Jedro

Kot eden najbolj tipičnih primerov zakonske subrogacije se običajno omenja interes zastavitelja, ki plača (tuj) dolg, da bi se izognil preteči izvršbi na njegovo stvar. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Tožnik sicer ni bil zastavitelj (oziroma pogodbena stranka pravnega posla, na podlagi katerega je nastala zastavna pravica na nepremičnini – hipoteka), je pa z nakupom z zastavno pravico obremenjene stvari (s hipoteko obremenjene nepremičnine) postal „realni“ dolžnik dolga toženca. Ker terjatev na podlagi 275. člena OZ preide že zaradi in ob izpolnitvi obveznosti, ni pomembno, ali je za s hipoteko obremenjeno nepremičnino plačal kupnino ali je ta terjatev prodajalca morebiti zastarala, obveznost plačila kupnine odložena ali pa celo odpuščena, prav tako pa ni relevantno, kako je pridobil sredstva, s katerimi je obveznost odplačal. Podlaga prehoda obveznosti je 275. člen OZ in ne morebitno prikrajšanje izpolnitelja obveznosti in tudi ne pravila o neupravičeni pridobitvi.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.920,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval plačilo 67.561,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je tožnik kupil nepremičnino s kreditom, ki ga je najel pri N., ki pa ga je porabil v večjem delu za poplačilo hipoteke, za kupnino pa le manjši del, razlike do polne kupnine pa prodajalcu ni plačal nikoli. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi bil tožnik upravičen do vrnitve spornega zneska le, če bi svojemu prodajalcu v celoti plačal kupnino, hkrati pa poplačal banko. To bistveno ugotovitev je sodišče druge stopnje spregledalo in zato zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik bi bil upravičen do povrnitve zneska, ki ga je plačal hipotekarnemu upniku z lastnim denarjem, če bi najprej plačal kupnino prodajalcu, nato pa zaradi razbremenitve nepremičnine od hipoteke še dolg, ki ga je imel dolžnik do hipotekarnega upnika. V takem primeru bi namreč prišlo do zmanjšanja tožnikovega premoženja. V konkretnem primeru pa je plačilo hipotekarnemu upniku izvršil z denarjem, ki ga je s kreditom pridobil za kupnino in je večino tega denarja namesto prodajalcu nakazal hipotekarnemu upniku. Tožnikova ekonomska situacija bi bila popolnoma ista, če bi kupil bremen prosto nepremičnino, v takem primeru bi pač ves kredit nakazal prodajalcu, njegova obveznost odplačevanja kredita N. pa bi bila enaka. Edini subjekt, ki je bil zaradi tožnikovega nakazila prikrajšan, je prodajalec. S plačilom terjatve H. je tožnik res razbremenil toženca, vendar pa se njegovo premoženje zaradi tega ni zmanjšalo, zmanjšala se je kupnina na račun prodajalca. Zato tožnik od toženca ne more ničesar terjati. Če bi mu toženec plačal zahtevani znesek, bi mu povrnil dve tretjini kredita, ki ga mora odplačevati N. To pa je resnični „pravni interes“, ki ga je tožnik zasledoval z vložitvijo tožbe in ki ne more biti pravno varovan ter predstavlja zlorabo instituta subrogacije. S plačilom kredita H. ni mogel vstopiti v pravice upnika na podlagi zakonske subrogacije, kajti plačila ni izvršil s svojim denarjem tako, da bi se to poznalo v njegovem premoženju, temveč ga je izvršil na škodo prodajalca s posojilom, namenjenim za kupnino. Zato je povsem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v bistvu samo poravnal svoj dolg po prodajni pogodbi. Smisel zakonske subrogacije je, da varuje poštenega pridobitelja, ki s plačilom obremeni svoje premoženje, ne pa izpolnitelja, ki s plačilom ne izgubi ničesar in želi na račun dolžnika še dodatno zaslužiti. Zmotna je tudi odločitev o pritožbenih stroških. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo „spremeni tako, da potrdi sodbo“ sodišča prve stopnje in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov.

4. Revizija je bila po 375. ZPP vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo navedla, da ni utemeljena in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Odločitev o pravdnih stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Po določilu prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo (le) zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Odločitev o stroških to ni, pač pa je po svoji naravi odločitev o stranski terjatvi. Vrhovno sodišče je zato v tem delu revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

7. Sporno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari v zadevi, je, ali je na tožnika, ki je kupil s hipoteko obremenjeno stanovanje in izpolnil obveznost hipotekarnemu upniku, na podlagi subrogacije po 275. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) prešla terjatev hipotekarnega upnika; in nadaljnje vprašanje je še, ali na subrogacijo kakorkoli vpliva okoliščina, da je tožnik za plačilo obveznosti najel kredit. 8. Dejanska podlaga spora je namreč naslednja: Toženec je s H. 5. 11. 2009 sklenil kreditno pogodbo za 70.000,00 EUR, za zavarovanje te terjatve pa je tretji (N., d. o. o.) zastavil stanovanje. To stanovanje je bilo nato prodano drugi gospodarski družbi (K., d. o. o.), od te pa jo je s kupoprodajno pogodbo z dne 21. 6. 2010 kupil tožnik za znesek 162.000,00 EUR. Tožnik je dne 29. 6. 2010 poravnal banki celoten kredit v znesku 67.561.56 EUR, ta pa mu je dala izbrisno dovoljenje za izbris hipoteke. Tožnik prodajalcu (K., d. o. o.) ni plačal celotne kupnine, pač pa le razliko do višine kredita (95.000,00 EUR), ki ga je sam najel pri N., d. d. 9. Po določilu 275. člena OZ v primeru, če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Ni dvoma – in tako sta presodili tudi sodišči prve in druge stopnje – da ima lastnik zastavljene stvari pravni interes za poplačilo obveznosti, da se izogne preteči prodaji stvari zaradi poplačila terjatve zastavnega upnika. Tudi v literaturi(1) se kot eden najbolj tipičnih primerov zakonske subrogacije običajno omenja prav interes zastavitelja, ki plača (tuj) dolg, da bi se izognil preteči izvršbi na njegovo stvar. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Tožnik sicer ni bil zastavitelj (oziroma pogodbena stranka pravnega posla, na podlagi katerega je nastala zastavna pravica na nepremičnini – hipoteka), je pa z nakupom z zastavno pravico obremenjene stvari (s hipoteko obremenjene nepremičnine) postal „realni“ dolžnik dolga toženca.

10. Določilo 275. člena OZ je jasno. Edini pogoj za prehod terjatve na izpolnitelja obveznosti je njegov pravni interes za izpolnitev tuje obveznosti. Drugih pogojev zakon ne določa. Preneseno na obravnavani primer to pomeni, da (ne)odplačnost razmerja (kar se v reviziji izpostavlja kot odločilni element) med prodajalcem s hipoteko obremenjenega stanovanja in kupcem (tožnikom) na toženca kot dolžnika nima vpliva. Ker terjatev na podlagi 275. člena OZ (subrogacija po zakonu) preide že zaradi in ob izpolnitvi obveznosti, ni pomembno, ali je za s hipoteko obremenjeno nepremičnino izpolnitelj plačal kupnino ali je ta terjatev prodajalca morebiti zastarala, obveznost plačila kupnine odložena ali pa celo odpuščena. V nasprotnem primeru pri neodplačni pridobitvi s hipoteko obremenjene nepremičnine subrogacije sploh ne bi bilo. Prav tako za prehod obveznosti po 275. členu OZ na njenega izpolnitelja ni relevantno, kako je pridobil sredstva, s katerimi je obveznost odplačal. Podlaga prehoda obveznosti je 275. člen OZ in ne morebitno prikrajšanje izpolnitelja obveznosti in tudi ne pravila o neupravičeni pridobitvi. Glede na navedeno torej dejstvi, da kupnine za nepremičnino tožnik še ni plačal v celoti in da je sredstva, s katerimi je poplačal hipotekarnega upnika, pridobil z bančnim kreditom, na odločitev ne vplivata.

11. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker toženec v revizijskem postopku ni uspel, mora tožniku povrniti njegove stroške tega postopka, ki predstavljajo stroške nagrade in DDV.

Op. št. (1): Matjaž Tratnik, Zastavna pravica, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran, 112. Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 308.