Jedro

Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici.

Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanje hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2306/2023/10 (1222-19) z dne 3. 10. 2023. S tem sklepom je navedeni organ na podlagi določb Uredbe Dublin III1 zavrgel tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici.

2. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je potrdila njegov ponovni sprejem. Pritrdilo je stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Na navedeno ne more vplivati pretekla tožnikova izkušnja s hrvaško policijo pri prečkanju hrvaške meje in pri policijski obravnavi, ki sicer ob predpostavki resničnosti njegovih navedb,2 ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tudi ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so dobili status prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem med strankama ni sporno, da je bil pritožnik 7. 4. 2023 vnesen v Centralno bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, in da je slednja na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje.3 Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

7. Sodišče Evropske Unije (SEU) v svojih odločbah redno poudarja, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, na podlagi 4. člena Listine EU dolžne opustiti predajo odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici predstavljajo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.4 Zato mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji in ima na voljo elemente, ki jih je predložil prosilec z namenom dokazovanja obstoja take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic preučiti resničnost sistemskih pomanjkljivosti.5

8. Po navedenem mora prosilec, če želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici.

9. Tako je tudi pritožnik nasprotoval svoji predaji Republiki Hrvaški z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema, ki jih je utemeljeval s policijskim obravnavanjem ob njegovem nezakonitem prehodu meje ter s sklicevanjem na poročila organizacij, članke in sodbe drugih nacionalnih sodišč. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je do teh navedb opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu in jih zavrnila s sklicevanjem na poročilo AIDA z dne 22. 4. 2022 (po njenih ugotovitvah bistveno drugače ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023)6 in Agencije EU za azil.7 Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku ugotovitve toženke potrdilo in o tem v sodbi navedlo obširne in prepričljive razloge. Pri tem je izhajalo iz stališča, da so za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanje hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti. Ob takem izhodišču je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikove navedbe in pritrdilo ugotovitvi toženke, da je glede ravnanja policistov opisoval le dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, za katere pa je pojasnilo, zakaj niso pravni odločilni. Sodišče prve stopnje je sicer tudi podvomilo resničnosti pritožnikovega opisa ravnanja hrvaških policistov, vendar ta dvom ne vpliva na pravno relevantnost dejstev, ki naj bi iz tega opisa izhajali. Zato pritožnik s pritožbenimi navedbami v tem pogledu ne more uspeti.

10. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča okoliščine omenjenega policijskega postopka niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji.8 Na drugačno stališče pa ne more vplivati pritožbena trditev, da pritožnik ne loči med policijskim in azilnim postopkom. Z njo namreč ne uveljavlja nobenega pravnega argumenta, temveč izraža le nestrinjanje s takim stališčem.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sodb drugih evropskih sodišč, ki se nanašajo na tako imenovani "push back".9 Pavšalne pa so pritožbene navedbe, da naj bi iz teh sodb izhajalo, da so države ustavile vračanje beguncev zaradi sistemskih nepravilnosti, ki naj bi jih ugotovili pri hrvaških azilnih organih. To namreč ne zadošča, saj pritožnik ne trdi, da Republika Hrvaška brez izvedbe ustreznih postopkov prosilce za azil, ki jih ponovno sprejme v postopku po Uredbi Dublin III, redno pošilja nazaj čez zunanjo mejo EU. Tako se kot bistvo pritožbenih navedb dejansko izkaže pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne pomeni, da je bil postavljen v položaj, ko mu je bilo naloženo nemogoče dokazno breme, v katerem bi moral dokazovati bodoča dejstva.

12. Na odločitev ne morejo vplivati niti pritožnikove navedbe, da mu na Hrvaškem v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev namreč še ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema. Tako je SEU že v zvezi s prejšnjo Uredbo (ES) št. 343/2003, ki jo je nadomestila Uredba Dublin III in zato stališče velja tudi zanjo, razložilo, da vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice ne vpliva na obveznost drugih držav članic, da spoštujejo navedeno uredbo.10 Pri tem je še pomembno, da zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le takega upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva (46. člen Procesne direktive11), v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve postopka, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ki je pomemben element za zagotavljanje strankine pravice do izjave. V tej zadevi pa pritožnik, ki je Hrvaško nesporno zapustil že po desetih dneh (po prijetju s strani hrvaške policije je ostal eno noč na policijski postaji, v azilnem domu pa je bil deset dni),12 ne trdi niti tega, da je bil to zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti, kaj šele, da zoper njo ni imel sodnega varstva.

13. Neutemeljeni so tudi posplošeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na razmere v azilnih domovih na Hrvaškem. Sodišče prve stopnje je pritožnikove navedbe o slabih razmerah v azilnem domu Porin zavrnilo na podlagi stališča, da kaj takega ne izhaja iz relevantnih poročil, poleg tega pa pritožnik v upravnem postopku slabih nastanitvenih pogojev tudi ni navajal (ugotovilo je, da iz njegovih navedb izhaja ravno nasprotno).13 Teh tožbenih ugovorov torej ni zavrnilo zato, ker bi bila dopustna namestitvena površina manjša od 3 m2 (na kar se pritožnik sklicuje v pritožbi), temveč zato, ker ne iz tožnikovih navedb v upravnem postopku ne iz relevantnih poročil ne izhaja, da bi v azilnem domu Porin obstajale nedopustne nastanitvene razmere. Kot je razvidno že iz kazala poročil AIDA, ne drži niti tudi sicer zgolj navržena pritožbena trditev, da naj bi se relevantna poročila mednarodnih organizacij nanašala samo na (azilni) postopek, ne pa tudi na razmere v azilnih domovih na Hrvaškem.14

14. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v en od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Tožnik je navajal, da so jih postavili v vrsto in pretepli vsakogar, ki je iz vrste izstopil; da na policiji in v kampu ni imel tolmača, ker ni zaprosil za mednarodno zaščito; da ni prejel informacij o postopku mednarodne zaščite v jeziku, ki ga razume; da je bila soba v azilnem domu na Hrvaškem malo slabša, kot v azilnem domu v Ljubljani; da je moral sam poskrbeti za higieno in čiščenje; da je dobil kosilo in večerjo, ki je bila po njegovem mnenju primerna, vendar ne tako dobra kot v Sloveniji; da mu je bila na voljo zdravniška pomoč. 3 Točka 2. obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Na primer zadeva Jawo, C-163/17, sodba z dne 19. marca 2019, točka 85. 5 Prav tam, točka 90. 6 Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite oziroma pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. 7 Točki 7. in 14. obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišče I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023. 9 Glej 49. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Zadeva N. S., C-411/10, sodba z dne 21. decembra 2011, točka 82. 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 12 Glej 3. in 53. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Glej 52. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Glej na primer poročilo AIDA iz junija 2023 (na katerega se izrecno sklicujeta sodišče prve stopnje in toženka), ki v posebnem poglavju (od str. 82 dalje) obravnava pogoje za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, med drugim nastanitve, vrste nastanitev za prosilce za mednarodno zaščito ter razmere v sprejemnih prostorih.