Jedro

Ker je tožena stranka postala lastnica spornih nepremičnin po 1. 5. 1998 na podlagi odločbe državnega organa, tožeča stranka ne more uveljavljati zahtevka po ZZLPPO. Za ex lege prehod premoženja bi šlo, če bi šlo za premoženje, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja to premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožena stranka poleg prisojenega zneska pravdnih stroškov pod III. točko izreka dolžna povrniti se 12.532,00 EUR pravdnih stroškov ter 269,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

III. Vsaka stranka trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da zemljiškoknjižni vpis Okrajnega sodišča v Ljubljani pri nepremičninah 30/2, 36/1 in 36/26, k.o. X., v vknjižbi lastnine DN št. 000 dne 2008, ni veljaven in zahtevek za izbris vknjižbe lastninske pravice pri navedenih nepremičninah in ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin in da je tožeča stranka imetnica ustanoviteljskega deleža v javnem zavodu Cankarjev dom, kulturni in kongresni center mat. št. 509947100, pri katerem je v sodnem registru kot imetnica vpisana tožena stranka. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 23.823,15 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožeča stranka navaja, da sporno premoženje, na katerem je tožena stranka pridobila lastninsko pravico, predstavlja družbeno premoženje, ki bi moralo biti olastninjeno v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Za odločanje v tem sporu je odločilno, ali vlaganje pravnih prednikov tožene stranke v izgradnji javnega zavoda predstavljajo družbeni kapital, ki bi moral biti predmet lastninjenja po ZLPR, so ta vlaganja v postopku ustanovitve tožene stranke predstavljala delniški kapital znanih lastnikov in ali je bila tožena stranka sporne nepremičnine vključiti v otvoritveno bilanco. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka vlaganj v Cankarjev dom ni izkazala v otvoritveni bilanci, nerazumljiva pa je ugotovitev, da naj bi bila vlaganja integrirana v ustanovitvenem kapitalu tožene stranke, ki je obsegal vsa združena sredstva S. kar ne izhaja iz same pogodbe, ki ne izkazuje, da so združena sredstva za izgradnjo Cankarjevega doma ob lastninskem preoblikovanju že bila v lasti znanih lastnikov. Dokazno breme za te okoliščine je na toženi stranki in ker na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti tega dejstva, bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi pravil o dokaznem bremenu ugotoviti, da se sporna vlaganja niso olastninila. Nadalje tožeča stranka navaja, da bi morala biti v otvoritveni bilanci vključena vsa sredstva, vključno s terjatvami iz naslova vlaganj v izgradnjo Cankarjevega doma, ki pa v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993 niso bila upoštevana, čeprav bi morala biti v skladu z Uredbo in so zaradi izpolnjene predpostavke iz 6. člena ZZLPPO in je sporno premoženje prešlo v last tožeče stranke.

3. Ker je sodišče napačno presodilo, da tožeča stranka v času uveljavitve ZZLPPO ni pridobila spornega solastniškega deleža je tudi zmotno uporabila določbe ZZK-1, ki urejajo izbrisno tožbo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških in v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo stroškov za revizijo in pritožbe, čeprav jih je tožeča stranka v svojih vlogah priglasila.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagali zavrnitev pritožb in potrditev prvostopenjske odločbe v izpodbijanem delu.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7. Tožeča stranka temelji svoj zahtevek na določilu prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti SRD (ZZLPPO, Ur. l. RS št. 30/98), ki določa, da se družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve tega zakona (1.5.1998) preide v last in upravljanje SRD, šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini, skupaj z njegovim povečanje iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja družbenih podjetij oziroma drugih pravnih oseb registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovala na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci. Ob uveljavitvi ZZLPPO 1.5.1998 tožena stranka spornega premoženja ni imela in ga zaradi tega tudi ni mogla upoštevati v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993. Tožena stranka je postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi Sklepa vlade RS o ustanovitvi javnega zavoda Cankarjev dom, kulturni in kongresni center (35. člen Ur.l. RS 87/2004) in je pridobila lastninsko pravico na originaren način (42. člen SPZ), na podlagi odločbe državnega organa in že iz teh razlogov tožeča stranka ne more uveljavljati zahtevka po ZZLPPO, saj je tožena stranka postala lastnica spornega premoženja po 1.5.1998, da bi šlo za skrito premoženje pa tožeča stranka ni dokazala. Za ex lege prehod premoženja bi šlo, če bi šlo za premoženje, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja to premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sklicujoč se na obstoječo sodno prakso, sicer pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, glede na to, da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice v zvezi z ugotovitvami, da je šlo za kapital znanih lastnikov, ko pa za odločanje v tej zadevi to ni odločilno in so zaradi tega neutemeljene trditve, da bi morala tožena stranka sporne terjatve prikazati v otvoritveni bilanci. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da si razlogi sodbe nasprotujejo, ko naj bi sodišče ugotavljalo, da tožena stranka ob lastninskem preoblikovanju spornega premoženja še ni imela, hkrati pa da ga je pridobila na izviren način, ko pa, kot že omenjeno, to ni niti odločilno, glede na to, da je tožena stranka sporno premoženje pridobila na originaren način.

O pritožbi tožene stranke

8. Sodišče prve stopnje nerazumljeno in neutemeljeno ni priznalo toženi stranki stroške za pritožbo zoper zamudno stopnjo v znesku 2.675,50 EUR z 20 % DDV, to je 535,00 EUR (l.št. 33), stroške revizije v znesku 3.950,00 EUR z 20 % DDV je to 790,00 EUR, skupaj 5.530,00 EUR in stroški za pritožbo zoper zamudno sodbo v znesku 3.160,00 EUR, to je skupaj 3.792,00 EUR. Navedene stroške je, kot že omenjeno, tožena stranka priglasila v pravnih sredstvih in je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka teh stroškov, ki so priglašeni v skladu z OZ ni priglasila in toženi stranki pripadajo tudi ti stroški v skupnem znesku 12.532,00 EUR in jih je bilo poleg prisojenih stroškov prisoditi še navedeni znesek. Poleg tega pa gredo toženi stranki še pritožbeni stroški v znesku 269,00 EUR.

9. Vsaka od pravdnih strank z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in novo v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi 166. člena v zvezi s 154. in 155/2 členom ZPP.