Jedro

Upravni organ o tožnikovi (pravočasni) vlogi ni odločil v predpisanem roku, zato ni imel pravne podlage za njeno zavrnitev zgolj iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja, da mora biti prvi lastniški prevzem kmetije izveden v roku največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33114-129/2008-22 z dne 26. 1. 2011, se odpravi.

Tožeči stranki A.A., se iz naslova dodelitve nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep 112: Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009, dodelijo nepovratna sredstva v višini 13.600 EUR, ki jih mora izplačati tožena stranka Republika Slovenija na transakcijski račun tožeče stranke, odprt pri Deželni banki Slovenija, št. ..., v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Zahteva za priznanje zakonskih zamudnih obresti, od dneva vložitve vloge do zaključka, se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009 (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka), ter, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 1571/2009 z dne 18. 5. 2010, s katero je sodišče odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 33114-129/2008-7 z dne 23. 2. 2009, s katero je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja, da prvi lastniški prevzem kmetije ni bil izveden v času največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev iz zadevnega ukrepa. Prvostopni organ je navedel, da soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je Uredba št. 1974/2006 podlaga za nacionalno ureditev dodeljevanja sredstev iz naslova Ukrepa 112, da so evropske uredbe v celoti obvezujoče, da se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah in da so njihove določbe del pravnega reda vseh držav članic. Na tej podlagi je organ po stališču sodišča vezan tudi na četrti odstavek 13. člena Uredbe št. 1974/2006. V postopku odločanja je organ po 32. členu Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v zvezi z 222. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločitev sprejel v roku dveh mesecev od dneva, ko so bila v skladu s predpisi Skupnosti ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole. Ker pa se je ugotavljanje dejstev in izvedba predpisanih kontrol rezultiralo v preseženem času 18 mesecev od prvega lastniškega prevzema kmetije, organ upoštevajoč veljavno pravo ne more in ne sme izdati pozitivne odločbe, saj bi v tem primeru prekoračil nepodaljšljiv materialni rok, ki zavezuje organ in tako ravnal neskladno z Evropsko uredbo. Ker gre v tem primeru za sredstva iz evropskega proračuna, bi tovrstno nespoštovanje prava EU vodilo v finančno korekcijo vseh sredstev Republike Slovenije na ukrepu 112 s strani komisije EU na podlagi določbe člena 31 Uredba Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike. Meni, da ne zavzema drugačnega stališča, kot ga je v sodbi zavzelo sodišče. Namreč v celoti sledi stališču sodišča glede postopka, med tem ko meni, da stališče sodišča glede materialne določbe četrtega odstavka 13. člena Uredbe 1974/2006/ES ni takšno, da bi organu prepovedalo odločanje v tej smeri. Nasprotno sodišče v svojem stališču organ celo opozarja na načelo primarnosti in načelo neposredne uporabljivosti evropskega prava, pri čemer je potrebno upoštevati, da do izteka materialnega roka ni privedlo nezakonito ravnanje organa, temveč je do njegovega izteka obratno prišlo ravno ob doslednem upoštevanju postopka izvajanja javnega razpisa ter veljavne zakonodaje. Organu četrti odstavek 13. člena Uredbe 1974/2000/ES prepoveduje sprejeti odločitev za odobritev podpore mladim kmetom za začetek delovanja po poteku 18 mesecev po prvem lastniškem prevzemu kmetije.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik je v tožbi uvodoma povzemal potek dosedanjega postopka ter zahteva, da sodišče odpravi odločbo ter odloči v sporu polne jurisdikcije. Tožnik navaja, da je bilo stališče sodišča v sodbi, I U 1571/2009, jasno. Lastniški prevzem kmetije je bil s strani tožnika opravljen 5. 7. 2007. Rok 18 mesecev od prevzema kmetije je minil 5. 1. 2009. Tožnik je vlogo vložil v času odprtega razpisa 1. 10. 2008, kar pomeni 14 mesecev in šestindvajset dni od trenutka prevzema kmetije. V postopku odločanja o upravičenosti do sredstev iz naslova javnega razpisa ni imel nikakršne možnosti vplivanja na izpolnitev pogoja, da mora biti prvi lastniški prevzem kmetije opravljen največ 18 mesecev pred izdajo odločbe. Organ je o vlogi odločil 23. 2. 2009 po izteku 18-mesečnega roka iz javnega razpisa. Od vložitve vloge so minili 4 meseci in 22 dni. Dvomesečni rok za odločanje po ZUP je bil s tem že prekoračen. Namen 222. člena ZUP, kot tudi 32. člena ZKme-1 je omejitev zlorabe oblasti in samovoljnega delovanja upravnega organa pri časovnem vidiku odločanja o zahtevku stranke. Tudi navedba drugostopnega organa, da prvostopni organ odpira vloge, prispele na razpis, po vrstnem redu, ne more utemeljiti odločitve, saj bi moral organ, glede na to, da je sam določil takšen rok, to z ustrezno razporeditvijo dela upoštevati. Tožnik vztraja, da je sporni pogoj nezakonit, saj stranki ne daje nikakršne pravne varnosti in stranko prepušča dobri (ali slabi) volji organa. Program razvoja podeželja RS 2007-2013 v točki 5.3.1.1.2 Pomoč mladim prevzemnikom kmetij predstavlja pravno podlago ukrepa iz javnega razpisa. Ta progam je osnovan na Uredbi Sveta (ES) št. 1698/2005, ki v prvem odstavku 22. člena določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, da je upravičen do tovrstne podpore. Ti pogoji so našteti in jih mora vlagatelj izpolnjevati kumulativno (osebe so mlajše od 40 let in prvič kot nosilci kmetijskega gospodarstva prevzemajo kmetijsko gospodarstvo, imajo ustrezna poklicna znanja in so ustrezno usposobljene in predložijo poslovni načrt o razvoju njihovih kmetijskih dejavnosti). Ker je ta uredba neposredno uporabljiva, je kot taka edini predpis, ki lahko določa pogoje za pridobitev sredstev. Uredba PRP ima zgolj naravo izvedbenega dokumenta. Tožnik je v trenutku oddaje vloge izpolnjeval vse tri pogoje. Nadalje Uredba Komisije (ES) št. 1974/2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe št. 1698/2005 v prvem odstavku 13. člena določa, da morajo biti zgolj navedeni vsebinski pogoji izpolnjeni v času vlaganja prošnje za podporo. V četrtem odstavku istega člena pa je določen rok 18 mesecev, ki se ga mora držati organ države članice, ki odloča o dodelitvi sredstev. Ne pomeni pa, kot navaja tudi sodba I U 1571/2009, da mora oseba, ki želi pridobiti sredstva iz naslova ukrepa, svojo vlogo oddati v takem časovnem okvirju, ki je vnaprej vedno nedoločen, da bi uspel upravni organ odločiti o vseh prispelih vlogah v roku 18 mesecev od dneva prevzema kmetije. Tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da se organ zaveda, da je to rok, ki zavezuje organ in ne stranko. Opozoril je še, da je tudi drugostopni organ kmalu po izdaji prve odločbe tožniku ugotovil neprimernost ureditve, saj je spremenil 2. točko prvega odstavka 13. člena Uredbe PRP tako, da se za namen izvedbe ukrepa pomoč mladim prevzemnikom kmetijskega gospodarstva šteje, da je vlagatelj prvič kot nosilec kmetijskega gospodarstva prevzel kmetijsko gospodarstvo, če je bil lastniški prevzem kmetije izveden največ 16 mesecev pred oddajo vloge za javni razpis za izvedbo tega ukrepa. Enako tudi ureditev v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP RS za obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 40/10). Menil je, da so podani vsi pogoji, da sodišče vsebinsko odloči o zadevi. Ker se o zadevi odloča že od jeseni 2008 tožnik tudi zahteva, da sodišče odloči tudi o zahtevku za izplačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale v času od dneva vložitve popolne vloge na javni razpis do izplačila finančnih sredstev.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Sodišče je nato poslalo toženki poziv, da se (ob predpostavki, da tožnik izpolnjuje vse pogoje) izjavi, do kakšne višine sredstev bi bil tožnik upravičen glede na vsebino vloge in merila razpisa.

Prvostopni organ je na poziv sodišča odgovoril z vlogo z dne 16. 5. 2012, v katerem je uvodoma navedel, da tožnik ne izpolnjuje dveh pogojev iz 3. točke in 4. točke poglavja c pogoji, ki jih mora izpolnjevati mladi prevzemnik kmetije in sicer pogoj lastniškega prevzema kmetije v času največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev ter pogoj, da so iz prevzema lahko izključene površine skupaj v velikosti do 0,5 ha primerljivih kmetijskih površin. Ob predpostavki, da pa bi vloga stranke izpolnila vse predpisane pogoje, pa bi vloga dosegla 68 točk, kar ob vrednosti posamezne točke 200 EUR pomeni, da je upravičen do sredstev v višini 13.600 EUR za ukrep 112 – pomoč mladim prevzemnikom.

Tožnik je v vlogi z dne 8. 6. 2012 ugovarjal, da bi bile iz prevzema izključene površine v velikosti več kot 0,5 ha primerljivih kmetijskih površin. Skliceval se je na obrazložitev odločbe drugostopnega organa z dne 14. 8. 2009. Na poziv sodišča z dne 11. 6. 2012 je drugostopni organ ugovor, da je tožnik izključil zemljišča v velikosti nad 0,5 ha primerljivih kmetijskih površin umaknil ter poudaril, da ta pogoj iz Uredbe in javnega razpisa izpolnjuje.

Sodišče je na seji senata 25. 9. 2012 sprejelo sklep, da v zadevi sodi sodnik posameznik.

Tožba je utemeljena.

K točki I in II Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1571/2009 z dne 18. 5. 2010, s katero je sodišče ugodilo njegovi tožbi in odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 33114-129/2008/7 z dne 23. 2. 2009, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Sodišče ugotavlja, da prvostopni organ ni sledil pravnemu mnenju sodišča, kot izhaja iz sodbe. Prvostopni organ je namreč z izpodbijano odločbo (ponovno) zavrnil vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009, in navedel enak razlog za zavrnitev tožnikove vloge kot v svoji prvi odločbi.

Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1571/2009 z dne 18. 5. 2010, so za obravnavani primer relevantne določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 277, 21. 10. 2005, str. 1-40, v nadaljevanju: Uredba št. 1698/2005) in Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 386, 23. 12. 2006, str. 15-73, v nadaljevanju: Uredba št. 1974/2006). Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 v prvem odstavku 22. člena določa, da se podpora iz ukrepa Pomoč mladim prevzemnikom kmetij dodeli osebam, ki so (a) mlajše od 40 let in prvič kot nosilci kmetijskega gospodarstva prevzemajo kmetijsko gospodarstvo, (b) imajo ustrezna poklicna znanja in so ustrezno usposobljene in (c) predložijo poslovni načrt o razvoju njihovih kmetijskih dejavnosti. Uredba št. 1974/2006 v prvem odstavku 13. člena izrecno določa, da morajo biti navedeni pogoji za podporo izpolnjeni v času vlaganja prošnje za podporo. Lahko pa se določi obdobje, ki ne sme biti daljše od 36 mesecev od dne sprejetja posamezne odločitve za odobritev podpore za izpolnitev pogojev v zvezi s poklicnim znanjem in sposobnostmi iz točke (b) prvega odstavka 22. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005, če mladi kmet potrebuje čas za prilagoditev, v katerem bo vzpostavil ali prestrukturiral kmetijsko gospodarstvo, pod pogojem, da poslovni načrt iz točke (c) tega odstavka predvideva to potrebo. V četrtem odstavku istega člena Uredbe št. 1974/2006 pa je določeno, da se posamezna odločitev za odobritev podpore mladim kmetom za začetek delovanja sprejme najkasneje 18 mesecev po začetku delovanja, kot je opredeljeno v predpisih, veljavnih v državah članicah (če je podpora dodeljena v obliki enkratne premije, kot je določeno v Prilogi k Uredbi št. 1698/2005 in za namene 3. odstavka tega člena, pa lahko države članice razdelijo svoje izplačilo na največ pet obrokov). Sodišče ponovno poudarja, da zadnje citirane določbe ni mogoče razlagati v takem smislu, kot jo razume upravni organ, tj., da daje upravnemu organu podlago za zavrnitev dodelitve podore izključno zato, ker sam odločbe o (v obravnavanem primeru nesporno pravočasni) vlogi stranke za dodelitev sredstev ni izdal v predpisanem roku, zaradi česar je odločitev organa o zavrnitvi tožnikove vloge iz povzetega razloga (ponovno) materialnopravno napačna, saj je tožnik vložil popolno vlogo v času razpisnega roka, kot izhaja iz podatkov spisa, pa je izpolnjeval tudi vse pogoje iz razpisa. V zvezi z razlago organa, da je bilo njegovo postopanje pravilno in v okviru predpisanih časovnih terminov, pa je sodišče že v sodbi, I U 1571/2009, ugotovilo, da organ o tožnikovi popolni vlogi na prvi stopnji ni odločil v (dvomesečnem) roku, ki ga predpisuje zakon (222. člen ZUP v zvezi z 32. členom ZKme-1), kar pa je glede na stališče oziroma pravno mnenje organa tudi privedlo do take odločitve organa. Sodišče je zato izpodbijani upravni akt odpravilo iz razloga napačne uporabe materialnega prava (I. točka izreka te sodbe).

Sodišče je nato v nadaljevanju tožnikovo vlogo preizkušalo glede na pogoje in merila, določena v Javnem razpisu za ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009. Med strankama je bilo med postopkom nesporno ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje vse (ostale) pogoje po razpisu, glede na merila pa dosega 68 točk. Vrednost posamezne točke znaša 200 EUR (VII. Merila za ocenjevanje), kar pomeni, da je tožnik upravičen do dodelitve nepovratnih sredstev v višini 13.600 EUR. Sodišče je zato, ob upoštevanju prvega odstavka 53. člena ZKme-1 (ta določa, da pristojni organ strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, izda odločbo o pravici do sredstev), prvega odstavka 35. člena ZKme-1 (ta določa, da se dodeljena sredstva strankam nakažejo na transakcijski račun, odprt v Republiki Sloveniji) ter 41. člena ZKme-1 (ta določa, da pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo z zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve) v zvezi z drugim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (ta pa določa kot splošni izpolnitveni rok za izpolnitev denarne dajatve 15 dni) odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

K točki III Sodišče tožniku ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od dodeljenih sredstev od vložitve vloge dalje do plačila, saj sredstva tožniku iz tega naslova še niso bila dodeljena, kar pomeni, da rok za njihovo plačilo še ni nastopil, posledično pa tudi ni nastala zamuda pri plačilu. Priznanja zakonskih zamudnih obresti v takih primerih tudi ZKme-1 (ki je materialni predpis v obravnavanem primeru) ne predpisuje. Da stranki v takem primeru zakonske zamudne obresti ne gredo, pa po sklepanju argumentum a contrario potrjuje tudi 47. člen ZKme-1, ki med drugim določa, da lahko pristojni organ sredstva, ki jih mora stranka na podlagi izvršljive odločbe vrniti, poračuna s sredstvi, ki stranki še niso bila izplačana, torej brez zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko so bila neupravičeno izplačana.

Sodišče je zato glede na povedano tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter odločilo o zadevi na podlagi 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, po kateri sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago.

Vračilo sodne takse tožniku pa bo odrejeno po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1).