Jedro

Trditev, da bi toženec moral tožniku priznati invalidsko pokojnino že zato, ker je v Nemčiji spoznan za invalida I. kategorije in upokojen, nima podlage v materialnem pravu. Pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se ugotavljajo po nacionalni zakonodaji vsake od držav članic. To izhaja iz Uredbe Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Na podlagi tretjega odstavka 46. člena Uredbe je odločitev, ki jo sprejme nosilec države članice v zvezi s stopnjo invalidnosti vlagatelja zahtevka zavezujoča za nosilca vsake druge države članice le pod pogojem, da je skladnost med zakonodajami teh držav članic o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti navedena v Prilogi VII Uredbe. Iz nje pa ne izhaja, da je določena oziroma dogovorjena skladnost o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti med Slovenijo in Nemčijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca št. 20 1065905 z dne 29. 1. 2014 in št. 1065905 z dne 30. 6. 2014 ter zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine od 10. 3. 2009. Presodilo je, da pri tožniku ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v primerjavi s stanjem, na podlagi katerega je bil v letu 2009 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnik preostalo delovno zmožnost, kot invalid II. kategorije invalidnosti pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni upravičen do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. V postopku je predložil obsežno medicinsko dokumentacijo, ki potrjuje, da ni zmožen za pridobitno delo. Navedeno je bilo ugotovljeno v postopku v Nemčiji, priznana mu je bila 100% invalidnost. Odločbo o tem je treba upoštevati tudi v Sloveniji. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj ugotovitev 100% invalidnosti v Nemčiji ne vpliva v odločitev v tem postopku. Ker sodišče ni odgovorilo na vsa vprašanja, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodba je tudi neobrazložena. Opozarja še na 67. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ker je invalid II. kategorije invalidnosti in je bil v času vložitve star 58 let in za drugo delo ni zmožen brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče se do tega ni opredelilo, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb tožnika glede ugotovitve 100% invalidnosti v Nemčiji. Sodišče druge stopnje je ustrezno in jasno obrazložilo urejanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji in Nemčiji in tudi zakaj invalidnost, ugotovljena v Nemčiji, avtomatično ne vpliva na oceno invalidnosti v Sloveniji. To je navedlo v 13. točki obrazložitve. Prav tako se je sodišče opredelilo do poklicne rehabilitacije. Ugotovljeno je bilo, da pri tožniku ta potreba ni podana in zato tudi niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je pri nemškem nosilcu zavarovanja 10. 3. 2009 vložil zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ta je bil posredovan tožencu (šele) 20. 7. 2013. Tožnik je bil v prejšnjem postopku pri tožencu na podlagi pravnomočne odločbe z dne 29. 1. 2007 (pravilno 29. 1. 2009) razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Priznane so mu bile fizične razbremenitve pri delu. Predloženo dokumentacijo s strani nemškega nosilca zavarovanja je obravnaval toženec, ki je ugotovil, da v primerjavi s stanjem, ki je bilo podlaga za odločbo, izdano v letu 2009, ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Zato je bil z odločbo z dne 29. 1. 2014, potrjeno z odločbo z dne 30. 6. 2014, tožnikov zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen.

10. Sodišče je zaradi preverjanja pravilnosti ugotovitev invalidske komisije druge stopnje o tožnikovi preostali delovni zmožnosti izvedlo dokaz z izvedencem. Ta je prišel do zaključka, da pri tožniku popolna izguba delovne zmožnosti ni podana in da še lahko opravlja določena dela s fizičnimi razbremenitvami. Navedeno mnenje je skladno z ugotovitvami nemškega izvedenca. Ta ugotavlja, da je tožnik zmožen le za lažja dela z omejitvami, lahko se zaposli na trgu delovne sile kot fotokopirec, na delih odpreme, kot čitalec kod, pomočnik na pošti, za pomoč v pisarnah. Omejitve pri delu, ki so bile kot potrebne ugotovljene v invalidskem postopku pri tožencu, to je, da je zmožen opravljati pretežno sedeče delo vsaj polovico delovnega časa, v preostalem delovnem času brez stalne hoje, v ugodnih mikro klimatskih razmerah, fizično lahko delo, pri katerem lahko ročno rokuje z bremeni do 10 kg, omogočajo opravljanje zgoraj navedenih del. Za vsa opisana dela, pa tudi za druga dela, ki bi jih glede na podane omejitve lahko opravljal, ni potrebna poklicna rehabilitacija v smislu šolanja, temveč le krajša priučitev in uvajanje v delo.

11. Pravico do invalidske pokojnine na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Pri tožniku popolna izguba delovne zmožnosti ni bila ugotovljena, ugotovljena je bila preostala delovna zmožnost brez potrebe po poklicni rehabilitaciji. Kot invalid II. kategorije tožnik glede na dopolnjeno starost ob nastanku invalidnosti ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato za odločitev ni bistveno, da je bila tožniku v Nemčiji, kljub temu, da ni bila ugotovljena popolna nezmožnost za delo, priznana pravica do invalidske pokojnine. Ta bi mu bila na podlagi 67. člena ZPIZ-1 priznana tudi v Sloveniji, če bi izpolnjeval z zakonom določene pogoje, ki pa so drugačni od pogojev v Nemčiji.

12. Trditev, da bi toženec moral tožniku priznati invalidsko pokojnino že zato, ker je v Nemčiji spoznan za invalida I. kategorije in upokojen, nima podlage v materialnem pravu. Pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se ugotavljajo po nacionalni zakonodaji vsake od držav članic, torej v konkretnem primeru po slovenskih predpisih, po ZPIZ-1. Na podlagi enakega dejanskega stanja so zato pogoji za priznanje pravice v posameznih državah lahko različni, prav tako so različne pravice na tej podlagi. Zato ugotovljena kategorija invalidnosti v eni državi ne pomeni avtomatično ugotovitve enake invalidnosti tudi v drugi državi. To izhaja iz Uredbe Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da je za dajatve za invalidnost treba vzpostaviti sistem koordinacije, ki upošteva posebne značilnosti nacionalne zakonodaje, zlasti glede priznanja invalidnosti in njenega poslabšanja. Na podlagi tretjega odstavka 46. člena Uredbe je odločitev, ki jo sprejme nosilec države članice v zvezi s stopnjo invalidnosti vlagatelja zahtevka zavezujoča za nosilca vsake druge države članice le pod pogojem, da je skladnost med zakonodajami teh držav članic o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti navedena v Prilogi VII Uredbe. Iz nje pa ne izhaja, da je določena oziroma dogovorjena skladnost o pogojih v zvezi s stopnjo invalidnosti med Slovenijo in Nemčijo.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja revizija niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.