Jedro

Tožena stranka je zaradi zmanjševanja stroškov in racionalizacije poslovanja izvedla reorganizacijo v poslovanju tako, da je ukinila delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“, ki ga je zasedal tožnik. Delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik na tem delovnem mestu, je delno prenesla na tožnikovega sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce. Ker je na podlagi navedenih poslovnih odločitev postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je dokazala tudi, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica diskriminacije. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 8. 2014, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom 38 dnevnega odpovednega roka, temveč da mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo in da mu je dolžna tožena stranka te pravice priznati za obdobje od 25. 9. 2014 do vrnitve nazaj na delo. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati in izvesti vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v obvezna zavarovanja do vrnitve na delo in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajoče mesečne plače v bruto znesku 2.911,42 EUR, poravnati davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse pod pretnjo izvršbe. Zavrnilo je tudi njegov zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da bi morala tožena stranka poslovne razloge predstaviti v pisni obliki, s predložitvijo ustreznih bilanc, ne pa jih dokazovati z drugimi dokazi. V delovnem sporu, kjer je dokazno breme na strani delodajalca, ne more zadoščati za uspeh v postopku zgolj zaslišanje določenih prič. Tožnikovo delo zdaj opravlja drug delavec, to pa pomeni, da tožnikovo delo ni postalo nepotrebno. Z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bil zlorabljen ta inštitut. Toženo stranko so pri odpustitvi tožnika vodili drugi, nezakoniti vzgibi. Ne drži, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (to je bilo v postopku samo zatrjevano, ne pa tudi izkazano), zato je nelogično in nezakonito, da je tožena stranka odpustila tožnika z razlago nekakšnega združevanja posameznih delovnih mest. Dejstvo je, da je tožena stranka delo tožnika prenesla na drugega delavca. Tožena stranka pa ni obrazložila, zakaj ni odpustila tega drugega delavca, čeprav sta očitno imela oba bolj ali manj enake obveznosti in zadolžitve. Pri konkretni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka ni uporabilo metodologije iz programa razreševanja večjega števila presežnih delavcev, da bi med seboj primerjala delavce na enakem položaju z enakimi obveznostmi ter na tej podlagi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu. Takšen način bi bil bistveno bolj razumen in pravičen. Za ugotovitev poslovanja tožene stranke bi moralo sodišče postaviti izvedenca finančno-ekonomske stroke, ki bi pregledal način poslovanja tožene stranke oziroma smiselnost organizacije delovnega procesa pri toženi stranki. Tožena stranka v postopku ni pojasnila, zakaj je bilo treba znižati stroške. Delo tožnika so pri toženi stranki še potrebovali, zato ni bilo utemeljenega razloga za redno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako ni jasno, zakaj je bil kot presežni delavec izbran prav tožnik, šlo je za diskriminacijo, saj je pred tem morala iz družbe tudi tožnikova žena. Navedbe v sodbi protispisne. Sodišče na eni strani verjame pričam, ki so potrjevale stališča tožene stranke o reorganizaciji dela, nato pa zaključi, da iz tega razloga preneha potreba po tožnikovem delu. Takšno stališče pa je v nasprotju z materialnim pravom in predstavlja kršitev pravil o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Reorganizacija je bil zgolj navidezna, vendar pa tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v pritožbi (očitno pomotoma) predlagal, da pritožbeno sodišče njegov zahtevek v celoti zavrne (kar je storilo že sodišče prve stopnje) in mu naloži v plačilo stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Ker pritožbeno sodišče na pritožbeni predlog stranke ni vezano, je preizkušalo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb, iz katerih pa izhaja, da želi tožnik s pritožbo doseči, da se odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da so navedbe v izpodbijani sodbi protispisne, s čimer tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek, ki ga tožnik utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje na eni strani verjame pričam, ki so potrjevale stališča toženke, kako bo delo reorganizirano, nato pa zaključi, da iz tega razloga preneha potreba po delu tožnika, predstavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa protispisnosti. Kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker te kršitve tožnik konkretizirano ne uveljavlja, se pritožbeno sodišče do nje niti ne opredeljuje, saj se utemeljenosti očitkov o tej zatrjevani kršitvi ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da sicer ni podan niti pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka tožniku, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, nazadnje za delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“ (A1), dne 18. 8. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V postopku je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi ukrepov glede zmanjševanja stroškov poslovanja in njihove racionalizacije izvedla reorganizacijo v svojem poslovanju tako, da je delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik, delno prenesla na tožnikovega sodelavca A.A., delno pa na zunanje pogodbene izvajalce. Ker je na podlagi navedenih poslovnih odločitev postalo delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tudi po zaključku pritožbenega sodišča nepotrebno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna in da ni v pristojnosti sodišča ocenjevanje primernosti oziroma učinkovitosti takšne reorganizacije. Pri ugotavljanju zakonitosti oziroma nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora sodišče presoditi ali gre za utemeljen ali pa navidezen odpovedni razlog in ali je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnika (seveda ob ustrezni trditveni podlagi strank).

9. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki so nudili podlago za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obsežno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (obrazložitev izpodbijane sodbe od strani 7 do strani 12) in v nadaljevanju odgovarja le na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna zato, ker tožena stranka poslovnih razlogov ni prikazala v pisni obliki s predložitvijo bilanc. Pritožbeno sodišče ob tem najprej ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog za pribavo bilanc tožene stranke niti ni bil predlagan, zato je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z drugimi dokazi, ki sta jih predlagali stranki. Na podlagi zaslišanj prič B.B. (vodja ekonomike pri toženi stranki) in A.A. in tudi na podlagi tožnikove izpovedbe je utemeljeno zaključilo, da je dejansko obstajal zakonsko opredeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovni razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) saj je zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki prenehala potreba po tožnikovem delu. To sicer jasno izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je na podlagi 8. člena ZPP sodišče pri svoji dokazni oceni prosto, zato lahko ugotavlja pravno odločilna dejstva tudi na podlagi zaslišanja prič. Dokazna sredstva so glede na določbe ZPP enakovredna v okviru proste presoje dokazov. ZPP ne pozna hierarhije dokaznih sredstev, kar je skladno z načelom proste presoje dokazov. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Prav to pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

11. S tem, ko je tožena stranka del tožnikovega dela prenesla na tožnikovega sodelavca, del pa na zunanje izvajalce, je dejansko prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, zato so neutemeljene njegove pritožbene navedbe, da je bilo njegovo delo še potrebno. Prav zaradi te reorganizacije je delo tožnika pri toženi stranki postalo nepotrebno, kar predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 89. člena ZDR-1. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da ne drži, da bi bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz 2. odstavka 87. člena ZDR-1 izhaja, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da se je tožena stranka odločila racionalizirati stroške dela in reorganizirati delo tako, da ukine delovno mesto „referent v prodaji in logistiki“, ki ga zaseda tožnik. Vsa dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal na delovnem mestu „referent v prodaji in logistiki“, bo prevzel tožnikov sodelavec, ki opravlja delo na delovnem mestu „referent v prodaji“, dela in naloge urejanja okolice, ki jih je tožnik opravljal na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa bodo v bodoče opravljali zunanji pogodbeni izvajalci. Ker je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je tožnikovo delo dejansko prešlo delno na tožnikovega sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce, dejstvo, da v postopku ni bilo izrecno ugotovljeno, da je bilo tožnikovo delovno mesto formalno ukinjeno, ne pomeni nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejanski razlog za to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila reorganizacija dela pri toženi stranki (in ne ukinitev tožnikovega delovnega mesta), zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Delodajalec lahko zakonito poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi v primeru, če ugotovi, da dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne potrebuje več in mu ni treba še posebej ukinjati delavčevega delovnega mesta.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da ni jasno, zakaj tožena stranka ni odpustila njegovega sodelavca namesto tožnika. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnikov sodelavec opravljal podobne naloge kot tožnik, ključna za odločitev o ohranitvi zaposlitve tožnikovega sodelavca pa je bila zlasti njegova usposobljenost za uporabo informacijskega sistema C., za katerega je bil v nasprotju s tožnikom ta sodelavec odgovoren kot ključni uporabnik. To je v svoji obrazložitvi navedlo tudi sodišče prve stopnje, tako da je izpodbijana sodba obrazložena tudi glede tega dejstva.

13. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožnika, da bi morala tožena stranka pri odločanju, kateremu od delavcev bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, uporabiti metodologijo za ugotavljanje odpovedi večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da tožena stranka določb ZDR-1, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ni bila dolžna upoštevati, ker je šlo v konkretnem primeru za t.i. individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri se določbe ZDR-1, ki veljajo za kolektivne odpuste, ne uporabljajo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v postopku ni imenovalo izvedenca finančno-ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil, kako je bilo z reorganizacijo pri toženi stranki oziroma, če je bila ta smiselna. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenca finančno-ekonomske stroke ni predlagala nobena od pravdnih strank, ob tem pa dodaja, da tudi sicer za ugotovitev teh dejstev izvedba dokaza z izvedencem ni potrebna oziroma nujna. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je do reorganizacije pri toženi stranki prišlo in da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prav posledica spremembe v organizaciji dela pri toženi stranki.

15. Nadalje je neosnovan tudi pritožbeni očitek tožnika, da mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi diskriminacije in da naj bi bila reorganizacija zgolj navidezna. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, je do reorganizacije pri toženi stranki dejansko prišlo, tožena stranka pa je tudi po zaključku pritožbenega sodišča dokazala, da ta redna odpoved ni bila posledica diskriminacije (zato, ker naj bi bil tožnik diskriminiran zaradi starosti, oziroma ker naj bi pred tožnikom iz družbe morala tožnikova žena). Do tega vprašanja se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede navedenega pomanjkljiva in dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka dala prednost A.A. (ki je bil sicer mlajši od tožnika) zato, ker je imel A.A. dobro znanje programske opreme C. v celotni logistiki, da tožnik teh veščin ni imel in da je imel A.A. nižjo plačo od tožnika. Ta ugotovljena dejstva pa negirajo pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posledica diskriminatornega ravnanja s strani tožene stranke zaradi tožnikove starosti. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika, da je bil pravi razlog za izpodbijano redno odpoved v tem, da je pred tožnikom od tožene stranke morala oditi tudi tožnikova žena.

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika oziroma stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.