Jedro

Ker tožnik ni prosil za azil ob prihodu v Republiko Slovenijo, ampak šele potem, ko so ga zaradi nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo prijeli policisti, je podan razlog, zaradi katerega se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje iz 3. alineje 27. člena Zakona o azilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 14.12.2006. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku - prosilcu za azil, omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, in sicer od 13.12.2006 od 15.05 ure do 13.3.2007 do 15.05 ure. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi 5. odstavka 27. člena ZAzil, ker je ugotovila, da so podani razlogi za začasno omejitev gibanja iz 1. in 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da v obravnavanem primeru obstoji sum zavajanja zlorabe azilnega postopka, kar je razlog za začasno omejitev gibanja iz 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z 5. alinejo 36. člena ZAzil. Pri tem se sodišče sklicuje na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ter na tožnikovo izpovedbo v sodnem postopku. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo dne 28.11.2006. Ob prihodu v Slovenijo mu je voznik povedal, da je v Ljubljani in da mora poiskati taksi, da ga odpelje do železniške postaje, ki je najbližje meji z Italijo. S prijatelji so se razdelili (po dva skupaj), v Ljubljani je plačal taksi, med potjo pa jih je prijela patrulja SENDUM UUP GPU. Policisti PP Nova Gorica so mu izrekli opomin zaradi nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo in ga zaradi zagotovitve prisilne odstranitve iz Slovenije odpeljali v Center za tujce, kjer je dne 30.11.2006 napisal prošnjo za azil. Pri formalnem sprejemu prošnje za azil dne 13.12.2006 je tožnik sicer navedel, da je za azil zaprosil že na policiji, vendar prošnje za azil ni v spisni dokumentaciji, ker je prevajalec prepis vzel in ga dal v žep.

V nasprotju s tem v tožbi navaja, da je bilo nekaj težav pri prevodih in da so mu nudili napačnega prevajalca, iz prošnje za azil pa izhaja, da je tožnik na posebno vprašanje odgovoril, da nima nobene pripombe na tolmača. Ko je bil glede te okoliščine zaslišan v sodnem postopku, ni potrdil niti navedb v tožbi, niti navedb ob sprejemu prošnje za azil. Tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji sodišča zadostna podlaga za sklep tožene stranke, da obstoji sum, da tožnik zlorablja azilni postopek, kar dodatno utemeljujejo neskladja v tožnikovih izjavah.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Navaja, da je moral pobegniti iz matične države, saj so mu predstavniki Hamasa grozili s smrtjo. Ni res, da zlorablja azilni postopek. Dejansko je bilo nekaj težav pri prevodih, ker so mu nudili napačnega prevajalca. Tudi sicer lahko za azil zaprosi kadarkoli in njegovo spreminjanje volje le kaže na to, da je bil zaradi večdnevnega potovanja v težki psihični situaciji in da je bil očitno napačno razumljen. Meni, da izvedba omejitve gibanja v Centru za tujce ni dopustna, saj navedeni center ni pod nadzorom azilnega doma. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 27. in 36. člena ZAzil, na kateri se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. V določbi 27. člena ZAzil so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov je tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Po navedeni določbi se za zavajanje in zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje za azil z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države (5. alineja 36. člena ZAzil). V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da tožnik za azil ni zaprosil ob prihodu v Republiko Slovenijo, to je dne 28.11.2006, ampak šele potem, ko so ga prijeli policisti zaradi nezakonitega vstopa v Slovenijo in ga zaradi zagotovitve prisilne odstranitve iz Slovenije odpeljali v Center za tujce. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev razloga iz 1. alineje 27. člena ZAzil v zvezi z 5. alinejo 36. člena ZAzil ter za uporabo določbe 5. odstavka 27. člena ZAzil. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati pavšalne tožnikove navedbe v tožbi, da je bil zaradi težav pri prevodu napačno razumljen, kar tožnik ponavlja tudi v pritožbi, ob tem, ko tožnik v tožbi in v pritožbi sam navaja, da je njegovo spreminjanje volje posledica težke psihične situacije po večdnevnem potovanju.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na samo izvajanje omejitve gibanja. Res je sicer, da Center za tujce ni izpostava Azilnega doma v smislu določbe 45.a člena ZAzil, vendar pa je zakonodajalec v določbi 3. odstavka 27. člena ZAzil predvidel, da se izvajanje omejitve gibanja izvaja tudi v drugih ustreznih objektih Ministrstva za notranje zadeve.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo.