Jedro

Center za tujce sicer ni izpostava Azilnega doma v smislu 45.a. člena ZAzil, vendar pa je zakonodajalec v določilu 3. odstavka 27. člena ZAzil predvidel izvajanje omejitve gibanja tudi v drugem ustreznem objektu ministrstva za notranje zadeve. Iz tožnikovega dejanskega opisa teh okoliščin ni razvidno, da objekt, v katerem je tožniku omejeno gibanje, ni primeren. Sodišče pa ne sprejema argumentacije tožene stranke, da je v konkretnem primeru podlaga za omejitev gibanja tožnika tudi določilo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 43. člena ZAzil in 75. člen ZTuj, ker je takšna razlaga ZAzil pravno nepravilna.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku (roj. 19. 9. 1981 v kraju A.) omejila gibanje na prostore Centra za tujce v B., do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 13. 12. 2006 od 15.05 ure do dne 13. 3. 2007 do 15.05 ure. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 13. 12. 2006 vložil prošnjo za azil. Tožena stranka se sklicuje na določilo 75. člena Zakona o tujcih (ZTuj), češ da je tožnik ob podaji prošnje za azil navedel osebne podatke, ki pa jih ni z ničemer dokazal. Poleg tega pravi, da tožnik ne more uveljavljati pravic iz 43. člena ZAzil, dokler njegova identiteta ni ugotovljena. V nadaljevanju obrazložitve odločbe pa tožena stranka omejitev gibanja tožniku opira tudi na razlog zavajanja oziroma zlorabe postopka in s tem v zvezi pravi, da je tožnik prišel v Slovenijo po petih dneh vožnje in sicer dne 28. 11. 2006. Ob prihodu v Slovenijo mu je voznik dejal, da je v C., in da mora poiskati taksi, da ga odpelje do železniške postaje, ki je najbliže meji z Italijo. Ko je s prijatelji našel taksi, jim je taksist dejal, da se vsi štirje ne morejo peljati v enem avtomobilu, zato so se razdelili po dva skupaj. Za vožnjo je takoj plačal v C. in sicer 50 evrov. Med potjo pa jih je prijela patrulja SENDM UUP GPU. Policisti PP D. so mu zaradi nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo izrekli opomin in ga zaradi zagotovitve prisilne odstranitve iz Slovenije odpeljali v Center za tujce v B., kjer je dne 30. 11. 2006, dva dni po tem, ko je bil tja nastanjen, napisal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil. Prosilec je pri formalnem sprejemu prošnje za azil dne 13. 12. 2006 navedel, da je za azil zaprosil že na policiji. Prevajalec pa je vzel papir in ga dal v žep. Pristojni organ navedene izjave prosilca ocenjuje kot nesprejemljive, ker je mnenja, če bi bil v matični državi resnično preganjan, bi za azil v Republiki Sloveniji zaprosil že takoj, ko mu je organizator poti povedal, da se nahaja v Sloveniji. Za pristojni organ je prav tako nesprejemljivo, da se prosilec sklicuje na ravnanje prevajalca, ki je stalni sodni tolmač za arabski jezik in zato zaupanja vredna oseba. Tožena stranka meni, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil zaradi tega, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. Tožena stranka odločbo opira na določilo 1. in 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alinejo 36. člena ZAzil. V tožbi tožnik poudarja, da ne zlorablja azilnega postopka in da ne zavaja tožene stranke in da je dejansko bilo nekaj težav pri prevodih, saj je tožnik iz Palestine, njemu pa so nudili le napačnega prevajalca. Poleg tega ima tudi prosilec možnost kadarkoli zaprositi za azil in njegovo spreminjanje volje le kaže na to, da je bil v težki psihični situaciji po več dnevnem potovanju in da je bil očitno napačno razumljen. Sicer pa tudi ni dopustno, da mu je bilo odrejeno omejeno gibanje v Centru za tujce v B., ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma. Predlaga, da se izpodbijana odločba razveljavi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v tistem delu izpodbijanega akta, v katerem tožena stranka podlago za omejitev gibanja opira na določilo 5. točke 36. člena ZAzil. Za omejitev gibanja namreč zadošča obstoj suma zavajanja azilnega postopka (3. alineja 1. odstavka 27. člena ZAzil) in sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika ugotovilo, da je ta pogoj v konkretnem primeru izpolnjen. Skladno z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil) sodišču zato ni treba ponavljati razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka. Tem razlogom sodišče zgolj dodaja, da je sum na zavajanje postopka podan tudi zato, ker je tožnik ob podaji prošnje za azil, na vprašanje, zakaj je šele v Centru za tujce zaprosil za azil, navedel, da je je to storil že na policiji, vendar prošnje ni v dokumentaciji, ker je prevajalec vzel papir in ga dal v žep. V nasprotju s tem pa v tožbi navaja, da je dejansko bilo nekaj težav pri prevodih in da so mu nudili le napačnega prevajalca. Iz prošnje za azil pa izhaja, da je tožnik na posebno vprašanje odgovoril, da nima nobene pripombe na tolmača. Na zaslišanje na sodišču pa glede te okoliščine ni navedel niti tega, kar je rekel ob podaji prošnje za azil niti to, kar je navedel v tožbi. Ta neskladnja v izjavah tožnika dodatno utemeljujejo sum, da tožnik zlorablja azilni postopek. Zaradi tega je izpodbijani sklep utemeljen na določilu 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena ZAzil. Izpodbijani sklep je zakonit tudi z vidika vprašanja, ali se izvaja v objektu, ki ga je za ta ukrep predvidel zakonodajalec. Center za tujce sicer ni izpostava Azilnega doma v smislu 45.a. člena ZAzil, vendar pa je zakonodajalec v določilu 3. odstavka 27. člena ZAzil predvidel izvajanje omejitve gibanja tudi v drugem ustreznem objektu ministrstva za notranje zadeve. Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala, da Center za tujce ni pod nadzorom Azilnega doma, vendar to z vidika pogojev omejitve gibanja, ki so postavljeni v ZAzil ni pravno relevantno (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 2649/2006 z dne 15. 11. 2006). Sodišče je na zaslišanju tožnika tudi preverilo razmere, v katerih je tožniku omejeno gibanje in iz tožnikovega dejanskega opisa teh okoliščin ni razvidno, da objekt, v katerem je tožniku omejeno gibanje, ni primeren.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Sodišče pa ne sprejema argumentacije tožene stranke, da je v konkretnem primeru podlaga za omejitev gibanja tožnika tudi določilo 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določilom 43. člena ZAzil, ker je takšna razlaga ZAzil pravno nepravilna. Ker je to pravno stališče tožene stranke pomembno za tovrstne spore, sodišče v nadaljevanju utemeljuje, zakaj je omenjeno stališče tožene stranke pravno nepravilno.

Sodišče je že v sodbi v zadevi U 1191/2006 z dne 19. 5. 2006 (in tudi U 2649/2006 z dne 15. 11. 2006), glede na ostale predhodne tovrstne primere (na primer U 1097/2006 z dne 9. 5. 2006), podalo še bolj obširno razlago, zakaj materialno-pravno povezovanje omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil s pravicami iz 43. člena ZAzil ni pravilno. Sodba sodišča v zadevi U 1191/2006 postala pravnomočna, ker se tožeča stranka ni pritožila. Zato se sodišče v tej zadevi v nadaljevanju obrazložitve pravnega razloga za nezakonitost izpodbijanega akta sklicuje na argumentacijo sodišča v zadevah U 1191/2006, pa tudi na argumentacijo v zadevah U 2204/2006 in U 2649/2006. Ni pravilno materialno-pravno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določila 43. člena ZAzil. Takšno stališče ni pravilno zaradi tega, ker zakonodajalec ni kot podlago za ukrep omejitve gibanja določil uveljavljanje pravic prosilca za azil iz 43. člena ZAzil. To tudi ne izhaja iz Direktive Sveta EU št. 2003/9/EC z dne 27 1. 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil (O J L 031, 6. 2. 2003). Direktiva št. 2003/9/EC, katere rok za transpozicijo v nacionalni pravni red je iztekel dne 6. 2. 2005, razlikuje med posegom v osebno svobodo (detention) (2. odstavek 6. člena) in omejitvijo svobode gibanja (freedom of movement) (7. člen). Po določilu 7. člena Direktive št. 2003/9/EC omejitev gibanja lahko pomeni določitev možnosti svobodnega gibanja prosilcem za azil na teritoriju države članice ali določitev možnosti gibanja znotraj določenega področja (1. odstavek 7. člena); lahko pomeni določitev kraja bivanja za prosilca za azil (2. odstavek 7. člena); kadar pa je to nujno, na primer zaradi pravnih razlogov ali razlogov javnega reda, pa lahko država članica določi prosilcu za azil določen prostor (particular place) v skladu z nacionalno zakonodajo (3. odstavek 7. člena). Ali gre v posamičnem azilnem primeru za omejitev osebne svobode (19. člen Ustave) ali za omejitev svobode gibanja (1. in 2. odstavek 32. člena Ustave), je v prvi vrsti odvisno od dejanskih okoliščin, ki se presojajo tudi glede na primerljive okoliščine odvzema prostosti v (pred)kazenskem postopku. V tovrstnih zadevah sodišče šteje, da gre za poseg v ustavno pravico (iz 32. ali iz 19. člena Ustave) tudi zaradi tega, ker je Ustavno sodišče za postopek ugotavljanja identitete po splošnem pooblastilu iz določila 1. odstavka 35. člena Zakona o policiji, ki lahko pomeni tudi začasno privedbo v policijske prostore, štelo, da gre za poseg v pravico do nedotakljivosti zasebnosti iz 35. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-152/03 z dne 23. 3. 2006). V obeh primerih, bodisi, da gre v takih primerih za poseg v pravico iz 32. člena ali pa za poseg v pravico iz 19. člena, je potrebno, da je omejitev predpisana z zakonom (prvi kriterij v okviru načela sorazmernosti, 3. odstavek 15. člena Ustave). Ta omejitev ustavne pravice - zaradi uresničevanja pravic iz 43. člena ZAzil - pa ni predpisana v ZAzil, ker zakonodajalec ni določil, da pristojni organ lahko omeji svobodo gibanja, da bi prosilec za azil lahko uveljavljal pravice iz 43. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 43. člena ZAzil namreč pravi, da imajo prosilci za azil pravice, ki so naštete v alinejah 1. odstavka 43. člena ZAzil. Izdana izkaznica prosilca za azil pa ni pogoj za uveljavljanje pravic iz 43. člena ZAzil, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega akta. Zato tožena stranka tožniku ne sme omejiti gibanja ali osebne svobode tudi zaradi tega, da bo tožnik lahko uveljavljal pravice iz 43. člena ZAzil, saj omejitev ustavne pravice zaradi uveljavljanja pravic iz 43. člena ZAzil ni predpisana z zakonom. In če ta omejitev oziroma način uresničevanja pravice ni predpisan z zakonom, ker gre za iztožljive zakonske pravice, potem te omejitve oziroma načina uresničevanja pravice ne more izpeljati organ izvršilne veje oblasti z sistematično razlago določil ZAzil in Zakona o tujcih (ZTuj). Takšen način razlaganja in uporabe zakona je neskladen ne samo z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak tudi z načelom pravne države in pravne varnosti predvidljivosti (2. člen Ustave), vezanosti uprave na zakon (načelo legalitete, 2. odstavek 120. člena Ustave in 4. odstavek 153. člena Ustave).

Ko gre za vprašanje dopustnosti omejitve temeljne človekove pravice do osebne svobode ali svobode gibanja, pa ni zahteva v okviru načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave v zvezi z 2. odstavkom 19. člena ali 2. odstavkom 32. člena Ustave), pravne države in legalitete samo v tem, da mora biti omejitev določena v zakonu, ampak mora biti ta omejitev po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice tudi jasno in povsem določno opredeljena v zakonu, zato da ne prihaja do arbitrarnega omejevanja te pravice (pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 335/98 z dne 14. 12. 2000). Določilo 2. odstavka 19. člena Ustave pravi, da "se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon"; določilo 2. odstavka 32. člena Ustave pa pravi, da "se ta pravica sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se /.../ zavaroval javni red /.../". Ker omejitev omenjene ustavne pravice zaradi uresničevanja pravic iz 43. člena ZAzil ni določno predpisana v ZAzil, je ne more pravno-veljavno ustvariti upravni organ s svojo interpretacijo.

Izkaznica iz 57. člena ZAzil ima pomen v tem smislu, da velja kot dokument o istovetnosti in kot dovoljenje za začasno prebivanje, ni pa pogoj za uveljavljanje pravic iz 43. člena ZAzil. Kar zadeva pravico iz 1. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil, s tem ko oseba postane prosilec za azil, ima pravico prebivanja v Sloveniji, dovoljenje za začasno prebivanje pa pridobi z izkaznico prosilca za azil iz 57. člena ZAzil. Z vidika Direktive št. 2003/9/EC ima tožena stranka sicer prav, da lahko izključi uporabo določila 1. odstavka 6. člena Direktive št. 2003/9/EC za tistega, ki mu je odvzeta prostost - ne pa za tistega, ki mu je poseženo v pravico do svobode gibanja. Določilo 1. odstavka 6. člena Direktive št. 2003/9/EC namreč nalaga državi članici obveznost, da v roku 3 dni od vložitve prošnje za azil, prosilcu za azil izda dokument na njegovo oziroma njeno ime, ki potrjuje status prosilca/prosilke za azil ali izkazuje dovoljenje, da ostane na teritoriju države med tem, ko je njegova/njena prošnja za azil v reševanju. Določilo 3. odstavka 6. člena pa pravi, da država lahko izključi uporabo določila 1. odstavka, če je prosilcu odvzeta prostost (detention), ne določa pa obveznosti, da mu v takem primeru izda drug ekvivalenten dokaz, ampak pravi le, da ga "lahko" izda (may provide). Določilo 3. odstavka istega člena pravi, da ni nujno, da dokument iz 1. odstavka tega člena potrjuje identiteto prosilca za azil. Slovenski zakonodajalec se je odločil, in to je potrdila tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča v sodbah, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo v zadevi U 1191/2006, da izkaznica prosilca za azil pomeni (uradno) potrdilo o istovetnosti prosilca za azil. To ni v nasprotju z Direktivo št. 2003/9/EC, ker Direktiva št. 2003/9/EC ne zahteva, da dokument iz 6. člena ne sme pomeniti (uradnega) potrdila o istovetnosti prosilca za azil. Vendar pa Direktiva št. 2003/9/EC ne določa, da pravice prosilcu za azil pripadajo šele po tem, ko mu je izdan dokument iz 1. odstavka 6. člena Direktive št. 2003/9/EC, kar ustreza v nacionalni zakonodaji dokumentu iz 57. člena ZAzil. To pomeni, da je v tem delu argumentacija tožene stranke v nasprotju z določili 13. in 15. člena Direktive št. 2003/9/EC, ki določata pravico do materialnih pogojev za sprejem prosilca za azil (v obliki storitev, finančne pomoči, vavčerja ali kombinacije teh oblik) in pravico do zdravstvenega varstva. To sta pravici, ki sta v nacionalni pravni red preneseni z določili 2. in 3. alineje 1. odstavka 43. člena ZAzil. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 1461/2006 z dne 25. 10. 2006 in I Up 1441/2006 z dne 18. 10. 2006 je sodišče v predhodnih zadevah (tudi v zadevi U 2649/2006 z dne 15. 11. 2006) zgornje stališče sprejelo ob upoštevanju določila 125. člena Ustave, ki pravi, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon, in določil 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih, po katerih je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno stališče. Iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1529/2006 z dne 8. 11. 2006 pa izhaja, da se s takšnim stališčem, kot ga sodišče ponavlja v tem upravnem sporu, strinja tudi Vrhovno sodišče RS. Vrhovno sodišče RS namreč v zadevi I Up 1529/2006 pravi, da "se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, da prosilcu za azil ni izdana izkaznica prosilca za azil iz 1. odstavka 56. člena ZAzil, ne pomeni, da mu ne gredo pravice iz 43. člena ZAzil. Namreč dokler tožnikova istovetnost ne bo ugotovljena, mu ne bo izdana izkaznica prosilca za azil, ne glede na to pa bo užival pravice prosilca za azil, razen svobodnega gibanja." Kar pa zadeva pravno stališče, na katerem tudi temelji izpodbijana odločba, in izhaja iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča (na primer v zadevah: I Up 1329/05 z dne 16. 11. 2005, I Up 1388/05 z dne 23. 11. 2005, I Up 1370/2005 z dne 23. 11. 2005, I Up 1/2006 z dne 11. 1. 2006, I Up 20/2006 z dne 11. 1. 2006 in I Up 206/2006 z dne 15. 2. 2006, I Up 1461/2006 z dne 25. 10. 2006 in I Up 1441/2006 z dne 18. 10. 2006; I Up 1529/2006 z dne 8. 11. 2006), da če prosilec za azil v postopku ne predloži uradnega dokumenta s sliko, kar edino na nesporen način dokazuje identiteto prosilca za azil, njegova identiteta ni ugotovljena v smislu 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil, pa sodišče v tem upravnem sporu zavzema naslednje stališče, ki je identično s stališčem iz zadeve U 1097/2006, U 1191/2006, U 2204/2006 in U 2649/2006: Vrhovno sodišče v prvih od navedenih sodb pravi, da "je treba pri ugotavljanju identitete prosilca za azil smiselno upoštevati veljavno zakonodajo Republike Slovenije, kar pomeni, da je pri ugotavljanju identitete prosilca za azil treba upoštevati, kako se identiteta posameznika dokazuje v Republiki Sloveniji. Na podlagi veljavne zakonodaje je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko, to pa so v Republiki Sloveniji potni list, osebna izkaznica in vozniško dovoljenje /.../ Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil ugotovljena, ko prosilec za azil predloži uraden dokument s sliko" (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 206/2006 z dne 15. 2. 2006). Iz te sodbe in tudi iz sodb izdanih pred sodbo z dne 15. 2. 2006, pa ni razvidno, katera zakonodaja določa, da se identiteta osebe dokazuje le na podlagi navedenih treh dokumentov. Pred izdajo sodb Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 1499/2006 z dne 25. 10. 2006 in I Up 1488/2006 z dne 25. 10. 1006 je Upravno sodišče svoje odločitve oprlo na argument, da Zakon o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 112) ne pride v poštev kot zakonska podlaga za navedeno stališče, ker se po določilu 4. odstavka 3. člena ZTuj ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, če ni z zakonom drugače določeno. ZAzil pa ne določa, da bi se glede ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil uporabljal ZTuj. Na tem argumentu stoji Upravno sodišče tudi po tem, ko je Vrhovno sodišče navedlo, da je pravna podlaga za omenjeno stališče določilo 75. člena ZTuj, glede na to, da iz določila 4. odstavka 3. člena ZTuj izhaja, da se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil (prosilci za azil) in za tujce, ki jim je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca, če ni z zakonom drugače določeno. Tudi v predhodnih zadevah pa je sodišče uporabilo stališče, da pravna interpretacija, po kateri se identiteta prosilcev za azil ugotovi le z predložitvijo navedenih treh dokumentov, tudi ni skladna z naravo azilnega postopka, ker begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način, saj se po mednarodni praksi in usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce posedovanje potnega lista lahko šteje za element, ki govori proti temu, da je prosilec za azil resnično preganjan v izvorni državi, kar pomeni, da bi bili glede omejitve gibanja ali osebne svobode in izdaje izkaznice za prosilca za azil tisti, ki so resnično preganjani v izvorni državi, negativno diskriminirani glede na tiste, ki pridejo v državo iz razlogov, ki z večjo stopnjo verjetnosti ne ustrezajo preganjanju po 1. členu ZAzil (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on procedures and Criteria for Determining Refugee status] odstavki 47-50, 93, 99, 120-125, 134]. To bi bilo nesprejemljivo z vidika 1. odstavka 14. člena Ustave v zvezi s Konvencijo o status beguncev oziroma s pravico zaprositi za azil po ZAzil. Sodišče torej na podlagi določil 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje) sprejema navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS in tožene stranke v tem smislu, da drži, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi navedenih treh dokumentov, vendar pa za odločanje v azilnem postopku in za izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije osebni dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Dokazni standard glede utemeljenega strahu pred preganjanjem (well-foundedness test) je po usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce in Mednarodnega združenja sodnikov za begunsko pravo nižji od dokaznega standarda, ki velja v kazenskem pravu, to je standard onkraj utemeljenega dvoma (beyond reasonable doubt) in je tudi nižji od verjetnosti, ki enako govori v prid in v škodo prosilca za azil (balance of probabilities), je pa višji od gole možnosti (mere possibility) in zato naj bi bil po navedenih usmeritvah v veljavi dokazni standard "resne možnosti" (serious possibility) oziroma "realne možnosti" (real or reasonable chance) (International Association of Refugee Law Judges, 1999, Seminar for New Refugee Law Judges, Seminar Materials; 4-9/11; Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce, odstavki 196, 197, 203, 204). Evropsko sodišče za človekove pravice v postopkih v zvezi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin, ko gre za begunce, uporablja dokazni standard, po katerem morajo obstajati "utemeljeni razlogi za oceno, da bi vrnitev osebe v izvorno državo pomenilo realno tveganje" (sodba v zadevi N. proti Finski z dne 26. 7. 2005, odst. 158). Tudi, če bi v slovenskem azilnem pravu zavzeli strožji dokazni standard od navedenih priporočil ali standarda, ki ga uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice, pa bi bil standard gotovosti, vezan na pridobitev navedenih treh dokumentov, ko gre za ugotavljanje istovetnosti, ki je eden izmed bistvenih elementov v celoviti dokazni oceni o verodostojnosti prosilca za azil, celo višji od standarda, ki velja v kazenskem pravu, kar je zaradi narave azilnega prava nesprejemljivo z vidika Konvencije o statusu beguncev (8. člen Ustave).

Zato pa sodišče v tem upravnem sporu sprejema stališče tožene stranke in Vrhovnega sodišča, da kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene o verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v določilu 1. alineje 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Na ta način je razlaga predmetnih določb skladna tudi z določilom prvega stavka 6. člena ZAzil, po katerem odločba v azilnem postopku ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza. Temu sodišče dodaja, da določilo 5. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da mora prosilec dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživetjih, ki so pomembni za ugotovitev njegove istovetnosti ali so sicer pomembni za postopek. Zakonodajalec torej ni določil obveznosti, da prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko za dokazovanje svoje identitete, ampak zahteva, da mora prosilec za azil v postopku ugotavljanja istovetnosti podati osebne podatke.

Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil. Ker pa nepravilna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, glede na to, da izpodbijani sklep temelji na pravilni uporabi določil 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 5. točko 36. člena ZAzil, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.