Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ki v Ustavi Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 ter ustavnih zakonih št. 42/97 in 66/2000), v raznih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah ter v zakonih, zlasti v ZOR, zagotavlja varstvo človekove telesne in duševne integritete. V primeru nepremoženjske škode predvideva satisfakcijo, to je tolažbo oziroma zadoščenje, ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bi-la kršena njegova osebnostna pravica. V 200. členu ZOR predvideva zakonodajalec možnost denarne odškodnine, ki jo vtožuje tožnica, in ker je sodišče ugotovilo, da so bile njene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah dovolj intenzivni in dolgotrajni, je utemeljeno prisodilo denarno odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 3.800.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 25.2.1999 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je toženo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 106.000 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica 1.4.1997 poškodovana pri izstopu z avtobusa, da je utrpela telesno poškodbo in da je odgovorna tožena stranka, pri kateri je bilo zavarovano vozilo. Ker o tem ni spora, je sodišče podrobneje ugotovilo obseg škode in prisodilo kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo naslednje zneske: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2.000.000 tolarjev in za strah 300.000 tolarjev. Tako je tožnici prisodilo odškodnino za vso nepremoženjsko škodo skupaj 3.800.000 tolarjev. Ker se tožnica ni strinjala s tako odločitvijo, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi reviziji in spremeni sodbo, tako da prisojeno odškodnino ustrezno zviša za 3.700.000 tolarjev. Povzema mnenje izvedenca prim. dr. J. G. in zaključuje, da je bila pred poškodbo povsem zdrava, krepka in fizično aktivna. Zato ji zmanjšana življenjska in delovna sposobnost povzroča duševne bolečine visoke intenzitete. Ker je bila ob poškodbi stara 64 let, jih bo ob pričakovani poprečni statistični starosti žensk na območju Slovenije, trpela še 12 do 15 let, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi strahu povsem v skladu z 200. in 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Tožnica navaja, da vlaga revizijo tudi v zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov postopka, ker meni, da bi ji morali nižji sodišči priznati povrnitev vseh pravdnih stroškov.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je v zadevi odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ki v Ustavi Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 ter ustavnih zakonih št. 42/97 in 66/2000), v raznih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah ter v zakonih, zlasti v ZOR, zagotavlja varstvo človekove telesne in duševne integritete. V primeru nepremoženjske škode predvideva satisfakcijo, to je tolažbo oziroma zadoščenje, ki naj oškodovanca privede v tisto družbeno in osebno stanje, v kakršnem bi bil, če ne bi bila kršena njegova osebnostna pravica. V 200. členu ZOR predvideva zakonodajalec možnost denarne odškodnine, ki jo vtožuje tožnica, in ker je sodišče ugotovilo, da so bile njene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah dovolj intenzivni in dolgotrajni, je utemeljeno prisodilo denarno odškodnino. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenimi razmerami. Zaradi tega je upoštevalo vrsto prizadete dobrine in intenzivnost njene kršitve, poleg tega pa je upoštevalo tudi oškodovankino subjektivno doživljanje bolečin in strahu. Pri odmeri višine odškodnine je objektiviziralo tožničin obseg škode in prisojeni znesek primerjalo s podobnimi primeri v sodni praksi.

V konkretnem primeru je tožnica trpela poškodbo, ki ji je po končanem zdravljenju povzročila zmanjšano življenjsko aktivnost, zaradi katere nedvomno duševno trpi. Pred poškodbo je bila aktivna, sedaj pa mora vlagati večje napore v to, da zmore vsakdanja opravila. Sodišče ji verjame, da ima nočne more, da si z branjem ne more več tako krajšati čas, kot pred poškodbo, in da je njena aktivnost okrnjena: ker se boji, da bi ji noga klecnila in ker se boji avtobusa. Vseeno pa je sodišče prepričano, da je prisojena odškodnina v znesku 2,000.000 tolarjev ustrezna glede na druge podobne primere v sodni praksi, in da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenili obseg tožničinih duševnih bolečin in zadoščenje zanje v denarju.

Tudi odškodnina za strah je primerna, ker je tožnica trpela predvsem primarni strah, katerega posledice (nočne more, strah pred avtobusom) pa se odražajo v duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Sam strah med zdravljenjem pa je bil potem, ko se je začela zavedati, usmerjen v bojazen za uspeh zdravljenja (in ne več v strah za življenje samo), in je lahko trajal le kak mesec, zaradi česar je prisojena odškodnina pravična.

Glede na to je odškodnina, ki sta jo prisodili sodišči prve in druge stopnje, v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi vendarle pravična in v skladu z določilom 200. in 203. člena ZOR. Zato je sodišče tožničino revizijo po 393. členu ZPP (1977) proti sodbi zavrnilo.

Tožničine revizije proti stroškom sodišče vsebinsko ni obravnavalo. Odločitev o stroških ima namreč naravo sklepa in dovoljenost revizije proti sklepu se presoja po 400. členu ZPP (1977). V njem je določeno, da stranka lahko vloži revizijo le proti tistemu sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavani zadevi se je spor med strankama končal s pravnomočno sodbo in ne z odločitvijo o stroških postopka. Ker je torej zahteva za povrnitev pravdnih stroškov akcesorne narave, sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zaradi tega revizija proti takemu sklepu ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke, naj ji povrne stroške za revizijo, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).