Jedro

Z ustno obravnavo se sicer res najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena tega zakona, vendar kršitev pravila o obveznosti ustne obravnave sama po sebi v zakonu ni opredeljena kot bistvena kršitev pravil postopka. Če stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic, vendar v obravnavani zadevi za takšen položaj ne gre. Generalni carinski urad po samem zakonu opravlja naloge, za katere je potrebno strokovno znanje, torej ima zaradi razpolaganja s specialnimi znanji zakonsko pooblastilo za dajanje strokovnih mnenj. To ne pomeni, da stranka nima pravice predložiti izsledkov svojega izvedenca oziroma predlagati izvedbe dokaza z izvedencem, vendar uradna oseba, ki vodi postopek, odloči o tem, ali je določeno dejstvo treba ugotoviti z izvedencem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A št. ... z dne 15. 10. 2002, s katero je prvostopni carinski organ za blago, deklarirano za sprostitev v prost promet s carinsko deklaracijo št. ... z dne 6. 6. 2002, določil tarifno oznako 3504 00 00 kombinirane nomenklature ter naknadno obračunal carino, razliko v DDV ter stroške preiskave v carinskem laboratoriju v skupni višini 157.148,00 SIT, ki jih je tožeča stranka dolžna poravnati v roku 30 dni od prejema prvostopne odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se je prvostopni carinski organ po sprejemu obravnavane carinske deklaracije odločil za njeno preverjanje na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 - popravek, 13/2001 ter 62/2001, v nadaljevanju CZ). Z zapisnikom št. ... z dne 7. 6. 2002 je odvzel vzorce prijavljenega blaga in jih poslal na preiskavo v carinski laboratorij, ki je izdelal strokovno mnenje št. ... z dne 13. 8. 2002, s katerim je seznanil tudi tožečo stranko, in iz katerega izhaja, da blago po predmetni carinski deklaraciji ni bilo deklarirano v pravilno tarifno oznako. Prvostopni organ je na podlagi navedenega strokovnega mnenja izdal odločbo, s katero je za prijavljeno blago določil tarifno oznako 3504 00 00 kombinirane nomenklature ter posledično obračunal carino po 6 % konvencionalni carinski stopnji, razliko v DDV ter stroške preiskave v carinskem laboratoriju. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo v carinski deklaraciji prijavljeno blago deklarirano v tarifno oznako 1208 10 00 kombinirane nomenklature s poimenovanjem: "Moka in zdrob iz oljnega semena in plodov, razen iz gorčice/iz soje", prvostopni organ pa je po njenem zanj pravilno določil tarifno oznako 3504 00 00 kombinirane nomenklature s poimenovanjem: "Peptoni in njihovi derivati; druge proteinske snovi in njihovi derivati, ki niso navedeni in ne zajeti na drugem mestu; prah iz kože ali usnja, vključno tudi prah iz kromovo strojenega usnja". Z analizo vzorca prijavljenega blaga je bilo namreč v strokovnem mnenju ugotovljeno, da predstavlja prijavljeno blago izolirane sojine proteine (v obliki praška svetlo krem barve s sestavo proteini 92 mas. %, vlaga 4 mas. %, maščobe 0.5 mas. % ter pepel 4 mas. %, ki se uporabljajo v mesno pridelovalni industriji kot nadomestek za mesne proteine. Prvostopni organ se je v svoji odločbi skliceval na Temeljno pravilo 1 in na Navodilo za uvrščanje blaga v kombinirano nomenklaturo (Uradni list RS, št. 77/99 ter 57/01), kjer je v prilogi 1 pri tarifni številki 35.04 točka (B) (6) določeno, da med druge beljakovinaste snovi in njihove derivate, ki niso zajeti v drugih tarifnih številkah, štejejo tudi izolirane beljakovine, dobljene z ekstrakcijo iz rastlinskih snovi (npr. iz odmaščene sojine moke) in ki sestoje iz mešanice beljakovin, katere te snovi vsebujejo in kjer vsebnost teh beljakovin ni manjša od 90 %. Tožena stranka v izpodbijani odločbi pritrjuje uvrstitvi, ki jo je določil prvostopni organ, hkrati pa ugotavlja, da v obravnavani zadevi uvrstitev niti ni sporna, saj tožeča stranka prvostopno odločbo izpodbija le glede višine carinske stopnje, po kateri je bil obračunan znesek carine, saj meni, da bi bilo treba pri carinjenju spornega blaga namesto konvencionalne carinske stopnje 6 % uporabiti "kontigentalno" carinsko stopnjo "prosto". Tožeča stranka bi morala po njenem mnenju carinsko stopnjo "prosto" uveljavljati že ob carinjenju, pri čemer se v nadaljevanju izpodbijane odločbe z namenom utemeljitve uporabe konvencionalne carinske stopnje sklicuje na določila 1. odstavka 45. člena, 10. točke 1. odstavka 3. člena, 1. odstavka 48. člena ter 2. odstavka 46. člena CZ. Tako Uredba za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99, 12/00, 14/00, 112/00 ter 40/01, v nadaljevanju Uredba) določa, da mora biti enotna carinska listina (ECL) izpolnjena v skladu z navodili v prilogi 19 k Uredbi in z vsemi dodatno predpisanimi pravili (94. in 95. člen Uredbe). Tožena stranka se nadalje sklicuje na Uredbo o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago (Uradni list RS, št. 108/01 in spremembe), v kateri je določeno, da se za blago, ki je navedeno v prilogi k tej uredbi, avtonomne carinske stopnje znižajo na raven, kot je določeno v že omenjeni prilogi, vendar pa se ta določba ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le, če jo deklarant uveljavlja, in je torej od deklaranta samega odvisno, ali bo to ugodnost uveljavil ali ne. Ugodnost pa se uveljavi tako, da carinski deklarant v polje 39 ECL vpiše štirimestno šifro "4007". Tožena stranka v zaključku izpodbijane odločbe ugotavlja, da v to polje šifra ni bila vpisana, kar med strankama ni sporno, in torej carinski deklarant ni zahteval uporabe določenega avtonomnega ukrepa carinske stopnje "prosto", zaradi česar je bila carina pravilno obračunana po konvencionalni carinski stopnji. Tako po njenem mnenju na odločitev o stvari ne vplivajo pritožbene navedbe, da je v zapisniku prvostopnega organa št. ... z dne 9. 9. 2002 eksplicitno navedena uveljavitev ugodnosti znižane stopnje, saj se ta ne prizna po uradni dolžnosti, temveč jo je treba uveljaviti v postopku s samo carinsko deklaracijo. Glede na vse navedeno je tožena stranka pritožbo zavrnila na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila predpise, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Navaja, da je trditveno in dokazno breme na strani tožene stranke. Carinski organ je po njenem mnenju spregledal preveriti podatke iz 66. člena ZUP, saj bi moral preveriti osebno ime zastopnika ali pooblaščenca pravne osebe, ki je vložila deklaracijo. Upravno sodišče Republike Slovenije je sprejelo omenjeno stališče, ki je tudi razvidna iz komentarja ZUP. Pravila o zastopanju pravnih oseb so razvidne iz 48. in 49. člena ZUP, ki ju tožeča stranka tudi citira. Svoje stališče utemelji s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 113/95-7 z dne 25. 3. 1998, v kateri je sodišče navedlo, da je špediter pravna oseba, pooblaščena oseba špediterja pa fizična oseba, ki zastopa po pooblastilu špediterja. Tožeča stranka navaja, da je v 56. členu CZ določeno, da lahko carinski organ blago prepusti brez preverjanja, toda po njenem mnenju mora podatke iz 66. člena ZUP obvezno preveriti. Pri tem opozarja, da je tožeča stranka pravna oseba, kar pomeni, da je sposobna za dejanja skozi fizično osebo, pri čemer pravna sposobnost in sposobnost za dejanja nista soznačnici. Pri ugotavljanju sposobnosti za dejanja je po njenem mnenju pomembno ugotoviti fizično osebo v pravni osebi, ki je bila navzoča pri pregledu blaga. Pri tem se sklicuje na 3. odstavek 53. člena CZ, kjer je določeno, da ima deklarant pravico, da je prisoten pri pregledu blaga in jemanju vzorcev. V zvezi z navedeno kršitvijo tožeča stranka sklepno ugotavlja, da mora carinski organ pri sprejemu carinske deklaracije ugotoviti podatke iz 66. člena ZUP kot tudi podatke iz 3. odstavka 53. člena CZ, v nasprotnem primeru je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V tožbi predlaga tudi postavitev neodvisnega izvedenca, saj se tožeča stranka ne strinja z mnenjem carinskega laboratorija, ki je ugotovil sestavo blaga. Carinski organ bi moral stranki omogočiti pritegnitev lastnega izvedenca, če je že določil izvedenca iz lastnih vrst. Po njenem mnenju je v postopku nesporno dokazana pristranskost carinskega laboratorija, ki se izraža v preveliki in prezgodnji dovzetnosti za argumente carinskega organa in posledično nedojemljivost za argumente druge strani v sporu. V ta namen predlaga, da se opravi ogled vzorcev in ustno zasliši predstavnika carinskega laboratorija, pri čemer naj se priskrbijo vzorci ene in druge tarifne številke ter predlaga, da sodišče zasliši izvedenca živilske stroke. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja, da bi moral carinski organ razpisati ustno obravnavo v skladu s 154. členom ZUP. Uradna oseba mora obligatorno razpisati ustno obravnavo, kadar je treba opraviti ogled, ali pa zaslišanje prič ali izvedencev. Izjeme so določene samo v zakonu, kot je to na primer določeno pri skrajšanem postopku, za kar pa po mnenju tožeče stranke v obravnavani zadevi ne gre. Pri tem opozarja še na 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi. Po stališču Ustavnega sodišča RS izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti stranki zagotovljeno, da se brani pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njene pravice in interese. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 39/95 z dne 16. 1. 1997, v kateri je navedeno, da mora biti stranki omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se izjasni tako glede na dejanska kot tudi na pravna vprašanja. Načelo kontradiktornosti mora biti torej po mnenju tožeče stranke spoštovano v vseh upravnih postopkih. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka odločiti o usodi carinske deklaracije na podlagi 6.c člena Carinskega zakona, pri čemer poudarja, da je zapisnik izdan na podlagi 52. člena CZ, kar pomeni, da bi morala biti tožeči stranki omogočena vložitev nove carinske deklaracije, tako kot je bilo to omogočeno v zadevi Carinarnice A št. ... z dne 27. 10. 2000. Po njenem mnenju je samovoljno odločanje državnega organa, da sta različni odločbi sprejeti v tako kratkem časovnem presledku, pri čemer tožena stranka niti ne utemelji, zakaj je v poznejši odločitvi o istem spornem vprašanju zavzela popolnoma drugačno stališče. Tožeča stranka v nadaljevanju opozarja tudi na napako v CZ, ko je bilo z Zakonom o spremembah carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99) določeno, da je 2. odstavek 153. člena CZ postal 5. odstavek, zaradi česar ga ni mogoče uporabiti v zvezi z 2. odstavkom 154. člena CZ. Napaka zakona je bila odpravljena šele z novelo, objavljeno v Uradnem listu RS št. 59/2002. Na tej podlagi tožeča stranka meni, da ni mogoče izvrševati carinskih odločb pred njihovo dokončnostjo od 21. 5. 1999 do 1. 1. 2003. Tožeča stranka meni, da zamudne obresti v predmetni zadevi ne tečejo, saj se 2. odstavek 154. člena CZ nanaša na 2. odstavek 153. člena, ne pa na 5. odstavek istega člena. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter izpostavlja, da tožeča stranka v tožbi navaja dejstva in dokaze, ki jih v postopku pred upravnimi organi ni navajala, zaradi česar predstavljajo tožbeno novoto. To so na primer navedbe v zvezi s kršitvami 66. člena ter 49. člena ZUP. Opozarja, da tožeča stranka v postopku pred upravnimi organi ni imela nobenih pripomb zoper ugotovitev o sestavi spornega blaga ter njegovo uvrstitev v kombinirano nomenklaturo. V zvezi z uporabo 154. in 153. člena CZ tožena stranka navaja, da je v določbi 2. odstavka 154. člena napotilo na določbe 2. in 3. odstavka 153. člena glede na vsebino teh določb očitno napačno, saj bi moralo biti napotilo na določbe 5. odstavka 153. člena CZ, kar je bilo tudi odpravljeno v naslednji spremembi carinske zakonodaje leta 2002. Namen določbe 2. odstavka 154. člena CZ je bil izenačiti rok za plačilo carinskega dolga na podlagi obračuna in rok za plačilo carinskega dolga po odločbi, zato je po mnenju tožene stranke kljub neustreznemu sklicevanju v določbi 2. odstavka 154. člena pravilno določeno, da je plačilo dolga naloženo v 30 dneh od vročitve. Taka razlaga določbe 2. odstavka 154. člena CZ je v korist tožeče stranke, saj bi sicer glede na dejstvo, da so odločbe carinskih organov izvršljive takoj na podlagi 6.b člena CZ morala plačati carinski dolg takoj, ko bi dobila odločbo. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je z dopisom št. ... z dne 20. 12. 2004 prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Sodišče je dne 22. 5. 2006 opravilo glavno obravnavo, ki se jo je udeležil pooblaščenec tožeče stranke, ki je v postavljenem roku dne 24. 5. 2006 predložil pooblastilo za zastopanje. Na glavni obravnavi tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokazov, pri čemer je posebej poudarila, da bi morala tožena stranka izvesti glavno obravnavo, ker je odločala na podlagi izvedeniškega mnenja, hkrati pa meni, da bi morala spremeniti tudi poimenovanje blaga, ne pa samo tarifne številke. Tožena stranka glede ustne obravnave v upravnem postopku pojasni, da v primeru izvedbe ugotovitve blaga v carinskem postopku ne gre za izvedeniško mnenje v smislu določil ZUP, zato v tem primeru ustna obravnava ni potrebna, kar je potrdila tudi sodna praksa.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče meni, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ter soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/2000, 92/2005, 45/2006 - odločbi US). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja: Tožeča stranka v zvezi z postopkom vložitve carinske deklaracije izpostavlja določilo 10. točke 1. odstavka 3. člena CZ v povezavi z določbama 48. in 49. člena ZUP, ki se nanašata na stranko in njeno zastopanje, ter določbo 66. člena ZUP, po kateri mora popolna in razumljiva vloga med drugim obsegati tudi ime in priimek zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka kot carinski deklarant oziroma zastopnik prejemnika blaga vložila carinsko deklaracijo po osebi, ki je razločno navedena v rubriki 54 enotne carinske listine (ECL), in ki je tudi lastnoročno podpisana. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. U 113/95 z dne 25. 3. 1998 ugotovilo, da špediter in pooblaščena oseba špediterja ni isto, saj je špediter pravna oseba, pooblaščena oseba špediterja pa fizična oseba. Vendar pa je iz upravnih spisov razvidno, da tožeča stranka v carinskem postopku na prvi kot tudi na drugi stopnji v upravnem postopku nesporno ni ugovarjala, da oseba, ki je v svojstvu pravne osebe vložila carinsko deklaracijo (rubrika 54 ECL), nima pooblastila za zastopanje in s tem za vložitev obravnavane carinske deklaracije (tako kot je to bil primer v zadevi U 113/95), pač pa je naknadno želela uveljaviti ugodnost carinske stopnje "prosto", s čimer bi se izognila plačilu carine. To pa pomeni, da vprašanje, ali je bila fizična oseba, ki je navedena kot pooblaščenka tožeče stranke v rubriki 54 ECL, sploh pooblaščena za vložitev carinske deklaracije, v carinskem postopku ni bilo sporno, pač pa je to vprašanje tožeča stranka izpostavila šele v tožbi in je po mnenju sodišča kot tožbena novota nedovoljena (3. odstavek 14. člena ZUS). Sicer pa je bila zakonska ureditev zastopanja, ki je veljala v času vložitve sporne ECL, urejena tako, da morajo osebe, ki želijo nastopati kot pooblaščenci v carinskih postopkih, izpolnjevati minimalne pogoje, ki so navedeni v 4.b členu CZ, podrobneje pa urejeni v Uredbi o pogojih za opravljanje poslov zastopanja (Uradni list RS, št. 47/99, 116/2000 in 110/2001, v nadaljevanju UPOPZ). UPOPZ določa način pridobitve dovoljenja za opravljanje poslov zastopanja, ki se nanaša na pravno osebo oziroma podjetnika posameznika, ki opravlja dejavnost zastopanja (špediterska dejavnost) in licenco za opravljanje zastopanja v carinskih zadevah. Licenca omogoča posamezniku, ki je zaposlen pri špediterju, podpisovati carinske deklaracije in jo je mogoče pridobiti na način, ki je določen v uredbi (7. do 10. člen UPOPZ). Imetnik licence pa mora na zahtevo carinskega organa (praviloma takrat, kadar carinski organ dvomi v upravičenost do opravljanja poslov zastopanja), pokazati na vpogled originalno licenco, carinska uprava pa tudi sicer o vseh izdanih dovoljenjih in licencah vodi register izdanih dovoljenj ter imetnikov licence oziroma evidenco izdanih potrdil o začasni licenci (10. člen v zvezi s 3. odstavkom 3. člena, 3. odstavkom 8. člena in 2. odstavkom 23. člena UPOPZ). Glede na navedeno ureditev, ki je posledica narave carinskega postopka, ki mora potekati hitro in praviloma na podlagi predloženih listin s strani udeležencev carinskega postopka, po prepričanju sodišča tožena stranka ob preizkušanju pritožbe ni bila dolžna preverjati pooblastila po 49. členu ZUP v zvezi v vloženo carinsko deklaracijo, saj tožeča stranka temu dejstvu ni ugovarjala, in torej v upravnem sporu predstavlja tožbeno novoto, s katero ne more uspeti v zvezi z ugovorom nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V zvezi z uvrstitvijo spornega blaga v carinsko tarifo sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno pritrjuje uvrstitvi, ki jo je določil prvostopni organ, in ugotavlja, da v obravnavani zadevi sama uvrstitev ni sporna, saj je tožeča stranka v pritožbi prvostopno odločbo izpodbijala le glede višine carinske stopnje, po kateri je bil obračunan znesek carine. Pri tem tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi z navedenim pritožbenim ugovorom pravilno utemelji razloge in pravno podlago za ugotovitev, da bi morala tožeča stranka carinsko stopnjo "prosto" uveljavljati že ob carinjenju in ne naknadno, zato jih sodišče na tem mestu ne ponavlja. Glede same uvrstitve spornega blaga v carinsko tarifo tudi sodišče meni, da je bilo v carinski deklaraciji prijavljeno blago nepravilno deklarirano v tarifno oznako 1208 10 00 kombinirane nomenklature s poimenovanjem: "Moka in zdrob iz oljnega semena in plodov, razen iz gorčice/iz soje", prvostopni carinski organ pa je pravilno določil tarifno oznako 3504 00 00 kombinirane nomenklature s poimenovanjem: "Peptoni in njihovi derivati; druge proteinske snovi in njihovi derivati, ki niso navedeni in ne zajeti na drugem mestu; prah iz kože ali usnja, vključno tudi prah iz kromovo strojenega usnja". Z analizo vzorca prijavljenega blaga je bilo namreč v strokovnem mnenju ugotovljeno, da predstavlja prijavljeno blago izolirane sojine proteine (v obliki praška svetlo krem barve s sestavo proteini (92 mas. %), vlaga (4 mas. %), maščobe (0.5 mas. %) ter pepel (4 mas. %)), ki se uporabljajo se v mesno pridelovalni industriji kot nadomestek za mesne proteine. V skladu z določilom 3. odstavka 53. člena CZ, ki ga tožeča stranka izpostavlja v tožbi, je bila tožeča stranka kot deklarant prisotna pri jemanju vzorcev, in je bila z zapisnikom št. ... z dne 9. 9. 2002 seznanjena z dejstvom, da blago po obravnavani carinski deklaraciji ni bilo deklarirano v pravilno tarifno oznako, tem ugotovitvam pa tožeča stranka v pritožbi ni ugovarjala, zato predstavlja tožbeni ugovor, ko se tožeča stranka ne strinja s sestavo blaga po obravnavanem strokovnem mnenju, nedovoljeno tožbeno novoto. Prav tako je prvostopni organ v izreku svoje odločbe določil pravilno tarifno oznako in s tem tudi spremenil poimenovanje blaga, ki ga ni treba navesti v sam izrek odločbe. Kolikor se ugovor tožeče stranke glede poimenovanja blaga nanaša na opis spornega blaga, je treba pojasniti, da se v rubriko 31 ECL vpiše običajno trgovsko ime blaga, ki omogoča identifikacijo blaga in s tem pravilno razvrščanje v carinsko tarifo, in ga carinskemu organu v postopku naknadnega preverjanja carinske deklaracije ni treba spreminjati, razen če ugotovi, da v deklaraciji navedeno trgovsko ime blaga ne ustreza dejanskemu stanju blaga. Prav tako je napačno stališče tožeče stranke, da bi moral carinski organ v obravnavani zadevi odločiti na podlagi 6.c člena CZ, saj se ta določba nanaša le na odločbe, s katerimi carinski organ deloma ali v celoti ugodi vložniku zahtevka, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Podlaga za naknaden obračun carinskega dolga v obravnavani zadevi je namreč določba točke (c) 1. odstavka 154. člena CZ, ki določa, da carinski organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika izda odločbo o nastali obveznosti, če ugotovi, da je obračunani znesek dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom. Zato sodišče v tej zvezi ne vidi razlogov za kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pri čemer pripominja, da se odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 22/94 z dne 7. 3. 1997, na katero se sklicuje tožeča stranka, nanaša na tisti ustavni vidik te pravice, po katerem morajo sodišča v enakih primerih odločiti enako.

Kršitev načela kontradiktornosti kot izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS je bila v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 39/95 z dne 16. 1. 1997 res ugotovljena, vendar je v tej zadevi pravdno sodišče prekršilo pravico pritožnika s tem, ko je svojo odločbo oprlo na izvedensko mnenje, izdelano v drugem sodnem postopku, v katerem pritožnik ni bil stranka in ni imel možnosti sodelovati. Pravica do kontradiktornega postopka se v upravnem postopku izraža v načelu zaslišanja strank v 9. členu ZUP, ki določa, da je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, preden se izda odločba. Z ustno obravnavno (154. člen ZUP) se sicer res najustrezneje uresničuje načelo zaslišanja stranke iz 9. člena tega zakona, vendar kršitev pravila o obveznosti ustne obravnave sama po sebi v zakonu ni opredeljena kot bistvena kršitev pravil postopka. Če stranki ni bila dana možnost udeležbe, bodisi da v postopek sploh ni bila vključena, bodisi da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank, ki obenem predstavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic. V obravnavani zadevi pa za takšen položaj ne gre. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je tožeča stranka sodelovala v carinskem postopku, saj je bila seznanjena z vsemi dejanji carinskega organa v zvezi z uvrstitvijo blaga v carinsko tarifo in ugotovitvam carinskega organa na prvi stopnji kot tudi v pritožbenem postopku ni ugovarjala, zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi nista bili kršeni načeli kontradiktornosti postopka in zaslišanja strank.

V zvezi z ugovorom, da bi moral carinski organ tožeči stranki omogočiti pritegnitev lastnega izvedenca in da je podana pristranskost carinskega laboratorija, je sodišče že zgoraj ugotovilo, da je bila tožeča stranka seznanjena z ugotovitvami carinskega organa glede nepravilne uvrstitve blaga v carinsko tarifo. Prav tako je imela možnost nasprotovati ugotovitvam analize vzorca vzetega carinskega blaga kot tudi predlagati dokaze, vključno s predlogom za postavitev izvedenca, ki ga v upravnem postopku ni podala, niti ni predložila dokazil, ki bi pričali o drugačni sestavi spornega carinskega blaga. V zvezi s pristranskostjo carinskega organa je treba dodati, da je Zakon o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS-1), ki je veljal v času odločanja prvostopnega carinskega organa, natančno določal pristojnosti Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije s sedežem v Ljubljani (2. odstavek 4. člena in 10. člen ZCS-1). Med drugim je imel le-ta pristojnost, da opravlja kemijskotehnološke in fizikalne analize vzorcev blaga ter daje strokovna mnenja (15. točka 10. člena ZCS-1). Gre za poseben organ, ki po svoji vsebini sicer opravlja nalogo izvedenca v carinskih postopkih, vendar ga ni mogoče šteti za izvedenca iz 189. člena ZUP, saj generalni carinski urad po samem zakonu opravlja naloge, za katere je potrebno strokovno znanje, torej ima zaradi razpolaganja s specialnimi znanji zakonsko pooblastilo za dajanje strokovnih mnenj. To pa ne pomeni, da stranka nima pravice predložiti izsledkov svojega izvedenca oziroma predlagati izvedbo dokaza z izvedencem (2. odstavek 189. člena ZUP), vendar uradna oseba, ki vodi postopek, odloči o tem, ali je treba določeno dejstvo ugotoviti z izvedencem (1. odstavek 139. člena ZUP).

V zvezi z izvajanji tožeče stranke glede napake v CZ v zvezi z določilom 2. odstavka 154. člena CZ, ki se očitno napačno sklicuje na določilo 2. in 3. odstavka 153. člena CZ, sodišče pritrjuje mnenju tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je prvostopni organ pravilno naložil plačilo carinskega dolga v 30 dneh od prejema odločbe, saj bi morala tožeča stranka glede na določilo 6.b člena CZ plačati carinski dolg takoj, ko bi ji bila vročena odločba in je razlaga 2. odstavka 154. člena CZ, ki bi se moral pravilno sklicevati na 5. odstavek 153. člena tedaj veljavnega CZ, določena v korist tožeče stranke. Sicer pa med strankama ni sporno, da gre za napako v zakonu, ki je bila odpravljena ob spremembi CZ z novelo iz leta 2002, ki se je začela uporabljati s 1. 1. 2003. Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče tudi ni našlo ničnostnih razlogov niti zatrjevanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.