Jedro

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (na primer tožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve (8. 6. 2023), da ga bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela ali od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (3. 5. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 7. 4. 2023 vnesla Republika Hrvaška. Zato ji je tožena stranka v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, 26. 5. 2023 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 8. 6. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (12. 6. 2023). Menila je, da ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v Republiki Hrvaški nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo predan v postopku mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku. Iz izjav je namreč razvidno, da naj bi policisti grdo ravnali z nekaterimi obravnavanimi migranti, tožnik pa ni bil deležen fizičnega nasilja. Ko mu je uspelo v prvem poskusu priti na hrvaško ozemlje, ga je hrvaška policija po prijetju odpeljala na policijsko postajo, kjer je bil pod videonadzorom. Naslednji dan je bil odpeljan v azilni dom, kjer so ga slikali in mu odvzeli prstne odtise. Na policijski postaji je ostal eno noč in ni imel stika z drugimi uradnimi osebami. V azilnem domu je bil 10 dni, dobil je kartico za hrano, na voljo je bila zdravniška pomoč, ki pa je ni potreboval. 4. Po mnenju tožene stranke je hrvaška policija tožnika obravnavala kot tujca, ki je nezakonito na ozemlju te države. Slaba policijska obravnava ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ki bi grozilo tožniku, če bi bil vrnjen Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, pri čemer je treba poudariti, da je tožnik grdo obnašanje policistov povezal le s svojim stanjem v vrsti skupaj s petnajstimi migranti. Policisti namreč morajo nadzorovati gibanje oseb, ki so nezakonito na ozemlju države. Jasno je, da mora policija, ko je prijeta večja skupina oseb, zaradi skrbi za varnost uporabiti manj prijetne ukrepe za nadzor nad gibanjem. Poleg tega je tožnik izjavil, da nihče ni bil pretepen. Tožnik po končanem postopku na policijski postaji ni imel stika s hrvaškimi policisti in uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, saj ni želel vložiti prošnje za mednarodno zaščito, kjer bi imel kot vlagatelj s tem povezane namere pravico do tolmača. Tožena stranka poudarja, da vse tožnikove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v Republiki Hrvaški po predaji v dublinskem postopku kršene človekove pravice ali da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite. Tožnik je izpostavil tudi, da je bil nastanjen v času ramazana, da je lahko jedel le po sončnem vzhodu ter da je za pomoč prosil enega izmed drugih migrantov in mu dal denar za hrano, prejel pa ni ne denarja ne hrane. Po mnenju tožene stranke v ta dogodek ni bila vpletena nobena uradna oseba, zato navedeno ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo s tožnikom v Republiki Hrvaški ravnali nečloveško ali poniževalno.

5. V zvezi s tožnikovo izjavo, da na policijski postaji in v azilnem domu na Hrvaškem ni imel tolmača, saj ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, tožena stranka pojasnjuje, da bo imel tožnik ob predaji vse pravice, ki jih imajo prosilci v dublinskem postopku, torej tudi pravico do tolmača. 6. Tožena stranka je proučila tudi Informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnikov pooblaščenec predložil 14. 6. 2023. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, kar pa se dogaja na meji tujcem, ki so nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, in ne vlagateljem namere ali prosilcem.

7. Tudi članek Centra za mirovne študije z dne 18 12. 2022 se delno nanaša na to tematiko. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije (EU), niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Bistveno drugače ni razvidno niti iz zadnjega poročila AIDA iz junija 2023. 8. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nacionalnih sodišč. Regionalno Upravno sodišče v Hannovru je zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka prekinilo predajo v dublinskem postopku, saj je presodilo, da vlagateljevi interesi pretehtajo nad javnim interesom. Po oceni tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Podobno je 2. 9. 2022 odločilo regionalno upravno sodišče v Stuttgartu, ko je presodilo da so sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka podane, ker se prosilci, ki so zapustili državo in umaknili svojo vlogo ali je bila le-ta zavrnjena, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, da bi bili zaščiteni pred vračanjem (non-refoulment). V zvezi s tem tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v Republiki Hrvaški in ostalih državah članicah EU vrnjeni v izvorno državo šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za mednarodno zaščito.

9. Na ravnanje "push back" se nanaša tudi nemška sodba z dne 24. 5. 2023, iz katere je razvidno, da zaradi sodelovanja Republike Hrvaške pri verižnih deportacijah iz drugih držav EU ni mogoče izključiti, da bodo žrtve prisilnega vračanja postali tudi dublinski povratniki iz Nemčije, saj do odrekanja pravice za mednarodno zaščito ni prišlo le takoj po nezakonitem prehodu meje s Srbijo ali Bosno in Hercegovino (BiH), ampak tudi v primerih, ko so bili migranti že več dni v notranjosti države ali celo v drugih državah EU, kot so Slovenija, Italija ali Avstrija in od tam potisnjeni nazaj. Tožena stranka pojasnjuje, da bodo tožnika ob vrnitvi sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje prošenj, če bo izrazil táko namero. Poleg tega iz predloženih informacij ni razviden primer, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v BiH ali Srbijo. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev v Republiko Hrvaško, pa se kot rečeno nanašajo na konkretne primere in ne na predaje na splošno, na kar nakazuje tudi praksa držav, saj se dublinske predaje v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Poleg tega se ravnanje "push back" v navedenih sodbah nanaša na tujce in ne na osebe, ki so predane v dublinskem postopku. Navsezadnje tudi iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v takem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Upoštevati je še treba, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in dobi s tem povezano izkaznico. Zato ni logično, da bi táko osebo z ravnanjem "push back" vrnili v BiH ali Republiko Srbijo.

10. Stališč iz sodbe okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, da ravnanje "push back" onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, po oceni tožene stranke ni mogoče posplošeno uporabiti v vseh primerih, še posebej ne ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev tja ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti za neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka. Poleg tega je pristojno nizozemsko ministrstvo januarja 2023 obvestilo predstavniški dom o tem, da bo nadaljevalo z vračanjem v Republiko Hrvaško.

11. Po presoji tožene stranke članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v konkretnem primeru, česar pa ni mogoče posploševati glede vseh predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev, ki so se nanašale na ukrepe držav članic v zvezi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan.

12. V zvezi s predloženimi informacijami tožena stranka opozarja na tožnikove izjave v upravnem postopku, iz katerih ni razvidno, da bi mu bil kakorkoli onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, iz njih celo izhaja, da tožnik v Republiki Hrvaški ni izrecno zaprosil za mednarodno zaščito. Kljub temu je hrvaška policija izvedla predhodni postopek, pri čemer je pomembno dejstvo, da tožnik po koncu policijskega postopka ni izpostavil nobenih ravnanj uradnih oseb, ki bi bila nečloveška ali ponižujoča. Prav tako je pomembno, da je tožnik nezakonito vstopil na ozemlje Republike Hrvaške in da je bil obravnavan kot vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Večina predloženih informacij pa se nanaša na ravnanje "push back" in onemogočen dostop do mednarodne zaščite, kar ne velja za tožnikov primer.

13. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ni oseba, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo.

14. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Po mnenju tožene stranke se posamezne sodbe, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi iz različnih razlogov, česar pa ni mogoče posplošeno uporabiti za vse dublinske predaje. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar načeloma ni ovir za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka. Tožena stranka je še ugotovila, da je táko stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

15. Tožnikov pooblaščenec (PIC) je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovil vprašanje, "ali obstaja organizacija, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki, ki bi zagotovila, da lahko vsi, ki so vrnjeni na Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo". Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih poročil o položaju na terenu, v prejšnjih letih so bile osebe, vrnjene v dublinskem postopku, nameščene v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, v katerih pa HPC zadnja tri leta ni prisoten.

16. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je glede na odgovor HPC sprejem dublinskih povratnikov v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje ugotovitev, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili po informacijah HPC dublinski povratniki v prejšnjih letih nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito in ni razlogov za spremembo te prakse samo zaradi odsotnosti HPC. Zato omenjeni odgovor po mnenju tožene stranke ne more imeti posebne dokazne vrednosti v zvezi s hrvaškimi pogoji za sprejem prosilcev v dublinskem postopku.

17. Pravilnost odločitve po presoji tožene stranke potrjujeta tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, in individualno zagotovilo, ki ga je tožena stranka prejela v konkretnem primeru v odgovoru na prošnjo za tožnikov sprejem, iz katerega izhaja, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Omenjeno splošno zagotovilo je le dodatno potrdilo za to, da bo tožnik primerno obravnavan v Republiki Hrvaški z vsemi pravicami, ki mu jih zagotavlja dublinski postopek.

18. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo švicarskega Zveznega Upravnega sodišča z dne 22. 3. 2023, skladno s katero je treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, glede katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, v tej državi dostop do postopka mednarodne zaščite. Iz sodbe je razvidno, da v tem primeru ni več pomembno vprašanje, ali je prosilec za mednarodno zaščito izjemno težko prišel na ozemlje Republike Hrvaške, in da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da bodo dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti v Republiko Hrvaško ali jo prečkati. Po presoji tožene stranke odločitev sodišča potrjujejo sprotna poročila in večina sodne prakse držav članic, pri čemer iz dostopnih virov ni razvidno, da so dublinski povratniki protipravno odstranjeni iz Republike Hrvaške, potem ko so v tej državi izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem.

19. Tožnikov pooblaščenec je v sklopu komentarjev na informacije o dublinskih povratnikih na Hrvaško predložil tudi sodbo Upravnega sodišča v Braunschweigu 2 A 269/22 z dne 8. 5. 2023, nanašajočo se na iraški par s šestimi otroki, katerih prošnje za azil so bile zavrnjene, saj so jih vložili že na Hrvaškem. Sodišče je ugotovilo, da so "push backi" sestavni del hrvaškega notranjega upravljanja migracij in opozorilo na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Zato je ocenilo, da obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem zavrnjen dostop do azila, če jih vrnejo na Hrvaško, pri čemer je poudarilo, da ni dovolj indicev, da bi bili primeri otrok deležni boljše obravnave. Glede na navedeno je presodilo, da so odredbe o izgonu in prepovedi vstopa nezakonite.

20. V zvezi z navedeno sodbo tožena stranka ponovno poudarja, da prosilce ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Izpostavlja, da bo imel tožnik na Hrvaškem možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ter da je tožena stranka od hrvaškega pristojnega organa prejela zagotovilo, da bo tožnikova prošnja sprejeta v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemnem centru po evropskih standardih.

21. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ter da v tej državi ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

_Tožnikove trditve_

22. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

23. Po tožnikovem mnenju je tožena stranka relativizirala nečloveško in poniževalno ravnanje z obrazložitvijo, da je tožnik na táko ravnanje sklepal le zato, ker je moral stati v vrsti skupaj s 15 migranti. Tožena stranka je namerno izpustila tožnikovo izpovedbo, da je vsak, ki je izstopil iz vrste, dobil udarec z nogo ali roko, da nihče ni bil brutalno pretepen in da so bili po video nadzorom. Navedena tožnikova subjektivna izkušnja je podlaga za zaključek, da hrvaški organi nečloveško in poniževalno ravnajo s tujci, ki so nezakonito na ozemlju te države. Poleg tega je tožnik izpovedal, da postopek pred hrvaškimi organi ni potekal po tolmaču, da ni vedel, da je na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito in da tega ni nameraval. Tudi sicer je na policijski postaji z ostalimi spal na približno 10 cm debelem jogiju ter ni dobil hrane in pijače, čeprav je zanjo zaprosil. 24. Navedeni policijski ukrepi ne bi smeli poseči v tožnikove človekove pravice. Tožnik ni izpovedal, da ni bil pretepen, ampak da nihče ni bil brutalno pretepen, saj so udarce dobili vsi, ki so izstopili iz vrste. Tožnik ni bil pretepen, ker očitno ni izstopil iz vrste.

25. S tožnikovega vidika ni pomembno, ali gre za policijski ali azilni postopek, glede na to, da niti ni vedel, da naj bi na Hrvaškem že podal prošnjo. Zato bi morala tožena stranka ugotoviti, kdaj se je končal policijski postopek in kdaj se je začel azilni postopek, da bi bila možna presoja, da hrvaški organi v azilnem postopku z njim niso ravnali nečloveško. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik 7. 4. 2023 podal prošnjo za mednarodno zaščito, saj je bil tega dne vnesen v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito, je treba njegov položaj v azilnem postopku presojati od takrat dalje.

26. Odločitev tožene stranke temelji le na sklepanju, da bo imel tožnik zagotovljenega tolmača v dublinskem postopku in v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem, če bi tam počakal. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, kdo in v katerem jeziku je tožniku pojasnil, da mora počakati na Hrvaškem, da bo podal prošnjo in da mu bo zagotovljen tolmač. Navedeno (odsotnost pojasnil in tolmača) pa kaže na sistemske kršitve hrvaškega azilnega postopka.

27. V nadaljevanju se tožnik v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi hrvaškega azilnega postopka sklicuje na sodbe nemških sodišč, iz katerih je razvidno, da ni sprejemljivo umetno ločevanje med tveganji, s katerimi se soočajo povratniki po Uredbi Dublin III in drugi prosilci za azil. Poleg tega iz novejših sodb nemških sodišč izhaja, da ni več upravičeno zaupanje v jamstva Republike Hrvaške, saj obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem zavrnjen dostop do azila, če bodo vrnjeni v to državo. Tožena stranka ne upošteva niti odločb drugih evropskih sodišč, na primer sodbe nizozemskega sodišča z dne 13. 4. 2022 v zvezi z ravnanjem "push back", kar kaže na sistemsko pomanjkljivost hrvaškega azilnega postopka.

28. S tožbenimi navedbami tožnik prav tako problematizira namestitev v hrvaškem azilnem domu v Porinu, kjer ni slaba le hrana, kot je že izpovedal, ampak tudi sobe in ležišča. V zvezi z navedenim se tožnik sklicuje na izvleček članka Ambasade Rog in izpis posnetka iz YouTube, z nadaljnjimi internetnimi članki pa dokazuje, da v Republiki Hrvaški ni dovolj nastanitvenih kapacitet in da ta država izvaja "push back".

29. Tožnik še trdi, da se tožena stranka na 13. strani izpodbijanega sklepa sklicuje na neaktualne sodbe, saj so bile izdane 9. 4. 2021, 16. 9. 2022, 24. 11. 2022, 11. 1. 2023 in 3. 2. 2023. Območje zagrebškega azilnega doma nadzoruje hrvaška uniformirana policija. V Porinu niso dovoljeni niti obiski pravnih pooblaščencev, prisotna ne sme biti nobena nevladna organizacija, le Medecins du Monde Croatia Mission (dve uri na dan od 13. do 15. ure) in za osnovno humanitarno oskrbo nekajkrat na teden hrvaški Rdeči križ, za otroke in mladoletnike UNICEF aktivnosti ne nudi več. Trenutno so razmere, tako kot v slovenskem azilnem domu, izjemno problematične zaradi prekoračenega števila nastanjenih, vendar hrvaški azilni dom v nasprotju s slovenskim ne ustreza standardom sprejemnih pogojev nastanitve, prehrambeni in higienski ustreznosti, zagotavljanju varnosti okolja ter zdravstveni in psihosocialni oskrbi nastanjenih.

_Trditve tožene stranke_

30. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožbene trditve temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo, kar v obravnavani zadevi ne zadostuje. Za primere dublinskih predaj je bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku, ko bo presojana njihova prošnja za mednarodno zaščito, in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko tožnik še ni vložil prošnje.

31. V zvezi s tožnikovimi očitki, da ni vedel, kdaj je na Hrvaškem pridobil status prosilca za mednarodno zaščito, tožena stranka pojasnjuje, da iz evidence Eurodac jasno izhaja, da je Republika Hrvaška tožnika vanjo vnesla pod številko 1, kar pomeni, da je zaprosil za mednarodno zaščito. To pomeni, da je bil tožnik obravnavan v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Iz osebnega razgovora je razvidno, da tožnik po oddanih prstnih odtisih ni več imel stikov z uradnimi osebami. Ne glede na to, ali je tožnik nameraval v Italijo ali druge evropske države in ni imel namena podati prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ni dvoma, da ga je obravnavala hrvaška policija, pri čemer je imel dve možnosti, da izrazi namero za mednarodno zaščito ali pa da se ga obravnava kot osebo, ki je nedovoljeno vstopila na ozemlje države in jo je treba odstraniti. Ker je bil tožnik nato na Hrvaškem, je očitno, da je izrazil namero za prošnjo za mednarodno zaščito, zato niso točne njegove navedbe, da sploh ni vedel, kdaj je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Navedeno tudi sicer ne more biti stvar dublinskega postopka, v katerem se presojajo le sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in sprejema prosilcev ter osebne okoliščine vsakega posebej. Odsotnost tolmača v policijskem postopku ne pomeni, da bodo tožniku v Republiki Hrvaški kakorkoli kršene pravice ali da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

32. Iz osebnega razgovora je razvidno, da je tožnika hrvaška policija prijela okoli 12 ure ponoči, nato pa je bil pripeljan v kamp, kjer so ga slikali, mu odvzeli prstne odtise in dali kartico za obroke. Glede na navedeno tožena stranka zavrača očitke v zvezi z navedbami, da ni določila trenutka, ko je tožnik ni bil več v policijskem postopku, ampak v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka na podlagi tožnikove izpovedi v zvezi z opisom sobe v azilnem domu (kot malo slabše od te v Sloveniji) in higiene (da je zanjo moral skrbeti sam), ni sklepala na obstoj nečloveškega ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

33. V zvezi s tožnikovimi trditvami, da je status prosilca za mednarodno zaščito pridobil s podajo prošnje v Republiki Sloveniji, se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 173/2023 z dne 23. 8. 2023. Poudarja, da navedbe o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški same po sebi ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepa opredelila do sodb tujih sodišč, zato ni utemeljen niti s tem povezan tožbeni očitek.

34. Po mnenju tožene stranke niso relevantni članki, na katere se sklicuje tožba, saj je tožnik sam izjavil, da je bila soba malo slabša kot v Sloveniji, da je moral sam poskrbeti za higieno v sobi, v kateri je bival in da mu je bila zagotovljena hrana, ki jo je opisal kot primerno. Pri tem tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Tak opis po presoji tožene stranke ne nakazuje na sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

35. Nepomembni so tudi ostali članki v tožbi, saj se jih večina ponovno nanaša na ravnanje "push back". Članki, ki poročajo o povečanju migracij, niso povezani z dokazovanjem sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite Republike Hrvaške, saj gre za kritiko hrvaškega ministra in njegovih izjav, na kar tožena stranka ne more vplivati.

_Presoja tožbe_

36. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Prebralo je tudi vse tožbene povzetke člankov v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka (izpisa posnetka z YouTube in povzetke člankov Ambasade Rog, Slobodne Evrope, "hrw.org", "vlada.gov.kr", "moja-dolenjska.si" in "vlada.gov.kr/vijesti/bozinovic"). Poleg tega je zaslišalo tožnika.

37. Tožba ni utemeljena.

38. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

39. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

40. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

41. V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20032). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

42. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/20133), čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Ob takih okoliščinah pa ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Poleg tega v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik že nastanjen v sprejemnih kapacitetah, kar prav tako nakazuje na ugotovitev, da je na Hrvaškem imel status prosilca, pri čemer podlage za drugačno odločitev ne daje niti njegova izpovedba na glavni obravnavi. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III4, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena5 dolžna tudi obravnavati.6 S tem bodo spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, torej tudi tolmača v tem postopku, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. 43. Tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine7, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

44. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,8 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki mu sledi sodna praksa Vrhovnega sodišča, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.9

45. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.10

46. Ob upoštevanju navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.11

47. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.12 V obravnavani zadevi se tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaške meje in na policijsko obravnavo.13 Tudi če so te navedbe resnične, pa glede na v izpodbijanem sklepu presojana poročila, različne članke ter mnenja in sodne odločbe nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

48. Do navedenih izjav o policijskem nasilju, ki temeljijo na tožnikovi izkušnji s hrvaško policijo pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in nezakonitem vračanju v BiH, se je tožena stranka torej opredelila in po presoji sodišča sprejela pravilno stališče, da sistemske pomanjkljivosti na tej podlagi niso podane. Ob upoštevanju poročila AIDA iz leta 2022, ki je zaupanja vreden vir, je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem. Iz navedenega poročila, ki je po ugotovitvah tožene stranke v bistvenem enako kot poročilo AIDA iz leta 2023, je še razvidno, da morajo prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite "prekinjen" (ustavljen), ob vrnitvi vanjo ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Podlage za drugačno stališče ne daje poročilo EUAA iz leta 2022, ki je prav tako zaupanja vreden vir, saj opisuje le s tem povezano različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretnih zadev (in ne na splošno).

49. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz posplošenih tožbenih navedb, s katerimi se tožnik sklicuje na sodbe nacionalnih sodišč v že predloženih informacije. Iz drugega sklopa informacij z dne 25. 4. 2023 in informacij z dne 26. 6. 2023 je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),14, 15 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,16 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

50. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev17, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške, s katerimi, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, niti ni imel stikov. V tem pogledu tudi odvzema prstnih odtisov (pred hrvaško policijo) ni mogoče obravnavati kot psihično prisilo, ampak kvečjemu kot ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena z Uredbo (EU) št. 603/2013.18 Poleg tega je sodišče podvomilo v resničnost navedenega opisa ravnanja hrvaške policije, saj je bil tožnik neprepričljiv že glede pojasnila o razlogih za neskladje med izpovedbo v upravnem postopku (na osebnem razgovoru 12. 6. 2023), iz katere je razvidno, da ga policija ni pretepla, in nasprotno izpovedbo na glavni obravnavi (da ga je policija ob prijetju pretepla). Le tožnikovo pojasnilo na glavni obravnavi, "da je povedal, da je bil pretepen", namreč ne zadostuje za sklep o s tem povezani tožnikovi verodostojnosti, saj tožnik in njegova pooblaščenka nista imela pripomb na zapisnik z dne 12. 6. 2023. Ob takih okoliščinah pa sodišče pri tožniku v zvezi z zatrjevanim policijskim nasiljem ni zaznalo resnicoljubnosti.

51. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz povzetkov člankov "hrw.org", "vlada.gov.kr" in "vlada.gov.kr/vijesti/bozinovic", na katere se tožnik sklicuje v tožbi, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito). Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi namreč lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, in ne pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijski postopek. Za obravnavano zadevo prav tako ni bistven tožbeni izvleček članka "moja-dolenjska.si", saj iz njega niso razvidne upoštevne pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, ampak politično stališče predsednika slovenske vlade glede potrebe po "legalizaciji migracij".

52. Ob odsotnosti relevantnih poročil podlage za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti ne dajejo niti tožbeni povzetki člankov o slabih razmerah v azilnem domu Porin (povzetka člankov Ambasade Rog in Slobodne Evrope ter izpis posnetka z YouTube). Poleg tega je iz tožnikovih izjav v upravnem postopku razvidno nasprotno, torej da je bila soba v hrvaškem azilnem domu malo slabša kot v Sloveniji, da je imel zagotovljeno primerno prehrano in zdravniško pomoč, ki je ni potreboval, kar že samo po sebi ne zadošča za sklep, da obstajajo okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik po predaji v hrvaškem azilnem domu izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

53. Na obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti prav tako ni mogoče sklepati na podlagi tožbenih trditev, da se v hrvaškem azilnem domu "nobena uradna oseba ni hotela pogovarjati s tožnikom o njegovi prošnji za mednarodno zaščito". V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da tožnik ni počakal na zaključek postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, ampak jo je že po desetih dneh zapustil, s čimer pristojnemu hrvaškemu organu niti ni omogočil izvedbe postopka za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je navedena tožbena trditev, ki je tožnik ni izpostavil v izpovedi na glavni obravnavi in tudi sicer nakazuje na tožnikovo namero biti stranka v tovrstnem postopku pred pristojnim hrvaškim upravnim organom, v nasprotju s tožnikovo izjavo v upravnem postopku, da v Republiki Hrvaški sploh ni zaprosil za azil, saj je bil namenjen v Italijo ali druge države EU. Take okoliščine pa ne zadostujejo za sklep o tožnikovi verodostojnosti glede navedenih tožbenih trditev.

54. Tožnik še trdi "da je Hrvaška rasistično nastrojena ravno napram prosilcem iz Afrike in jih še posebej hudo ponižuje in jim namerno onemogoča dostop do azilnega postopka, o čemer je verodostojno izpovedal tudi tožnik na osebnem razgovoru". Ker je trditev neobrazložena, jo lahko sodišče zavrne le na splošni ravni. Dodaja še, da tožnik ne v upravnem postopku ne v izpovedi na glavni obravnavi ni izpostavil, da bi bil sam deležen takega ravnanja. Poleg tega mu bo v Republiki Hrvaški ob upoštevanju zgornjih stališč zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite.

55. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (na primer tožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine19, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Zato toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.20

56. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 3 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 4 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 5 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 6 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 7 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 8 V tem smislu SEU v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 9 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 10 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 11 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 12 Prav tam (20. točka obrazložitve). 13 Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri izpovedbi v upravnem postopku, "da so jih postavili v vrsto in pretepli vsakogar, ki je iz vrste izstopil; da na policiji in v kampu ni imel tolmača, ker ni zaprosil za mednarodno zaščito; da ni prejeli informacij o postopku mednarodne zaščite v jeziku, ki ga razume; da je bila soba v azilnem domu na Hrvaškem malo slabša, kot v azilnem domu v Ljubljani; da je moral sam poskrbeti za higieno in čiščenje; da je dobil kosilo in večerjo, ki je bila po njegovem mnenju primerna, vendar ne tako dobra kot v Sloveniji; da mu je bila na voljo zdravniška pomoč". 14 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 15 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 16 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 17 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 18 Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. 19 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji. 20 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).