Jedro

Za škodo, ki jo povzročijo člani organa pravne osebe, vselej deliktno odgovarja pravna oseba. Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Če član organa pravne osebe dejanje povzroči v okviru izvrševanja svoje funkcije, je njegova neposredna deliktna odgovornost izključena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožene stranke so solidarno dolžne tožeči stranki plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožene stranke so solidarno dolžne tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti, pred izvršbo“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki prvostopenjske pravdne stroške v višini 841,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku paricijskega roka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 512,64 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožencem naložilo solidarno plačilo 3.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 14.3.2012 dalje, v presežku (do višine 7.000,00 EUR) pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencem je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 15,13 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je tožečo stranko poistovetilo z društvom AA, četudi ima tožeča stranka tendence takega značaja. To pa ne more biti pravilno in ne odraža dejanskega stanja. Tožencem se ne more očitati njihovo postopanje v zvezi s podajanjem mnenja o delovanju društva AA. Društvo AA je že doseglo pravnomočno sodno odločbo zoper R. zaradi publikacije oziroma objav. Očitek, da se sklicevanje na delovanje društva AA hkrati nanaša tudi na tožnico, je ostal nepojasnjen in nedokazan. Tudi višina prisojene odškodnine je napačna. Tožnica je javna osebnost. Potrebno bi bilo zgolj ugotoviti, v kolikšni meri je bila napadena osebnostna pravica in do katere meje je bilo upravičeno pričakovati, da bo oškodovanec tak napad toleriral. Ni bilo potrebno ugotavljati, koliko je oškodovanca napad subjektivno prizadel, saj je bilo ugotovljeno, da je do provokacij prihajalo tudi s strani tožeče stranke, pa to ni bilo šteto kot soprispevek oškodovanca. Tožnici je bila dosojena odškodnina, ki je primerljiva s tistimi odškodninami, ki so bile odmerjene za večletne kršitve osebnostnih pravic, ki so imele za posledico nespečnost, stres ter druge hujše posledice, kot npr. v odločbi Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 409/2009. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica vtožuje odškodnino zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s tiskano publikacijo z naslovom „X“, katere avtorji so toženci kot člani delovne skupine Sveta vlade RS za invalide ter strokovni sodelavec. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila publikacija izdelana v maju 2007 po pozivu Komisije državnega zbora RS, naj Svet vlade RS za invalide poda svoje mnenje glede peticije DDS (robna št. 8 sodbe). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnica ne toži države (v okviru katere Svet kot vladni organ deluje), ampak neposredne avtorje študije, ki so celotno besedilo z glasovanjem potrdili in s tem ponovno odobrili, sedmotoženec pa je sodeloval tako, da je članom delovne skupine priskrbel gradivo in pojasnila. Ti bi se lahko od slednje distancirali, kot je to storila ena članica organa, sicer tudi sama predstavnica invalidske organizacije. Sodišče je še ugotovilo, da so toženci pasivno legitimirani, ne glede na to, da so delali v okviru imenovane delovne skupine Sveta in je to dejstvo zanje obremenilno. Ker zatrjevanega dejstva, da so skupaj oblikovali besedilo študije, toženci niso prerekali, je sodišče to dejstvo štelo kot resnično in ni ugotavljalo prispevkov posameznih tožencev k sestavi študije (robna št. 9 sodbe).

Tožnica povračila škode ne zahteva od države, temveč osebno od avtorjev študije, ki so delovali v okviru organa pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ, ureja določilo 148. člen Obligacijskega zakonika (1). Član organa pravne osebe za razliko od delavca pravne osebe ne more osebno odgovarjati. Pravna oseba svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. In ker ima pravna oseba svojo voljo (oblikovano v svojih organih), je pravna oseba lahko civilno pravno deliktno sposobna. Tako sposobnost oblikovati svojo voljo nima za posledico le poslovne sposobnosti pravne osebe, temveč tudi njeno deliktno sposobnost. Odgovorna je za ravnanje svojih organov (primerjaj Dunja Jadek Pensa v Nina Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 846 do 847). Če ima oškodovanec pri škodi, ki jo povzroči delavec pravne osebe, v primeru, da je ta ravnal namerno ali iz hude malomarnosti, možnost, da odškodnino terja tudi neposredno od njega, pa jezikovna primerjava 147. in 148. člena OZ pokaže, da v primeru, da gre za škodo, ki jo je povzročil član organa te pravne osebe, oškodovanec te možnosti nima. Za škodo, ki jo povzročijo člani organa pravne osebe, vselej deliktno odgovarja pravna oseba (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 10.9.2012 z opr. št. II Ips 111/2009).

Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so toženci dejanje povzročili v okviru izvrševanja funkcije članov sveta vlade za invalide. Toženci sami so se pred tožbo branili z ugovorom, da gre v sporni študiji za kritiko ravnanja pravne osebe, ki je niso podali na lastno pobudo, ampak v okviru Sveta kot pristojnega in naprošenega organa po pozivu državnozborske komisije (glej robno št. 14 sodbe). Iz tiskovine, ki se nahaja v spisu izhaja, da je sporno publikacijo izdala Vlada Republike Slovenije, Svet vlade za invalide. Na tiskovini je tudi grb Republike Slovenije, pod uvodnikom je podpisan predsednik sveta dr. I. V., na koncu pa člani delovne komisije Sveta vlade RS za invalide, dr. I. V., predsednik sveta, B. Š., podpredsednik sveta, M. K., podpredsednik sveta, D. K., član sveta, M. K., član sveta, T. P., član sveta, S. P., članica sveta in Š. K., strokovni sodelavec, glavni tajnik NSIOS. Vsi (razen S. P.) so toženci v tej zadevi. Tudi prvostopenjsko sodišče v sodbi večkrat ugotovi, da so toženci delovali v okviru delovne skupine sveta (robna št. 9) in, da namen sporne publikacije ni bil in ne bi smel biti seznanitev javnosti s stališčem vladnega sveta o društvu AA, pač pa zgolj podajanje mnenja, naslovljenega neposredno na organ – Peticijsko komisijo DZ (robna št. 17 sodbe). Sodišče je ocenilo tudi, da je šlo za neustrezen kanal sporočanja, takih zapisov pa ne bi smeli publicirati v taki obliki in ne kot dejanje izvršilne veje oblasti (robna št. 17). Sodišče je sicer ugotovilo tudi, da je utemeljen očitek tožnice, da so toženci zlorabili položaj in pod krinko delovne skupine državnega organa svoj avtorski izdelek predstavili kot vladno analitično študijo ter da je tudi varuhinja človekovih pravic vsebino izdelka označila kot preseganje nalog sveta. Vendar tega po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče označiti kot dejanja, ki ni v zvezi z opravljanjem funkcije organa. Ker so toženci povzročali dejanje v okviru izvrševanja svoje funkcije člana delovne komisije Sveta vlade RS, je njihova neposredna deliktna odgovornost izključena.

Na podlagi vsega obrazloženega je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ob pravilni uporabi 148. člena OZ tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Za to je imelo podlago v pooblastilu 358. člena Zakona o pravdnem postopku (2).

V skladu z načelom uspeha v pravdi je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške, ki so ji nastali. Prvostopenjski stroški so sestavljeni iz stroškov nagrade za postopek 347,10 EUR (tarif. št. 3100), 320,40 EUR nagrade za narok (tarif. št. 3102), vse povečano za 20% DDV, 20,00 EUR pavšala za PTT storitve in 20,00 EUR stroškov fotokopij, kar skupaj znese 841,00 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov. Pritožbeni stroški pa so sestavljeni iz stroškov nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom 427,20 EUR (tarif. št. 3210) in 20% DDV. Pooblastilo za spremembo stroškovnega dela odločitve je podano v drugem odstavku 165. člena ZPP, odločeno pa je v skladu s 154. in 155. členom ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (3).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(3) Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT.