Jedro

Ugoditev predlogu v obsegu iz izreka odločbe.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja zastaranja v pobot uveljavljene terjatve.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do toženke na dan 18. 6. 1994 v višini 3.927,34 EUR, da obstaja terjatev toženke do tožnika na dan 18. 6. 1994 v višini 3.170,76 EUR in izreklo pobot ter zahtevku delno ugodilo za znesek 2.196,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2000 dalje, višji zahtevek pa zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da terjatev toženke do tožnika v višini 3.170,76 EUR ne obstoji in da se zahtevku ugodi za 11.403,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2000. Glede v pobot uveljavljene terjatve toženke je presodilo, da je zastarala najkasneje leta 1999, ko je potekel petletni zastaralni rok od uveljavitve Zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (Ur. l. RS, št. 35/94, v nadaljevanju ZZPLP), ki je izrecno opredelil kot nične posle, s katerimi nastaja delež zasebnega kapitala v igralnicah. Glede dospelosti tožnikove terjatve je navedlo, da je Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (Ur. l. RS, št. 40/97, v nadaljevanju ZLPPOD) v 9. členu določil, da izplača igralnica obveznosti najkasneje v dveh letih od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register (9. 2. 1998) oziroma od končanja revizijskih postopkov. V konkretnem primeru je bilo to 9. 2. 2000, ko je bila terjatev toženke že zastarana.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje o tem, kdaj so se stekli pogoji za pobot in kdaj sta terjatvi zapadli. Navaja, da je sodišče sporno vprašanje rešilo nezakonito. Pomembnost vprašanja utemeljuje s tem, da so bila stališča sodišč prve in druge stopnje vse do te sodbe enotna (da toženkina terjatev ni zastarala), da ravnanje sodišča druge stopnje zmanjšuje pravno varnost in onemogoča enotno uporabo prava v zadevah enake vrste, ki so že bile pravnomočno zaključene oziroma je o njih Vrhovno sodišče že odločalo. Sklicuje se na sodbi II Ips 294/2010 in II Ips 162/2009. Navaja, da je bil na podlagi ZZPLP pri toženki začet računovodski, finančni in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja. APPNI je naložil toženki, da odpravi ugotovljena oškodovanja družbene lastnine. Glede delitve dobička je bilo ugotovljeno, da je bila delitev v obdobju od 1989 do 1993 nepravilna in v nasprotju z Zakonom o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Ur. l. RS, št. 84/89, 46/90). Na strani 14 revizijske odločbe je navedeno, da je APPNI izdelal novo delitev dobička in razporeditev, pri čemer ni priznal zasebnega kapitala in je zato storniral trajne vloge delavcev ter vzpostavil obveznosti do delavcev. Z vpisom v sodni register je toženka realizirala revizijsko odločbo z 28. 6. 1996, saj brez otvoritvenih bilanc po stanju 18. 6. 1994 igralnice ni bilo možno vpisati kot delniške družbe. Ni res, da se že po ZLPPOD osnovne vložke konvertira v denarne obveznosti igralnic do delavcev. ZLPPOD v tretjem odstavku 8. člena ureja obveznost toženke do imetnikov kapitalskih deležev, kar pa tožnik ni bil. Obveznost se ni mogla vzpostaviti. Izpolnitveni rok po drugem odstavku 9. člena ZLPPOD velja le za terjatve, priznane z revizijsko odločbo. V konkretnem primeru revizijska odločba terjatev tožnikov ne priznava. Obveznost toženke ni zapadla 9. 2 . 2000, obveznost tožnika pa 18. 6. 1994. S sprejemom ZZPLP je bilo izrecno prepovedano razpolaganje s sredstvi večje vrednosti, vsakršno razpolaganje z lastniškimi deleži ali delnicami pravnih oseb, prav tako pa izplačevanje dividend oziroma dobička ali na kakršenkoli drug način omogočanje pridobivanj premoženjske koristi. Isti zakon je določil, da mora takratna Služba družbenega knjigovodstva Republike Slovenije v roku 14 dni po uveljavitvi tega zakona začeti finančni, računovodski in pravni pregled, kar pomeni, da je bila toženka vezana na ugotovitve in odločbo upravnega organa. S sprejetjem tega zakona je prišlo do situacije, ko zastaranje ni moglo teči in to ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Med take ovire je šteti tudi moratorij, ki je nastopil z uveljavitvijo ZZPLP (18. 6. 1994). Navedeni zakon je prenehaj veljati 5. 7. 1997, ko je stopil v veljavo ZLPPOD. Toženkina terjatev ni zastarana.

4. Predlog je utemeljen.

5. Ker so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, je Vrhovno sodišče v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).