Jedro

Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je del tožnikovih poškodb v vzročni zvezi tudi s tem, da tožnik ni uporabil varnostnega pasu. Vendar pa je po drugi strani ugotovilo, da bi do poškodbe hrbtenice prišlo v vsakem primeru, da bi bile verjetno, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom, njegove poškodbe manj hude, ni pa mogoče ugotoviti, koliko manj hude. V takšni situaciji, ko ni mogoče točno ugotoviti oz. razmejiti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo popolnoma pravilno, ko je na podlagi vseh okoliščin primera ocenilo višino tožnikovega prispevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 67.524,48 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2005 ter 1.667,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka poudarja, da ni dolžna plačati tistega dela škode, ki je tožniku nastala zaradi stisnjenega zloma telesa 11. prsnega vretenca, zloma prečnega odrastka 9. prsnega vretenca, zloma levega in desnega locna 10. prsnega vretenca, siringomielije in drugih poškodb hrbtenice, ker meni, da med naštetimi poškodbami in škodnim dogodkom ni pravno priznane vzročne zveze. Ta škoda je po pritožničinem prepričanju tožniku nastala le zato, ker ni bil privezan z varnostnim pasom. Tisti del škode, ki je posledica tožnikove opustitve, mora ta trpeti sam. Tožnikovo ravnanje je izključilo obstoj pravno relevantne vzročne zveze med škodnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodno posledico. Toženka meni, da je dokazala, da je več kot 20 % škode posledica tožnikove opustitve. Res je sicer, da bi po ugotovitvah izvedenca tožnik verjetno utrpel kakšne druge poškodbe, če bi uporabljal varnostni pas, a tu gre zgolj za špekulacije. Odškodnina se odmeri za tisto škodo, ki je nastala in ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Če pa bi višje sodišče kljub temu ocenilo, da je vzročna zveza podana, pritožnica meni, da je tožnikova opustitev v znatni meri prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tožnikov soprispevek je vsaj 60 %.

Pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da ni potekel splošni petletni zastaralni rok od škodnega dogodka.

Odločitev o materialni škodi pritožnica izpodbija zato, ker meni, da je tožnikov prispevek večji, kar bi bilo treba upoštevati. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pa meni, da bi jo bilo treba bistveno znižati zaradi pomanjkanja vzročne zveze. Toženka meni, da ni izkazano, katera je tista škoda, ki jo tožnik trpi in je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ne glede na to je prisojena odškodnina močno previsoka. Toženka priznava, da je tožnik trpel telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, a te niso bile tako hude, da bi opravičevale odškodnino v tako visokem znesku. Bolečinsko obdobje je bilo relativno kratko, zdravljenje je potekalo hitro in brez zapletov in tožnik je bil tri mesece po nezgodi že brez večjih težav. Izvedenec bodočih telesnih bolečin ni objektiviziral. Primerna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja bi glede na podobne primere v sodni praksi znašala največ 12.000,00 EUR.

Tudi odškodnina zaradi strahu je močno pretirana. Res je sicer, da je tožnik utrpel primarni strah in da je bil začetni sekundarni strah nekoliko intenzivnejši, nato pa so preiskave pokazale, da ne bo hujšega, zato je odškodnina previsoka. Pravična odškodnina bi znašala 1.500,00 EUR.

Glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti toženka meni, da ne bi smela presegati 13.500,00 EUR, treba je namreč upoštevati, da se je tožnik normalno izšolal, da je redno zaposlen in da v službi zaradi poškodbe nima težav.

Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in teku obresti od teh.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, vendar ne pojasni, s čim naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče je zato opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožnica izpostavlja, da izpodbijana sodba nima obrazložitve o tem, zakaj sodišče meni, da splošni zastaralni rok od nastanka škodnega dogodka ni potekel. To je res. Da pa ta ni potekel, izhaja že iz samega ugovora zastaranja toženke, ki je v odgovoru na tožbo (list. št. 21 v spisu) zapisala, da je od nezgode do vložitve tožbe minilo skoraj pet let. To drži, saj je, kot izhaja iz popolnih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, do škodnega dogodka prišlo 14. 10. 2000, tožba pa je bila vložena 14. 9. 2005. Kaj več od tega bi moralo obrazložiti sodišče prve stopnje, ni jasno.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbo 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri za škodo, ki jo pretrpijo drugi (to pomeni tudi sopotnike v motornih vozilih), odgovarjata imetnika v prometni nesreči udeleženih vozil solidarno. Ni torej pomembno, kakšno je ravnanje zavarovanca tožene stranke in kakšno je bilo ravnanje voznika vozila, s katerim se je peljal tožnik, saj v odnosu do tožnika oba odgovarjata solidarno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ob prometni nesreči ni uporabljal varnostnega pasu. Ugotovilo je še, da neuporaba varnostnega pasu ni vplivala na potek nesreče, do nje bi namreč na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Neuporaba pasu je vplivala na obseg poškodb in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe obligacijskega prava o deljeni odgovornosti (2. odstavek 192. člena ZOR ter 205. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je del tožnikovih poškodb (poškodbe hrbtenice) v vzročni zvezi tudi s tem, da tožnik ni uporabil varnostnega pasu. Vendar pa je po drugi strani ugotovilo, da bi do poškodbe hrbtenice prišlo v vsakem primeru, da bi bile verjetno, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom, njegove poškodbe manj hude, ni pa mogoče ugotoviti koliko manj hude. V takšni situaciji, ko ni mogoče točno ugotoviti oz. razmejiti, kakšne so posledice tožnikove opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo popolnoma pravilno, ko je na podlagi vseh okoliščin primera ocenilo višino tožnikovega prispevka. Izhajajoč iz objektivne odgovornosti zavarovanke tožene stranke, upoštevaje tudi njeno protipravno ravnanje, po drugi strani pa upoštevaje to, da je le del tožnikovih poškodb v vzročni zvezi tudi z neuporabo varnostnega pasu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prispevek 20 odstotkov, kakršnega je ocenilo sodišče prve stopnje, popolnoma pravilen. Takšna odločitev je usklajena tudi s podobnimi primeri v sodni praksi (1). Le v bolj evidentnih primerih (npr. kadar je bil večji del škode posledica padca iz avta, ki je bil posledica neuporabe varnostnega pasu), je bil prispevek ocenjen na 30 odstotkov.

Nazadnje višje sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je skupaj (neupoštevaje tožnikov prispevek) toženki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v višini 84 povprečnih plač. Takšna odškodnina je sicer na zgornji meji razpona odškodnin, prisojenih za podobno hude oblike škode, vendar višina odškodnine ni pretirana. Nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da je bilo bolečinsko obdobje relativno kratko, da je zdravljenje potekalo hitro in brez zapletov in da je bil tožnik že tri mesece po nezgodi brez večjih težav.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik hude bolečine trajno trpel kar 16 dni, občasne hude 38 dni, občasne srednje hude skoraj 4 mesece, nato pa še občasne lahke bolečine. Tožnik je utrpel vrsto nevšečnosti, hospitaliziran je bil kar 67 dni, imel je dva operativna posega, 30 rentgenskih slikanj, 3 CT slikanja, 9 MRI slikanj, meliografijo, 47 dni je bil v dokolenskem mavčnem koritu, 74 dni je hodil z berglami, 158 dni (torej več kot pet mesecev) nosil mavčni steznik, imel kar tri menjave le-tega, nato še 130 dni (več kot štiri mesece) nosil tričkovni steznik, opravil vrsto specialističnih pregledov, pregledov pri osebnem zdravniku in tudi zdraviliško zdravljenje. Odškodnina v višini 36.000,00 EUR (približno 36 povprečnih plač) je glede na opisane bolečine in številne nevšečnosti primerna.

Tudi ne drži, da je zdravljenje potekalo brez zapletov. Siringomielija je hud zaplet, zaradi katerega je tožnik trpel in še trpi hud strah. Tudi višina odškodnine za strah je torej glede na posebnosti obravnavane zadeve pravična.

Tožnik je bil ob poškodbi star le 17 let, na dan glavne obravnave pa 26. Res je, kot izraža pritožnica, da je imel srečo v nesreči – s tem očitno pritožnica meni, da se tožnik giblje brez pripomočkov. Vendar pa je treba upoštevati, da je težko dalj časa v kakršnemkoli položaju, da ne sme dvigati težjih bremen, od športov se (do nezgode aktiven športnik) lahko ukvarja le s plavanjem, pa še to v omejenem obsegu. Njegova hrbtenica je zaradi zaraslosti poškodovanih vretenc omejeno gibljiva v vse smeri. Upoštevaje opisano, pa tudi prognozo, ki jo je izpostavil izvedenec, je prisojena odškodnina pravična.

Kot že rečeno, je odškodnina na zgornji meji odškodnin, prisojenih za podobne primere, a utemeljeno, saj pri tožniku siringomielija predstavlja hud in neprijeten zaplet. Neutemeljena je tudi pritožba proti odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodna praksa res opušča način izračuna stroškov z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in uspeha po višini, vendar pa na tem področju ni popolnoma usklajena. Tudi tak princip odmere stroškov lahko predstavlja način upoštevanja vseh okoliščin primera (2. odstavek 154. člena ZPP). V konkretnem primeru način odmere stroškov ni napačen.

Skozi opisano metodo je v konkretnem primeru prišlo do pravilnega upoštevanja vseh okoliščin primera, saj je bil med pravdnima strankama sporen tako temelj kot višina zahtevka in so zato pravdni stroški nastali z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka in z ugotavljanjem njegove višine.

Konkretneje pritožba odmere stroškov ne izpodbija.

Popolnoma pravilna je tudi odločitev o teku obresti od pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je lahko imelo v mislih le svojo sodbo, saj v obravnavani zadevi ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje še ni bila izdana nobena druga sodba. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da mora toženka tožniku obresti od neplačanih pravdnih stroškov v primeru zamude plačati od 16. dne po prejemu pisnega odpravka sodbe dalje. Pritožba si napačno razlaga načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS (2) z dne 13. 12. 2006. To, da je paricijski rok obenem tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ, je zgolj stvar nomotehnike. Sicer pa gre za dva po vsebini različna roka. Vložena pritožba torej podaljša (odloži) paricijski rok, ne pa tudi materialnopravnega roka iz 299. člena OZ. Obresti od priznanih pravdnih stroškov torej tečejo 16. dan po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, vložena pritožba pa tega ne spremeni.

Višje sodišče je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 500/2002, II Ips 507/2004 in II Ips 170/2002

(2) Objavljeno v: Pravna mnenja 1/2000