Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje tožencem pravilno odreklo stvarno pasivno legitimacijo.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje tožencem pravilno odreklo pasivno stvarno legitimacijo.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s tiskano publikacijo „.....“. Avtorji publikacije so člani delovne skupine Sveta vlade Republike Slovenije za invalide (prvi do šesti toženec), sedmi toženec pa jim je kot strokovni sodelavec priskrbel gradivo in pojasnila. Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo obveznost nerazdelnega plačila 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2012 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Menilo je, da so pasivno legitimirani (tudi) toženci, ki so skupaj oblikovali žaljivo besedilo. Pritrdilo je tožnici, da so toženci zlorabili svoj položaj in pod krinko delovne skupine državnega organa svoj avtorski izdelek predstavili kot vladno analitično študijo, svoje mnenje pa so tudi sami (brez ustreznega sklepa in javnega naročila) distribuirali v velikem obsegu.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnico pa je zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožencev. Menilo je, da član organa (za razliko od delavca) pravne osebe ne more osebno odgovarjati; za škodo, ki jo povzroči, vselej deliktno odgovarja pravna oseba. Pri tem se je izrecno sklicevalo na sodbo revizijskega sodišča II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012. 3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem odklanja ozko jezikovno razlago določb 147. in 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in se zavzema za teleološko, logično in zgodovinsko razlago. Meni, da je namen določbe 148. člena OZ v razširitvi odškodninske odgovornosti tudi na pravne osebe in ne obratno, kar utemeljuje s preventivno funkcijo odškodnine, ki jo je z vložitvijo tožbe zasledovala tožnica. Opozarja, da sodne prakse revizijskega sodišča v tej smeri še ni (sodna praksa pritožbenih sodišč pa ni enotna), saj sodba II Ips 111/2009 z dne 10. 9. 2012 v konkretnem primeru ni uporabljiva. V citirani zadevi se je presojala odgovornost državnega tožilca, v tukajšnji pa gre za Svet Vlade RS za invalide, ki ni državni organ, temveč zgolj strokovno in posvetovalno telo, ki nima nikakršnih pristojnosti odločanja ali zastopanja države kot pravne osebe. Ker o teh argumentih izpodbijana sodba nima obrazložitve, je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Dodaja, da toženci niso ravnali v okviru izvajanja svoje funkcije, temveč so svoj položaj v Svetu Vlade RS zlorabili za diskreditacijo tožnice, saj so na lastno pest finančno podprli tisk, prevod in distribucijo „študije“. Ob tem opozarja na stališče revizijskega sodišča iz sodbe II Ips 111/2009, da fizična oseba sama odgovarja za škodo, povzročeno z dejanjem, ki je zunaj opravljanja funkcije organa. Da so toženci zlorabili svoj položaj, sta ugotovili tudi sodišči nižjih stopenj. Izpodbijana sodba kljub temu nima obrazložitve v zvezi s pravkar navedenimi argumenti, in je tudi zato ni mogoče preizkusiti. Sporočilo izpodbijane sodbe je po mnenju tožnice nesprejemljivo. Tovrstne povzročitelje škode je treba neposredno kaznovati, saj zgolj zahtevek zoper državo njihovega ravnanja ne zmore zajeziti. Dodaja, da sedmi toženec sploh ni bil član Sveta Vlade RS za invalide, temveč je pri izdelavi „študije“ po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj sodeloval tako, da je članom delovne skupine priskrbel gradivo in pojasnila. Pritožbeno sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zoper sedmega toženca, pri tem pa specifičnosti njegovega položaja niti ni ugotavljalo oziroma se o tem ni izreklo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na navedeno tožnica predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: (1) ali člani Sveta Vlade RS za invalide kot posvetovalnega telesa Vlade RS lahko osebno odgovarjajo za svoja ravnanja, ki so jih opravili v funkciji navedenega Sveta; (2) ali priprava sporne „študije“ in nadaljnja s tem povezana ravnanja sodijo v okvir nalog Sveta Vlade RS za invalide in gre posledično za izključitev odškodninske odgovornosti fizičnih oseb za takšna ravnanja po 148. členu OZ, zlasti ob izkazani zlorabi funkcije; in (3) ali oseba, ki aktivno pomaga članom Sveta Vlade RS za invalide, sama pa ni članica tega telesa, lahko osebno odškodninsko odgovarja za povzročeno škodo.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367c. člena ZPP).