Jedro

Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 62 letno tožnico za posledice poškodb krvnega izliva v desni čelni segment in možganskega edema, krvavitve pod možgansko opno pajčevnico in zloma trtice z angulacijo 90%, zaradi česar je utrpela spremembe osebnosti, ker je sedaj čustveno bledejša, depresivno naravnana in ima probleme s spominom in se ne more ukvarjati več s svojim hobijem - branjem in si ne upa, čeprav je bila pred nezgodo športni ribič, na reko, z ničemer ne najde zadovoljstva in ji vožnja z avtobusom predstavlja vsakokratno stresno situacijo, je odškodnina 2.000.000,00 SIT. Primerna odškodnina za prestani strah pa je 300.000,00 SIT, upoštevajoč dejstvo, da je avtobus speljal še predno je dokončno izstopila, zaradi česar je utrpela intenziven strah dokler ni z glavo zadela ob pločnik in izgubila zavest, ki bi zadostovala tudi, če je tožnica dejanjsko bila v strahu za izzid zdravljenja v času dokler je bila hospitalizirana in na rehabilitaciji, kar je trajalo en mesec in pol.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki odškodnino v skupnem znesku 3.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za znesek 4.200.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne tudi pravdne stroške v višini 106.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da poleg že dosojene odškodnine tožnici prisodi še nadaljno odškodnino v znesku 3.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. V obrazložitvi navaja, da prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o višini odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih sposobnosti in povečanja življenjskih naporov ter za strah (iz vsebine pritožbe izhaja, da ne izpodbija odškodnine za pretrpljene telesne bolečine) ni prisodilo pravične odškodnine in tudi ni upoštevalo bodoče nepremoženjske škode. Tožnici so ostale trajne zelo težke posledice in sicer delna ohromelost desne spodnje okončine ter težak psihoorganski sindrom. Brez vzroka prehaja v različna čustvena stanja, ima vrzeli v spominu, zaradi poškodb komaj hodi, ne more dolgo časa stati, ne more imeti telesa v neugodnem položaju, ne more teči in enako uspešno kot pred poškodbo opravljati vsakodnevnih gospodinjskih del. Njena invalidnost je 25%, zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti pa je bistveno višje. Glede na njena leta se pričakuje, da bo živela še najmanj 15 do 20 let in je gotovo, da bo te duševne bolečine trpela tudi v bodoče. Sodišče bi ji zato iz tega naslova moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT, to je še dodatnih 3.000.000,00 SIT. Vse to pa velja tudi za pretrpljeni strah. Razen primarnega strahu visoke intenzitete, je tožnica na intenzivni negi trpela tudi strah, najprej za življenje, ko je pričela z rehabilitacijo, pa za zdravje, ki je trajal ves čas zdravljenja in rehabilitacije. Iz tega naslova bi ji moralo zato prisoditi celotno zahtevano odškodnino 1.000.000,00 SIT, prisojena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT pa ni pravična odškodnina. Pritožnica tudi izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka, ker meni, da so tožnici nastali bistveno višji stroški od dosojenih in bi ji zato iz tega naslova moralo priznati približno 260.000,00 SIT pravdnih stroškov. Pritožba ni utemeljena. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to upravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je te določbe materialnega prava v predmetni zadevi pravilno uporabilo. Prisojena odškodnina za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.000.000,00 SIT je, upoštevajoč posledice, ki izhajajo iz izvedenjskega mnenja in same izpovedbe tožeče stranke, po presoji tudi pritožbenega sodišča pravična odškodnina, ki predstavlja primerno satisfakcijo za pretrpljene duševne bolečine in je primerljiva tudi višini odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se je tožnica po končanem zdravljenju primerno rehabilitirala. Pritožbena navedba v zvezi z delno ohromelostjo desne spodnje okončine je zato neutemeljena, saj izvedenec ugotavlja, da je aktivna gibljivost desne spodnje okončine tudi v stopalu primerna, da lahko tožnica hodi po prstih in petah. Upoštevajoč dejstvo, da je bila tožnica ob poškodbi stara 61 let in da se po normalnem teku stvari ponavadi v tej starosti začno pojavljati različni zdravstveni problemi, predvsem motnje s spominom in zmanjšanje gibljivosti telesa in prenašanja težjih naporov, kot je naprimer tek, pritožbeno sodišče ocenjuje, da vseh tožničinih problemov le ni pripisati posledicam škodnega dogodka. Po oceni pritožbenega sodišča tudi njeno psihično stanje, predvsem čustvena bledost in depresivna naravnanost ni le posledica škodnega dogodka, ampak tudi smrti njenega moža, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja. Dejstvo, da tožnica ni več mlada, da je že upokojena, zaradi česar je utemeljeno pričakovati, da tudi ne bo več izpostavljena takšnim naporom, kot bi sicer bila, če bi bila še vedno zaposlena, je nedvomno potrebno upoštevati tudi pri odmeri odškodnine in narekuje razlikovanje od odškodnine za podobne primere, ki bi nastali osebi, ki je šele na začetku življenjske poti. V zvezi z odškodnino za pretrpljeni strah je potrebno poudariti, da se odškodnina iz tega naslova ne prisoja posebej za primarni ali za sekundarni strah, ampak je strah enotna kategorija in jo je kot tako potrebno upoštevati. Pritožnica navaja, da je trpela strah za življenje tudi v času, ko je bila v bolnišnici, čeprav iz izvedenskega mnenja in same izpovedi tožnice izhaja, da je bila tedaj čustveno otopela in ni bila sposobna čutiti strahu. Pritožbeno sodišče sicer dopušča možnost, da se je tožnica v času rehabilitacije bala ali bo še lahko hodila, vendar pa, kot je že povedano, je potrebno pri odmeri pravične odškodnine za pretrpljeni strah upoštevati strah kot enotno kategorijo. Ne glede na odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni upoštevalo sekundarnega strahu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina v višini 300.000,00 SIT iz naslova pretrpljenega strahu predstavlja pravično odškodnino za tožničin primer, tako za strah, ki ga je utrpela v trenutku nesreče in tudi, če se je bala za izzid zdravljenja v času hospitalizacije, v kolikor se je tega zavedla, in v času rehabilitacije, kar vse pa ni trajalo več kot en mesec in pol. Odškodnina za strah tudi v podobnih primerih po sodni praksi ni bila višje odmerjena. Neutemeljeno se tožnica pritožuje tudi zoper izrek o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP/77, ki določa, da lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi glede na doseženi uspeh odloči, da krije stroške ena stranka ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del njenih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo po višini vse priglašene stroške kot je to razvidno iz stroškovnika. Ob upoštevanju skoraj 50% uspeha tožeče stranke v pravdi, ob tem, da je bila sporna le višina zahtevka, pa je tudi pravilna odločitev, da ji je tožena stranka dolžna povrniti polovico njenih pravdnih stroškov, ki predstavlja od vseh zaznamovanih stroškov 106.000,00 SIT. Več stroškov kot jih je tožeča stranka zaznamovala, pa ji ne glede na uspeh ni bilo mogoče priznati. Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ugotovilo pa tudi ni bistvenih procesnih kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 368. člena ZPP/77. Tožeča stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v določbi 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP/77. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP Ur.l. RS št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92.