Jedro

Če se carinski organ odloči za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete carinske deklaracije, se odloči za naknadni obračun carinskega dolga na podlagi rezultatov naknadnega preverjanja. Če da v ta namen blago v analizo carinskemu laboratoriju, ta laboratorij v carinskih postopkih ne nastopa kot izvedenec v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku. Carinski laboratorij je namreč organizacijska enota Carinske uprave in nudi drugim enotam te uprave strokovno pomoč za odločanje v carinskih zadevah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2004, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 15. 10. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ blago, sojin izolator, deklarirano za sprostitev v prost promet z enotno carinsko listino – ECL z dne 6. 6. 2002, uvrstil v drugačno tarifno oznako (3504 00 00 s konvencionalno stopnjo 8%) od tiste, ki je bila deklarirana (1208 10 00 s konvencionalno stopnjo „prosto“), ter posledično naknadno obračunal carino, razliko v davku na dodano vrednost ter stroške preiskave v carinskem laboratoriju. Organ se je namreč odločil za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije in naročil analizo vzorcev blaga pri carinskem laboratoriju, ta pa je v svojem strokovnem mnenju z dne 13. 8. 2002 ugotovil, da je bilo blago deklarirano v napačno tarifno oznako.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter zavrača tožbene ugovore in zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Ugotavlja, da je bila deklaracija vložena po pooblaščeni osebi špediterja, ki je navedena in lastnoročno podpisana v rubriki 54 ECL, navedbe, da ta oseba ni imela pooblastila za vložitev deklaracije, pa so nedovoljena tožbena novota po tretjem odstavku 14. člena ZUS. Carinski organ ni dolžan vselej preveriti, ali ima oseba, ki vlaga ECL, licenco za opravljanje zastopanja v carinskih zadevah, ampak to stori praviloma takrat, ko dvomi v upravičenost zastopanja. Uvrstitev carinskega blaga v carinsko tarifo v upravnem postopku ni bila sporna, saj je tožeča stranka ugovarjala le višini carinske stopnje, ugovori zoper ugotovljeno sestavo blaga pa so zato nedovoljene tožbene novote. Če bi hotela uveljavljati carinsko stopnjo „prosto“, bi morala to storiti že ob carinjenju in ne naknadno. Glede na ugotovljene lastnosti blaga je tudi po presoji sodišča prve stopnje uvrstitev v novo tarifno oznako pravilna. Načelo kontradiktornosti oziroma zaslišanja stranke ni bilo kršeno zgolj zaradi tega, ker ni bila opravljena ustna obravnava. Tožeča stranka je imela vse možnosti izjaviti se o pomembnih dejstvih in okoliščinah, saj je bila prisotna pri jemanju vzorcev carinskega blaga in seznanjena z ugotovitvami carinskega laboratorija. Carinski laboratorij ni izvedenec v smislu ZUP. Tožeča stranka je imela pravico predlagati dokaz z izvedencem, vendar tega ni storila, niti ni predložila kakšnih drugih dokazov o sestavi blaga.

3. V pritožbi, sedaj reviziji, tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje. Navaja, da se sprejeta carinska deklaracija kot pravnomočni upravni akt po tretjem odstavku 62. člena Carinskega zakona – CZ lahko spremeni, vendar le pod pogojem, če je ugotovljeno, da je bila sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Kakšna nova dejstva in dokaze je ugotovila, pa tožena stranka ni pojasnila. Fizična oseba, ki je vložila deklaracijo, bi morala imeti dve pooblastili: pooblastilo prejemnika blaga za posredno ali neposredno zastopanje v carinskem postopku in pooblastilo direktorja špedicije. Uradna oseba, ki je vodila postopek, ni imela potrebnega strokovnega znanja, zato je pridobila mnenje carinskega laboratorija, ki ga je treba šteti kot izvedensko mnenje. V primeru izvedenskega dela pa je treba obvezno izvesti ustno obravnavo, vendar ta v obravnavanem primeru ni bila izvedena. Sodišče prve stopnje je, kljub temu, da je istega dne opravilo glavno obravnavo, sodbo izreklo na tajni seji, s čimer je kršilo 24. člen Ustave RS. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bistveno vsebino spisa povedal sodnik poročevalec, v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZUS pa bi jo moral predsednik senat. Na glavni obravnavani ni bil izveden noben dokaz, dokazni predlogi tožeče stranke pa so bili pavšalno zavrnjeni. Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede lastnih sodb, v katerih je obravnavalo vprašanje zastopstva v upravnem postopku, na katere se je tožeča stranka izrecno sklicevala. V zadevi je sodila sodnica A.A., ki je več kot 10 let delala na Carinskem uradu B., zaradi česar po „doktrini o videzu“ obstaja dvom v njeno nepristranskost. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa je določil, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Ni utemeljeno navajanje tožeče stranke, da je bila nezakonito spremenjena prvotna odločitev o carinskem dolgu, ki izhaja iz sprejete carinske deklaracije. V skladu z 52. členom CZ se carinski organ lahko odloči za preverjanje točnosti in pravilnosti sprejete deklaracije in glede na rezultate tega preverjanja odloči za naknadni obračun carinskega dolga. Pravna podlaga za obračun carinskega dolga je v 154. členu CZ, ki je v prvem odstavku med drugim določal, da carinski organ izda po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti, če izve oziroma ugotovi, da je obračunani znesek carinskega dolga nižji kot je to določeno s tem zakonom. Da je bil v tem primeru obračunani znesek nižji kot je določeno s CZ, izhaja iz ugotovitev carinskega laboratorija o sestavi blaga, saj blago s takšno sestavo sodi v drugo tarifno oznako od deklarirane. Ugotovitve carinskega laboratorija o sestavi blaga so torej tista nova dejstva, ki so podlaga za naknadni obračun carinskega dolga, in ni res, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista pojasnila, katera so nova dejstva, ki so bila podlaga za naknadni obračun, saj sta se do ugotovitev laboratorija izčrpno opredelila.

9. Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka odločilnemu dejanskemu stanju – ugotovljenim lastnostim carinskega blaga, od katerih je odvisna uvrstitev v določeno tarifno oznako – v upravnem postopku ni ugovarjala ter da so zaradi tega njene kasnejše tožbene navedbe, s katerimi oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju, nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 14. člena ZUS). Takšna nedovoljena tožbena novota je predvsem predlog za postavitev izvedenca. Možnost predlagati postavitev izvedenca je imela tožeča stranka v upravnem postopku, vendar tega ni izkoristila. Ker izvedenec ni bil postavljen, tudi ni bilo potrebe, da bi carinski organ opravil ustno obravnavo, na kateri bi bil izvedenec zaslišan. Pritrditi je treba tudi stališču sodišča prve stopnje, da carinski laboratorij v carinskih postopkih ne nastopa kot izvedenec v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Carinski laboratorij je organizacijska enota Generalnega carinskega urada, ki posameznim carinskim uradom oziroma uradnim osebam zagotavlja strokovno pomoč za odločanje v konkretnih carinskih zadevah. Če uradna oseba razpolaga s strokovnim znanjem za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, pa glede na prvi odstavek 189. člena ZUP postavitev izvedenca ni potrebna. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že tudi v zadevi X Ips 1398/2005. 10. Ni utemeljen revizijski ugovor, da gre za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker je na glavni obravnavi vsebino zadeve na kratko povzela sodnica poročevalka (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi) namesto predsednice senata (kot zahteva določba drugega odstavka 55. člena ZUS-1). Navedeno namreč ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1) pa tožeča stranka ne pojasni.

11. Ni utemeljen revizijski ugovor, da je podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje sodbo razglasilo na nejavni seji. Po drugem odstavku 66. člena ZUS oziroma 70. člena ZUS-1 lahko namreč sodišče v zapletenih primerih odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana glavna obravnava, sodba pa se v takšnem primeru ne razglasi. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče izkoristilo prav to možnost. 12. Ni utemeljen revizijski ugovor, da je prvostopno sodišče pavšalno zavračalo dokazne predloge oziroma ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tako ZUS kot ZUS-1 v drugem odstavku 51. člena določata, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Ker so bila v zadevi odločilna le pravna vprašanja in ne dejansko stanje, sodišče prve stopnje glede na citirano določbo ni imelo razloga za izvajanje dodatnih dokazov. Zato tudi glede na določbo 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in tretjim (ter četrtim) odstavkom 75. člena ZUS-1 ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, če sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave.

13. Ni utemeljen niti revizijski ugovor o neobrazloženosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh odločilnih okoliščin, tudi z uporabo določbe drugega odstavka 67. člena ZUS, ni pa se bilo dolžno opredeljevati do nedovoljenih tožbenih novot (kakršna je tudi po presoji revizijskega sodišča navedba tožeče stranke, da fizična oseba, ki je vložila deklaracijo, ni imela ustreznega pooblastila). Do nedovoljenih revizijskih novot (kakršna je navedba tožeče stranke, da carinski deklarant ni imel ustreznega pooblastila zastopanje prejemnika blaga) pa se ni dolžno opredeljevati niti revizijsko sodišče (87. člen ZUS-1).

14. Glede tožnikovega namigovanja, da bi morala biti članica prvostopnega senata sodnica A.A. izločena, pri čemer njene izločitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, niti na glavni obravnavi, revizijsko sodišče ocenjuje, da le zatrjevanje njene večletne zaposlitve na Carinskem uradu B. ne izkazuje izločitvenega razloga po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Kolikor pa meni, da so bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), bi njeno izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (drugi odstavek 72. člena ZPP).

15. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo, ne da bi opravilo predlagano glavno obravnavo, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča brez obravnave, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.