Jedro

Okoliščina, da se je lastninil le družbeni kapital (skupek članskih pravic v podjetju, ki ni imel znanih lastnikov, temveč so ga za račun anonimnih lastnikov upravljali delavci v podjetju), ni vplivala na v ZLPP določeno obveznost lastninsko preoblikujočih se družb (tudi tistih v mešani lastnini), da v otvoritveni bilanci prikažejo vse premoženje (sredstva v aktivi podjetij). Lastninjenje se je izvedlo glede na vrednost družbenega kapitala, ki je bila lahko pravilno ocenjena le ob upoštevanju celotne aktive podjetja. Od nje je namreč odvisna vrednost osnovnega kapitala, ta pa je osnova za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala – tistega deleža v osnovnem kapitalu, ki nima znanega lastnika. Če določeno premoženje v otvoritveni bilanci ni bilo upoštevano, se njegova vrednost ni odrazila v vrednosti družbenega kapitala, ki je bila zato prenizko ocenjena, cena delnice pa prenizko določena.

Preprečevanju tovrstnih (posrednih) oškodovanj družbenega kapitala je namenjena določba 6. člena ZZLPPO, ki ureja prehod („skritega“) premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja, na SRD. Nanjo zato preide vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah podjetij ni bilo prikazano, čeprav ga je k lastninjenju zavezano podjetje tedaj že imelo, ne glede na to, kje se to premoženje sedaj najde in komu se zaseže. Enako velja za plodove skritega premoženja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: „Pritožba toženke se zavrne, pritožbi tožnice pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi, toženka pa je dolžna v 15 dneh plačati tožnici 24.317,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenem v tej točki izreka, do plačila.

Toženka je dolžna v 15 dneh plačati tožnici 9.706,22 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. “

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici 11.368,40 EUR njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je (1) ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice (Dn. št. 17826/2008) pri nepremičninah parc. št. 30/2, 36/1 in 36/26, vse k. o. ..., (2) izbrisalo navedeno vknjižbo, (3) ugotovilo lastninsko pravico tožnice na istih nepremičninah do 347/10000 in (4) toženko zavezalo k plačilu 8.600,50 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke. Iz tožbenih navedb je povzelo, da navedeni idealni delež na spornih nepremičninah pripada toženki (vknjižba z dne 4. 7. 2008), ki se je lastninsko preoblikovala na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), sporne nepremičnine pa niso bile upoštevane v otvoritveni bilanci, kot to določa Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (v nadaljevanju Uredba). Tako so iste nepremičnine že po samem zakonu prešle v last tožeče stranke, ki je univerzalna pravna naslednica Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD; prvi odstavek 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe – v nadaljevanju ZZLPPO). Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo, ki ji je tukajšnje sodišče ugodilo, odločbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.(1) Ugotovilo je nesklepčnost tožbe, ki bi jo tožnica lahko odpravila z ustreznimi dodatnimi navedbami o pridobitvi oziroma izvoru zahtevanega premoženja, zato je prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj ji to omogoči (tretji odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

2. V ponovljenem sojenju je tožnica dopolnila tožbene navedbe in poleg že postavljenih tožbenih zahtevkov uveljavljala še zahtevek za ugotovitev, da je imetnica ustanoviteljskega deleža v javnem zavodu A., pri katerem je v sodnem registru kot imetnica vpisana toženka. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe s sklepom dovolilo (I. točka izreka), s sodbo pa je vse tožbene zahtevke zavrnilo in tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov (II. in III. točka izreka). Zaključilo je, da je toženka solastninski delež na nepremičnini pridobila originarno (s sklepom Vlade Republike Slovenije o ustanovitvi javnega zavoda A. ...) leta 2004, zato ga ni mogla vključiti v otvoritveno bilanco. Podlaga za pridobitev deleža so bila vlaganja toženkinega pravnega prednika v izgradnjo A., ki pa jih toženka prav tako utemeljeno ni vključila v otvoritveno bilanco, saj so ob lastninskem preoblikovanju pomenila delniški kapital znanih lastnikov oziroma so bila integrirana v ustanovitvenem kapitalu toženke (del ustanovnega kapitala toženkine pravne prednice – B., d. d. – so bila v okviru združenih sredstev SOZD B. tudi vlaganja v A.). Tudi toženkine ustanoviteljske pravice zato ne pomenijo anonimnega družbenega kapitala, ki bi bilo podvrženo lastninjenju.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Menilo je, da je tožba neutemeljena že zaradi toženkine originarne pridobitve lastninske pravice, tožnica pa tudi ni dokazala, da bi šlo za skrito premoženje.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve (pri)tožbi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov, s čimer ji je kršilo pravico do izjave v postopku. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi se pritožbeno sodišče seznanilo s tožničinim pravnim naziranjem, da se je z vknjižbo toženkine lastninske pravice le uskladilo zemljiškoknjižno in dejansko stanje. Tožnica je v pritožbi tudi poudarila, da so bila vlaganja toženkinih pravnih prednikov v izgradnjo javnega zavoda (na podlagi katerih je pridobila ustanoviteljski delež v javnem zavodu in solastninsko pravico na sporni nepremičnini), družbeni kapital in bi jih toženka morala vključiti v otvoritveno bilanco. Hkrati je utemeljeno grajala nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so bila vlaganja „integrirana v ustanovitvenem kapitalu toženke, ki je obsegal vsa združena sredstva SOZD B.“. Nadalje se pritožbeno sodišče ni opredelilo do (v 8. točki pritožbe podrobneje pojasnjenih) očitkov, da bi morala biti v otvoritveni bilanci vključena vsa sredstva, vključno s terjatvami iz naslova vlaganj v izgradnjo A., da bi se lahko pravilno ugotovil družbeni kapital. Znani lastniki so namreč ob lastninskem preoblikovanju pridobili lastniški delež v osnovnem kapitalu toženke (v pasivi otvoritvene bilance), premoženje, ki je bilo podlaga za pridobitev tega deleža (terjatve iz naslova vlaganj oziroma pozneje ustanoviteljski delež v javnem zavodu in solastništvo nepremičnin), pa v aktivi otvoritvene bilance ni bilo upoštevano. Tako je bil celotni kapital toženke in posledično tudi družbeni kapital na dan 1. 1. 1993 prenizko izkazan. Ne drži stališče, da je bila toženka zavezana v program lastninskega preoblikovanja in v otvoritveno bilanco vključiti le družbeni kapital, zaradi česar spornih vlaganj kot delniškega kapitala znanih lastnikov vanjo utemeljeno ni vključila. Vlagatelj (znani lastnik) s stvarnim vložkom pridobi lastniški delež v kapitalu (pasivi) družbe, hkrati pa izgubi pravico nad stvarnim vložkom, ki postane sestavni del premoženja (aktive) družbe, ki mora biti v celoti zajeta v otvoritveni bilanci. Za obravnavana vlaganja so bili v skladu z Uredbo predvideni posebni konti. S terjatvami in finančnimi naložbami so mišljene dolgoročne poslovne naložbe, med drugim tudi dolgoročno vložena in združena sredstva. Očitno nesmiselna je zavrnitev pritožbenega očitka o nasprotujočih si razlogih sodišča prve stopnje (na eni strani, da toženka ob lastninskem preoblikovanju spornega premoženja še ni imela, na drugi strani pa, da ga je pridobila na izviren način na podlagi vlaganj). V sodbah sodišč nižjih stopenj nadalje ni razlogov o dejstvih, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo po analogiji (naložbo oziroma ustanoviteljski delež v zavodu T. je toženka uvrstila v otvoritveno bilanco). Zaradi stališča, da je toženka sporno premoženje pridobila po 1. 5. 1998, pritožbeno sodišče zmotno ni presojalo, ali to premoženje ne pomeni skritega premoženja, ki ga je toženka ob lastninjenju že imela, oziroma pozneje pridobljenih plodov tega premoženja. Stališče, da tožnica ni dokazala, da bi šlo za skrito premoženje, ni korektno, saj so bili z njim povezani pritožbeni očitki prezrti. Ker je sporno premoženje posledica združevanja sredstev, so razlogi pritožbenega sodišča perpleksni. V sodbah sodišč nižjih stopenj končno ni razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka glede imetništva ustanoviteljskega deleža v javnem zavodu, ki ga je toženka (tako kot solastninski delež na nepremičninah) pridobila na podlagi istega neolastninjenega premoženja (vlaganj).

5. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

6. Revizija je utemeljena.

7. ZZLPPO v prvem odstavku 6. člena določa, da za last SRD šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v prvem sojenju pojasnilo, da citirana določba ureja prehod („skritega“) premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja; na SRD preide premoženje, ki ga je k lastninjenju zavezano podjetje tedaj že imelo, oziroma pozneje pridobljeni plodovi tega premoženja.(2) Kot je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, gre za ex lege prenos lastninske pravice na sredstvih (premoženju), ki v otvoritvenih bilancah podjetij ni bilo prikazano, ne glede na to, kje se to premoženje sedaj najde in komu se zaseže.(3)

8. Pravnomočna zamudna sodba je bila v prvem sojenju razveljavljena, ker zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni bilo mogoče sklepati na povezavo med morebitnim skritim in s tožbenim zahtevkom zajetim premoženjem. V ponovljenem sojenju se je izkazalo, da ta vez vendarle obstoji. Tako je bilo ugotovljeno (tudi sicer med strankama nesporno dejstvo), da obravnavano premoženje izvira iz vlaganj v izgradnjo javnega zavoda A., ki so sestavljala del ustanovitvenega kapitala toženke oziroma njene pravne prednice, ta pa jih ob lastninskem preoblikovanju ni vključila v otvoritveno bilanco. Navedena dejstva utemeljujejo nastop pravne posledice iz prvega odstavka 6. člena ZZLPPO, za katero se zavzema tožnica, ki v reviziji uspešno kljubuje pravnomočni zavrnitvi njenih tožbenih zahtevkov.

9. Napačno je stališče sodišč nižjih stopenj, da vlaganj v izgradnjo CD toženka utemeljeno ni vključila v otvoritveno bilanco, češ da so bila ob lastninskem preoblikovanju že olastninjena, saj so bila integrirana v ustanovitvenem kapitalu toženke oziroma so pomenila delniški kapital znanih lastnikov, ne pa anonimnega družbenega kapitala, ki bi bilo podvrženo lastninjenju. Napaka je materialnopravne, in ne dejanske narave, kot zmotno skuša prikazati toženka v odgovoru na revizijo. Njeno izhodišče je očitno v nerazumevanju pojmov „premoženje oziroma sredstva“ in „kapital“.(4) Tožnica pravilno meni, da so stvarni vložki znanih lastnikov v B., d. d. (terjatve do združenih sredstev SOZD B. oziroma vlaganja v B.), postali premoženje (aktiva) podjetja, ki bi moralo biti vključeno v otvoritveno bilanco, ne pa morda kapital (pasiva, skupek članskih pravic). Zasebni kapital, ki ni bil predmet lastninjenja, tako ni mogel biti stvarni vložek, temveč delež ustanoviteljev v osnovnem kapitalu, ki so ga na podlagi stvarnega vložka pridobili (delnice).

10. Okoliščina, da se je lastninil le družbeni kapital (skupek članskih pravic v podjetju, ki ni imel znanih lastnikov, temveč so ga za račun anonimnih lastnikov upravljali delavci v podjetju), ni vplivala na v ZLPP določeno obveznost lastninsko preoblikujočih se družb (tudi tistih v mešani lastnini), da v otvoritveni bilanci prikažejo vse premoženje (sredstva v aktivi podjetij). Lastninjenje se je izvedlo glede na vrednost družbenega kapitala, ki je bila lahko pravilno ocenjena le ob upoštevanju celotne aktive podjetja. Od nje je namreč odvisna vrednost osnovnega kapitala, ta pa je osnova za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala – tistega deleža v osnovnem kapitalu, ki nima znanega lastnika (primerjaj 3. in 17. člen ZLPP ter 6., 51. in 54. člen Uredbe). Če torej določeno premoženje v otvoritveni bilanci ni bilo upoštevano, se njegova vrednost ni odrazila v vrednosti družbenega kapitala, ki je bila zato prenizko ocenjena, cena delnice pa prenizko določena. Na ta način ni bil uresničen namen metodologije za izdelavo otvoritvene bilance, da upravičenci do razdelitve anonimnega družbenega kapitala plačajo njegovo polno vrednost po stanju na dan 31. 12. 1992.(5)

11. Določba 6. člena ZZLPPO je namenjena prav preprečevanju tovrstnih (posrednih) oškodovanj družbenega kapitala. Ker obravnavana vlaganja, ki so bila ob lastninjenju toženkine pravne prednice del njenega premoženja, v otvoritveni bilanci niso bila prikazana, so kot „skrito“ premoženje po samem zakonu prešla na tožničino pravno prednico. Enako usodo delita s tožbo uveljavljana solastninski in ustanoviteljski delež, ki prav tako izvirata iz poslovanja nekdanjega družbenega podjetja, saj sta plod istih vlaganj. Njun izvor preprečuje, da bi bila iz dometa določbe 6. člena ZZLPPO izvzeta le zato, ker ob lastninjenju še nista obstajala (v tej pojavni obliki). Ugotovljene vezi med skritim in uveljavljanim premoženjem ne zmore prekiniti niti izpostavljeni sklep Vlade Republike Slovenije o ustanovitvi javnega zavoda oziroma zemljiškoknjižni vpis na njegovi podlagi. Čeprav sporni idealni delež pripisuje toženki, ga ne zmore iztrgati iz konteksta skritega premoženja, saj ne pomeni drugačne samostojne podlage njegovega nastanka v smislu ZZLPPO. Ta ostaja v istih vlaganjih, ki so se izmaknila procesu lastninskega preoblikovanja toženkine pravne prednice, zato titular na tej podlagi nastalega premoženja ni toženka, temveč SRD oziroma njena pravna naslednica (prvi odstavek 6. člena ZZLPPO). Nasprotna razlaga bi pomenila obid zakonskih določb o lastninjenju, saj bi omogočala neupravičeno pridobitev na škodo družbenega kapitala.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnice ugodilo in odločitvi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Ker revizijski uspeh temelji na že pojasnjenih razlogih, se do preostalih revizijskih očitkov ni bilo treba opredeljevati.

13. Spremenjeni končni uspeh tožnice je vplival tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ker je tožnica v sporu uspela, ji mora toženka povrniti zahtevane in potrebne pravdne stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo. Tožničini stroški v prejšnjih sojenjih in stroški ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje znašajo 24.317,40 EUR (nagrada za postopek na prvi stopnji v znesku 2.567,50 EUR, povečano za 20,00 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov in 20 % DDV, in 5.925,00 EUR sodne takse; nagrada za odgovor na pritožbo v prvem sojenju v znesku 3.160 EUR, povečano za 20,00 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov in 20 % DDV; nagrada za odgovor na pritožbo v drugem sojenju v znesku 3.160,00 EUR, povečano za 20,00 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov in 20 % DDV; nagrada za narok v znesku 2.370,00 EUR, povečano za 22 % DDV), stroški pred sodiščem druge stopnje 9.706,22 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v znesku 3.160,00 EUR, povečano za 20,00 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov in 22 % DDV, ter sodna taksa v znesku 6.525,00 EUR), revizijski stroški pa 11.368,40 EUR (nagrada za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v znesku 3.950,00 EUR, povečano za 20,00 EUR pavšala iz naslova materialnih stroškov in 22 % DDV ter sodna taksa v znesku 6.525,00 EUR). Tožnica je od stroškov zahtevala še zakonske zamudne obresti, ki ji gredo od prvega naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 316/2010 z dne 24. 3. 2011. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 316/2010 z dne 24. 3. 2011. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998 (predvsem točke 9 - 13 in 32 obrazložitve).

Op. št. (4): Primerjaj Predlog ZZLPPO, Poročevalec DZ, št. 25/97, str. 22-23 in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998 (predvsem točke 7 - 19 obrazložitve). Primerjaj tudi pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Lojzeta Udeta k odločbi istega sodišča U-I-108/91 z dne 13. 7. 1993. Op. št. (5): Predlog ZZLPPO, Poročevalec DZ, št. 25/97, str. 21.