stopnje se je do predloga tožene stranke za sodno razvezo jasno in razumljivo opredelilo in svojo odločitev primerno obrazložilo, kot je razvidno v 11. točki obrazložitve sodbe. Zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

23. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov za ugotavljanje okoliščin, ki po mnenju tožene stranke kažejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze o ugotavljanju tožnikovih kršitev pred obravnavanimi kršitvami (npr. zaslišanje C.C.), saj je v v sodni praksi zavzeto stališče, da gre pri ugotavljanju okoliščin po 118. členu ZDR-1 zlasti za okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 54/2017, VIII Ips 283/2016, itd.). To pa pomeni, da sodišče o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odloča glede na okoliščine in interes obeh strank, ki obstojijo v času odločanja. Utemeljeno je zavrnilo tudi izvedbo dokaza z vpogledom v zadevo opr. št. X Pd 201/2017, saj je bilo sodišču prve stopnje znano, da se ta spor vodi zaradi zakonitosti stavke. Dejstvo, da je bil tožnik predsednik stavkovnega odbora, pa med strankama niti ni bilo sporno.

24. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnik v napovedani stavki podal nezakonito stavkovno zahtevo, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odločitvi. Okoliščina, kakšne stavkovne zahteve je podal tožnik v napovedani stavki kot predsednik stavkovnega odbora, ni okoliščina, ki bi pomenila, da je onemogočeno nadaljnje sodelovanje s tožnikom. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi izpovedi M.M. in N.N. o pomenu, ki ga ima pravilno pobiranje voznine za prihodke tožene stranke in za njeno zaupanje. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da te okoliščine ne pretehtajo nad posebnim varstvom pred odpovedjo, ki ga uživa tožnik kot sindikalni zaupnik v skladu s 112. členom ZDR-1. Po tej določbi delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Tožnik je bil od julija 2015 dalje predsednik sindikata in se je od takrat dalje aktivno vključeval v pogajanja s toženo stranko glede delovnih pogojev, podjetniške kolektivne pogodbe in tehnične brezhibnosti vozil. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved A.A. o tem, da sta bila s tožnikom udeležena v pogajanjih v zvezi s kolektivno pogodbo, voznim redom in tehnično brezhibnostjo vozil od leta 2015 dalje in da je tožnik opozarjal na nepravilnosti, sprva pri toženi stranki, nato pa so se obrnili tudi na medije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri tehtanju okoliščin in interesov glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja utemeljeno dalo prednost varstvu tožnika pred odpovedjo kot sindikalnega zaupnika po 112. členu ZDR-1 in pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za sodno razvezo. Odločitev pa je skladna tudi s stališčem pritožbenega sodišča, ki ga je zavzelo že v več zadevah (npr. opr. št. Pdp 179/2008, opr. št. 940/2011, itd.), da bi uporaba 118. člena ZDR-1 pomenila obid 112. člena ZDR-1. Pritožbene navedbe, ki temu stališču nasprotujejo, so neutemeljene.

25. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).