Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2014 in št. ... z dne 29. 1. 2014 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 3. 2009 dalje s pravico do invalidske pokojnine.
2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in da ni upravičen do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Takšen zaključek je napačen in v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožnik je predložil obsežno dokumentacijo, ki potrjuje njegovo zatrjevanje, da za opravljanje nobenega pridobitnega dela ni več zmožen. V Republiki Nemčiji, kjer že vrsto let biva, ima priznano 100 % invalidnost iz zdravstvenih razlogov. Iz dokumentacije je razvidno, da ima obsežne težave s srcem, astmo, rokami, te diagnoze pa ga onemogočajo pri opravljanju pridobitnega dela. Nenazadnje je tudi sodni izvedenec v mnenju, ki ga ne sprejema, menil, da tožnik določenih del ne zmore več. Vendar pa izvedenec ni ustrezno pojasnil, zakaj priznanje 100 % invalidnosti v Republiki Nemčiji, ne vpliva na njegovo mnenje. Meni, da je 100 % invalidnost, ugotovljeno v Republiki Nemčiji, potrebno upoštevati tudi v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno bi izvedenec in sodišče morala ugotoviti, da tožnik ni zmožen za opravljanje pridobitnega dela in bi ga sodišče moralo razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Poleg tega navaja, da tožnik izpolnjuje tudi pogoje po 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), saj kot invalid II. kategorije invalidnosti ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Priglaša stroške pritožbe.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.
5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 30. 6 2014, s katero je zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 29. 1. 2014. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti od 4. 11. 2008 in še nadalje in nima pravice do invalidske pokojnine.
6. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik popolnoma nezmožen za delo in ali je pri njem podano stanje določeno v 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 oziroma v določbi 67. člena ZPIZ-1, ki glede na 390. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) predstavlja pravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru.
7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec s pravnomočno in dokončno odločbo št. ... z dne 29. 1. 2007 (pravilno 29. 1. 2009) odločil, da se zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne. Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da je po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 4. 11. 2008 pri tožniku, ki je dopolnil 50 let starosti, podana II. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo vsaj pol delovnega časa, v preostalem delovnem času brez stalne hoje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, fizično lahko delo, ročno lahko rokuje z bremeni do 10 kg.
8. V sedaj obravnavanem postopku, ki se je začel na podlagi tožnikove zahteve vložene pri nemškem nosilcu zavarovanja dne 10. 3. 2009, sta v predsodnem postopku obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija I. stopnje dne 22. 1. 2014 in dne 16. 6. 2014 invalidska II. stopnje bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 4. 11. 2008 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana II. kategorija invalidnosti. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je transportni delavec. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo, vsaj ½ delovnega časa, v preostalem delovnem času brez stalne hoje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah, fizično lahko delo, ročno lahko rokuje z bremeni do 10 kg. Invalidski komisiji ugotavljata, da se tožnik zdravi zaradi KOPB, ima kronični ponavljajoči gastritis, refluksni ezofagitis, gre za stanje po zlomu desne goleni leta 1991, istega leta je imel tudi poškodbo obraza in od takrat tudi disfonijo. Obojestransko gre za izgubo sluha s tinitusom in uporablja slušne aparate. Nadalje povzemata, da zdravnik izvedenec v Republiki Nemčiji meni, da gre za jasno obstruktivno pljučno bolezen, zaradi katere prejema ustrezno terapijo. Zaradi težav z dihali in parezo leve glasilke, je potrebno delo v mikroklimatsko ugodnih pogojih. Meni, da je ob osnovni osebnosti in boleznih, ki jih ima, prišlo do razvoja depresivne motnje razpoloženja, vendar je kljub vsemu zmožen za lažje delo z menjavo telesnih položajev brez posebnega časovnega pritiska in dela ponoči. Na podlagi medicinske dokumentacije in mnenja zdravnika izvedenca v Republiki Nemčiji menita, da pri tožniku glede na opisano zdravstveno stanje še ne gre za takšne zdravstvene spremembe, ki bi utemeljevale trajno in popolno izgubo delazmožnosti, saj mu tudi zdravnik v Nemčiji omenja dela, ki bi jih lahko opravljal. 9. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, ki je mnenje zaradi pripomb obeh strank še dopolnil. Ker se tožnik niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem ni strinjal, je sodišče prve stopnje izvedenca še zaslišalo.
10. Po mnenju izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije in ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.
11. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je po preučitvi razpoložljive medicinske in druge dokumentacije prišel do enakega zaključka kot pred v predsodnem postopku obe invalidski komisiji in sicer, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je pri njem še nadalje podana preostala delovna zmožnost in da je za drugo delo zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Gre za skladno izvedensko mnenje ne samo s predhodno podanima mnenjema invalidskih komisij, pač pa tudi z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, o vrstah in teži tožnikovih obolenj, pravilnost podanega mnenja pa potrjuje tudi mnenje izvedenca v Nemčiji. Sodni izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa, ki je tudi sicer po svoji specialnosti pristojen za ocenjevanje delazmožnosti, je že osnovno mnenje, dodatno pa še dopolnilno mnenje in na zaslišanju, medicinsko strokovno obrazložil in pri tem upošteval medicinsko dokumentacijo, naravo in težo tožnikovega obolenja, kakor tudi definicijo invalidnosti in svojega poklica, določenega v 60. členu ZPIZ-1. 12. Na podlagi takšnega mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in do stanja, ki daje podlago za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Pravilno pa je tudi zaključilo, da je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti zmožen za drugo delo z omejitvami in da za to delo ni potrebna poklicna rehabilitacija, posledično pa, da niso izpolnjeni pogoji iz 67. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.
13. Pravico do invalidske pokojnine na podlagi ugotovljene II. kategorije invalidnosti in starosti več kot 50 let bi tožnik izpolnil le pod pogojem, da za drugo ustrezno delo brez predhodne poklicne rehabilitacije ne bi bil zmožen. Takšnega stanja pa nedvomno pri tožniku sodni izvedenec ni ugotovil. Invalidnost se ugotavlja in se priznavajo pravice iz invalidskega zavarovanja po nacionalni zakonodaji. Z njo vsaka država področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja različno. Vprašanje, zakaj invalidnost ugotovljena v Nemčiji ne vpliva na oceno invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v Sloveniji, ni medicinsko vprašanje. Posledično to vprašanje ni stvar izvedenca in se zato sodnemu izvedencu s tem, zakaj invalidnost ugotovljena v Nemčiji, ne vpliva na oceno invalidnosti v Sloveniji, ni bilo potrebno ukvarjati. V okviru svoje pristojnosti je ustrezno ocenil tožnikovo delazmožnost skladno z določbo 60. člena ZPIZ-1 in se pri tem dotaknil tudi izvedenskega mnenja nemškega izvedenca v tem smislu, da tudi ta ni pri tožniku ugotovil popolne nezmožnosti za delo.
14. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.