Jedro

V skladu drugim odstavkom 78. člena ZDen zapuščina pokojnega denacionalizacijskega upravičenca preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, zato je najkasneje ob pravnomočnosti le - te na dediče denacionalizacijskega upravičenca prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, da z dodatnim sklepom o dedovanju ni zajeta tudi terjatev, ki je predmet tega postopka, neutemeljene.

Prav tako je sodna praksa izoblikovala stališče, da zahtevek po 72. členu ZDen ni zahtevek glede katerega bi dediči, kot člani skupnosti dedičev, morali nastopati skupaj. Podlaga tožbe je namreč prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oziroma njegovih dedičev, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso mogli uporabljati oziroma ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila, niti 72. člen ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. členu ZDen uveljavijo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oziroma z njim razpolagati, se je namreč odrazila v sferi vsakega od dedičev in zato vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev in je zato vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka.

ZDen sicer res ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, vendar je rešitev tega vprašanja v sodni praksi jasna. Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo enotno stališče, da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec. Glede tega, kdo je denacionalizacijski zavezanec, pa je pravdno sodišče vezano na izrek denacionalizacijske odločbe.

Če je izrek denacionalizacijske odločbe v nasprotju z dejanskim stanjem, bi morala toženka to napako odpraviti s pravnimi sredstvi v denacionalizacijskem postopku in tovrstnih ugovor ne more uveljavljati v predmetni pravdi. Upravna odločba je namreč izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, je zato mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov, v skladu s katerim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.

Za odločitev v zadevi ni bistveno, da navedena odločba z dne 1. 8. 1963 ni bila zemljiškoknjižno izvedena, saj vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZDen pravico uporabe na spornih nepremičninah.

Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat pojasnilo, da ZDen v drugem odstavku 72. člena sicer res določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, vendar razlaga te zakonske določbe po načelu a contrario pripelje do jasnega zaključka, da se tovrstni zahtevki denacionaliziranih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da odslej glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati: - prvo tožniku znesek 12.349,83 EUR, - drugo, tretje in četrto tožniku skupaj 12.349,83 EUR, - peto tožniku 9.262,37 EUR, - šesto tožniku 18.524,74 EUR, - sedmo tožniku 18.524,74 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni."

II. V presežku, za znesek 4.994,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 10. 2012 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom (točka IV izreka) sklenilo, da se predmetni pravdni postopek na strani drugo tožnika V.S., M., D., ki je tekom predmetnega pravdnega postopka umrl, nadaljuje z njegovimi dediči M.S. (druga tožnica), A.S. (tretja tožnica) in U.S. (četrti tožnik).

- V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati prvo tožniku in drugo do četrto tožnikom odškodnino v višini 15.366,21 EUR, peto tožniku odškodnino v višini 11.521,66 EUR, šesto in sedmo tožniku odškodnino v višini 23.049,32 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2012 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku za znesek 55.691,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2012 dalje do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je toženka dolžna tožnikom povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.937,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnike.

- Pritožba izpodbija aktivno legitimacijo tožnikov in meni, da bi morali na strani tožeče stranke nastopati vsi dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke ter poudarja, da terjatev, ki je predmet predmetnega pravdnega postopka ni bila zajeta z dodatnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča na Ptuju D 719/2009 z dne 17. 6. 2013, zato le-ta še ni razdeljena med dediče. Nadalje navaja, da gre v obravnavanem primeru za priznanje odškodninskega zahtevka brez pravne podlage, saj je določba drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zapisana nikalno in ne ureja vprašanja odškodninskih zahtevkov za obdobje po uveljavitvi ZDen. Prav tako je pritožba mnenja, da v danem primeru ni podane pasivne legitimacije toženke, ki predmetne nepremičnine parc. št. 1260/0, k.o. P. (v nadaljevanju nepremičnine) v relevantnem obdobju ni imela v lasti ali posesti, saj je bila pravica uporabe predmetne nepremičnine že z odločbo Občinskega ljudskega odbora P., št. 460-3/63-MF z dne 1. 8. 1963 (v nadaljevanju odločbo), prenesena na Stanovanjsko skupnost P., ki je pravna prednica izbrisane gospodarske družbe S. P. d.o.o.. V tej zvezi se pritožba sklicuje še na izpovedbo priče J. B. in delne zgodovinske izpiske iz sodnega registra ter dodaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 804/2010 z dne 28. 1. 2011, ki pa v dokaznem sklepu ni zajeta, niti je ni med prilogami sodnega spisa, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije toženka še dodaja, da je družbeno podjetje S. P., p.o. pravico uporabe na predmetni nepremičnini pridobil tudi na podlagi prvega odstavka 268. člena Zakona o združenem delu (v nadaljevanju ZZD), saj je navedena zakonska določba veljala tudi za razmerja med družbenimi pravnimi osebami in je omogočala priposestvovanje pravice uporabe na družbeni lastnini. Posledično je ta pravica uporabe prešla na njegovega pravnega naslednika - S. P., d.o.o., saj v sistemu družbene lastnine vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega učinka. Da je predmetno nepremično "kot svojo" uporabljal S P., p.o. kaže tudi dejstvo, da je imel ta na naslovu J., P. registriran svoj sedež, slednje pa je potrdil tudi tedanji direktor družbenega podjetja J.B. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo uporabe 268. člena ZZD je preskopa in v nasprotju s pravno teorijo ter sodno prakso, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavnih pravic tožene stranke iz 22. člena in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pritožba navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je za določitev zavezanca za plačilo odškodnine pomembna le določitev denacionalizacijskega zavezanca v odločbi o denacionalizaciji, materialnopravno zmotna, saj denacionalizacijska odločba ne more imeti učinka vzpostavitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe za nazaj in zato ne more predstavljati pravnomočne odločitve niti glede pravice uporabe predmetne nepremičnine, niti glede veljavnosti pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 22. 9. 1992 (v nadaljevanju pogodbe), kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Posledično toženka, ne glede na oznako denacionalizacijskega zavezanca v odločbi o denacionalizaciji, ni zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, saj predmet odločbe o denacionalizaciji niso odškodninski zahtevki, temveč vračilo premoženja. Ob tem pritožba še dodaja, da toženka iz predmetne nepremičnine ni mogla pridobivati nobenih koristi, saj le - te ni imela evidentirane med svojimi sredstvi. Nadalje graja zavrnitev dokaznega predloga toženke po pridobitvi dokumentacije (otvoritvenih bilanc) v zvezi s stečajnim postopkom S. P., d.o.o. in opozarja na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 446/2007, ki ga je navedeno sodišče izdalo v predmetni denacionalizaciji zadevi ter ob tem izpostavlja nekatera ravnanja tožnikov v stečajnem postopku Okrožnega sodišča na Ptuju. St 1427/2008. - Pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine in opozarja, da sodni izvedenec za gradbeništvo J.M. (v nadaljevanju izvedenec) v izvedenskem mnenju z dne 3. 5. 2016 oziroma v pisni dopolnitvi le - tega z dne 12. 8. 2016 ni upošteval podatka o nezasedenosti predmetne nepremičnine, kot ta izhaja iz informacije o oddajanju poslovnih prostorov in garaž v najem z dne 5. 1. 2012 (v nadaljevanju informacije) ter da je za primerjalne nepremičnine upošteval nepremičnine na bistveno boljših lokacijah na P., ob tem pa je pri izračunu prikrajšanja upošteval tudi najemnino za parkirne prostore, ki jih v starem mestnem jedru P. ni mogoče oddajati v najem. Prav tako izvedenec od ocenjenega prikrajšanja ni odbil stroškov v višini 46.068,44 EUR, ki v skladu s ustaljeno sodno prakso bremenijo lastnika nepremičnine. Glede na vse navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi predlogu toženke po vnovični dopolnitvi izvedenskega mnenja, saj gre za strokovna vprašanja, za katera sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Zavrnitev dokaznega predloga predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS.

- Nazadnje pritožba graja še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da pooblaščenec tožeče stranke ni upravičen do dodatka za zastopanje več strank po tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), saj se povišanje računa glede na višino zneska, na katerem so stranke udeležene skupaj, v danem primeru pa gre za deljivo terjatev.

3. Tožniki se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za zavrnitev le - te in predlagajo potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sodišče prve stopnje v zvezi z višino tožbenega zahtevka zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

- O aktivni legitimaciji tožnikov:

7. Pritožbeno nesporno je, da je bila z odločbo Ministrstva RS za kulturo, št. 49-18/2007/96 z dne 24. 8. 2011, ki je postala pravnomočna dne 6. 6. 2012, denacionalizacijski upravičenki M.B.F. vrnjena nepremičnina parc. št. 1260/0, k.o. P., ki v naravi predstavlja poslovnostanovanjski objekt na naslovu J. 12, P. Prav tako je pritožbeno nesporno, da so zakoniti dediči po pokojni denacionalizacijski upravičenki med drugim tudi osebe udeležene na strani tožeče stranke, in sicer sedaj drugo do četrto tožniki na podlagi vstopne pravice po prvotno drugo tožniku V.S., kot to vse izhaja iz pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča na Ptuju D 719/2009 z dne 17. 6. 2013 (priloga spisa A7), iz katerega je razvidno, da dodatno zapuščino po pokojni denacionalizacijski upravičenki M.B.F. predstavlja nepremičnina parc. št. 1260/0, k.o. P., do celote.

8. V skladu drugim odstavkom 78. člena ZDen zapuščina pokojnega denacionalizacijskega upravičenca preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, zato je najkasneje ob pravnomočnosti le - te na dediče denacionalizacijskega upravičenca prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen(1). Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, da z dodatnim sklepom o dedovanju ni zajeta tudi terjatev, ki je predmet tega postopka, neutemeljene.

9. Prav tako je sodna praksa(3) izoblikovala stališče, da zahtevek po 72. členu ZDen ni zahtevek glede katerega bi dediči, kot člani skupnosti dedičev, morali nastopati skupaj. Podlaga tožbe je namreč prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oziroma njegovih dedičev, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso mogli uporabljati oziroma ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila, niti 72. člen ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. členu ZDen uveljavijo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oziroma z njim razpolagati, se je namreč odrazila v sferi vsakega od dedičev in zato vsak od njih samostojno odloča, ali bo to prikrajšanje uveljavil ali ne. Gre za individualno prikrajšanje in ne prikrajšanje skupnosti dedičev in je zato vsak od dedičev samostojno legitimiran za uveljavitev tovrstnega zahtevka(2). Glede na navedeno je pritožbena graja v smeri, da tožeča stranka ne izkazuje aktivne legitimacije, saj na njeni strani ne nastopajo vsi dediči po denacionalizacijski upravičenki, neutemeljena.

- O pasivni legitimaciji toženke:

10. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je za odločitev v zadevi odločilnega pomena, da je toženka po pravnomočni denacionalizacijski odločbi zavezana za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi (2. točka izreka odločbe z dne 24. 8. 2011). ZDen sicer res ni določil, kdo so zavezanci za plačilo odškodnine iz drugega odstavka 72. člena, vendar je rešitev tega vprašanja v sodni praksi jasna. Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo enotno stališče(4), da je pasivno legitimiran za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec. Glede tega, kdo je denacionalizacijski zavezanec, pa je pravdno sodišče vezano na izrek denacionalizacijske odločbe.

11. Če je izrek denacionalizacijske odločbe v nasprotju z dejanskim stanjem, bi morala toženka to napako odpraviti s pravnimi sredstvi v denacionalizacijskem postopku in tovrstnih ugovor ne more uveljavljati v predmetni pravdi(5). Upravna odločba je namreč izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, je zato mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov, v skladu s katerim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti(6). V danem primeru tako ni bistveno, kolikšno ali sploh kakšno korist je od vrnjenega premoženja v času od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve upravičencu imela toženka. Pomemben je le njen položaj denacionalizacijskega zavezanca(7).

12. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je toženka uporabo (ne pa tudi pravice uporabe, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe) predmetne nepremičnine brezplačno prenesla na S. P., in se je s tem zavestno odrekla koristi, ki bi jo to podržavljeno premoženje lahko nudilo, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj je imela možnost razpolaganja z podržavljenim premoženjem. Iz sodb Vrhovnega sodišča RS, ki jih v pritožbi citira toženka (npr. II Ips 592/2006) res izhaja, da pri obveznosti iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ne gre za nikakršno krivdo, ki bi jo bilo mogoče pripisati toženki, marveč gre zgolj za to, da je zakonodajalec s to specialno določbo materialno korist, ki jo prinaša nekdaj podržavljeno premoženje, od uveljavitve ZDen dalje prenesel na denacionalizacijskega upravičenca. Takšno pravilo samo po sebi resda ne bremeni materialnega položaja denacionalizacijskega zavezanca, razen seveda tako, da mu od uveljavitve ZDen dalje več ne pripada korist, kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda dejstvo, da je denacionalizacijski zavezanec vendarle dolžan plačati upravičencu vso korist, ki se je od uveljavitve ZDen do vrnitve lastninske pravice steka k njemu.

13. Ob tem sodišče druge stopnje v luči pritožbene graje še pojasnjuje, da pravica uporabe na predmetni nepremičnini z odločbo Občinskega ljudskega odbora P., št. 460-3/63-MF z dne 1. 8. 1963, nedvomno ni prešla na tedanjo Stanovanjsko skupnost P., saj iz same odločbe izhaja, da je predmet prenosa le gola uporaba (izrek citirane odločbe namreč glasi: "Stanovanjski skupnosti P. se dodeli v uporabo ..."), ne pa tudi pravica uporabe, ki jo je kot poseben institut stvarnega prava poznala tedanja družbeno - politična ureditev. Da je temu tako potrjuje tudi dejstvo, da sta javni pravobranilec in zastopnik skupščine O. P. na poizvedovalni zapisnik Okrajnega sodišča na Ptuju, Rz 96/68-1317/1333 z dne 21. 8. 1968, izjavila, da se predmetna nepremična vpiše v novo zemljiško knjigo za k.o. P. kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe za Občino Ptuj, kot to podrobneje izhaja iz obrazložitve denacionalizacijske odločbe. Navedenega dejstva, ki so ga tožniki večkrat izpostavila, toženka ni prerekala.

14. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da glede na pojasnjeno za odločitev v zadevi ni bistveno, da navedena odločba z dne 1. 8. 1963 ni bila zemljiškoknjižno izvedena, saj vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZDen pravico uporabe na spornih nepremičninah.

15. ZDen je vstopil v veljavo dne 7. 12. 1991 in na ta dan je imela pravico uporabe na predmetni nepremičnini toženka. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZDen je namreč zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Upoštevajoč navedeno in pravnomočno odločbo o denacionalizaciji je potrebno zaključiti, da je bila predmetna nepremičnina na dan uveljavitve ZDen nedvomno v premoženju toženke in ne Stanovanjske skupnosti P. oziroma družbenega podjetja S. P., p.o. ali izbrisane(8) gospodarske družbe S. P., d.o.o.. Tudi v kolikor je katerakoli izmed navedenih pravnih oseb imela predmetno nepremičnino zavedeno v svojih bilancah, golo evidentiranje stvari v poslovnih knjigah še ne ustvarja stvarnopravnih učinkov, kot to sama navaja toženka. V tej zvezi se sodišče druge stopnje po pregledu dokaznih listin pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da tudi iz delnih izpiskov iz sodnega registra za S. P., d.o.o. - v stečaju (prilogi spisa B21 in B22) ne izhaja, da je navedena gospodarska družba dejansko pravna naslednica S. P. p.o. ter da zato tudi morebitna pravica uporabe na predmetni nepremičnini ni mogla preiti na izbrisano gospodarsko družbo, kar pomeni, da je bila ob uveljavitvi ZDen vsekakor imetnica pravice uporabe toženka. Objektivnih listinskih dokazov ne more ovreči niti izpovedba priče J.B., na izpovedbo katerega se sklicuje pritožba.

16. O slednjem se je namreč v denacionalizaciji odločbi izreklo tudi Ministrstvo RS za kulturo, ki se je pri tem sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 804/2010 z dne 28. 1. 2011. Res je, da navedene sodbe ni med dokaznimi listinami v spisu, vendar je njena vsebina povzeta v pravnomočni denacionalizacijski odločbi. Z navedeno sodbo je namreč Upravno sodišče RS razveljavilo prvotno delno odločbo Ministrstva RS za kulturo,št. 490-18/2007/72 z dne 17. 5. 2010, s katero je to denacionalizacijski upravičenki odmerilo odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d.. V ponovnem odločanju pa je Ministrov RS za kulturo izdalo relevantno pravnomočno odločbo, št. 490-18/2007/96 z dne 24. 8. 2011. S pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (8 točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako ni podana, saj je sodišče prve stopnje odločbo Upravnega sodišča povzelo iz v spisu priložene denacionalizacijske odločbe.

17. Pravica uporabe bi tako na družbeno podjetje S. P., p.o. lahko prešla šele na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992, ki pa je bila prav tako sklenjena po uveljavitvi ZDen. Navedena pogodba je bila sicer zemljiškoknjižno izvedena dne 26. 11. 1992, vendar je tudi po presoji sodišča druge stopnje nična (drugi odstavek 88. člena ZDen), saj nasprotuje kongentni zakonski določbi iz prvega odstavka 88. člena ZDen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Da je temu tako je nenazadnje v denacionalizacijski odločbi ugotovilo tudi Ministrstvo RS za kulturo, slednje pa povzelo tudi sodišče prve stopnje, na kar vse se pritožbeno sodišče, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje.

18. Prav tako pravica uporabe ni prešla na družbeno podjetje S. P. p.o. na podlagi prvega odstavka 268. člena ZZD, ki določa, da če je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, se lahko njena vrnitev zahteva v petih letih od dneva, ko se je za to zvedelo, najpozneje pa v desetih letih. Temeljni pogoj za uporabo navedenega zakonskega določila je namreč okoliščina, da je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, čemur pa v danem primeru ni tako. Denacionalizacijski upravičenki je bila namreč predmetna nepremičnina podržavljena na podlagi odločbe Okrajne zaplembne komisije na P. 78/45 z dne 27. 8. 1945, ki je bila izdana pa osnovi odloka Avnoj-a z dne 21. 11. 1944, in ne torej brez pravne podlage, kot to zmotno meni toženka. Prav tako v danem primeru ni mogoče govoriti o "napaki" v pravni podlagi, ki bi na to omogočala priposestvovanje pravice uporabe v družbeni lastnini, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Ni torej bistveno ali je citirana zakonska določba veljala samo za primere, ko je nepremičnina prešla iz zasebne lastnine v družbeno sfero, kot to meni sodišče prve stopnje, ali tudi za primere prehoda nepremičnine med družbenimi pravnimi osebami, kot to meni pritožba.

19. Zavzetega stališča ne morejo omajati niti ravnanja tožnikov v stečajnem postopku nad S. P. d.o.o., ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod St 1427/2008. Vsa njihova dejanja (prijava terjatve v stečajnem postopku, vložitev tožbe za ugotovitev obstoja terjatve v višini 208.646,30 EUR s pripadki in ugotovitev obstoja izločitvene pravice ter plačilo 20.000,00 EUR iz naslova vlaganja v objekt in drugih stroškov) so bila usmerjena v zavarovanje njihovega izločitvenega zahtevka, saj bi v nasprotnem primeru stečajni upravitelj premoženje, ki je predmet denacionalizacije, kot edino premoženje stečajnega dolžnika, prodal. Tožniki namreč niso bili seznanjeni s sklenitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992, v posledici katere se je predmetna nepremičnina znašla v stečajni masi gospodarske družbe S. P., d.o.o. - v stečaju, zato je tožba na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe bila potrebna, svoj zahtevek v stečajnem postopku pa so zavarovali s prijavo terjatve in izločitvenim zahtevkom, oziroma po prerekanju le te, z vložitvijo tožbe za ugotovitev obstoja terjatve in izločitvene pravice. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je tudi stečajni upravitelj sprožil upravni spor zoper denacionalizacijsko odločbo, sto zatem tožniki in stečajni upravitelj spor rešili s sklenitvijo sodne poravnave I Cpg 115/2012 z dne 15. 3. 2012 (priloga spisa B8), s katero je stečajni upravitelj v zameno za plačilo zneska v višini 20.000,00 EUR iz naslova vlaganj, umaknil tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo Ministrstva za kulturo z dne 24. 8. 2011. - O temelju tožbenega zahtevka:

20. Pritožba nima prav, da gre v danem primeru za priznavanje zahtevkom brez pravne podlage. Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat(9) pojasnilo, da ZDen v drugem odstavku 72. člena sicer res določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, vednar razlaga te zakonske določbe po načelu a contrario pripelje do jasnega zaključka, da se tovrstni zahtevki denacionaliziranih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

- O višini tožbenega zahtevka:

21. V zvezi z višino prisojene odškodnine pritožba nima prav, da bi izvedenec moral upoštevati nezasedenosti predmetne nepremičnine ter se pri tem neutemeljeno sklicuje na informacijo o oddajanju poslovnih prostorov in garaž v najem z dne 5. 1. 2012 (priloga spisa A9). Navedena informacija se namreč ne nanaša na konkretno - predmetno nepremično, temveč na vse poslovne prostore in garaže v lasti toženke, zato ne more nuditi dejanske podlage za odločitev v zadevi. Tega se očitno zaveda tudi toženka, ki v pritožbi pavšalno navaja, "da je del prostorov v starem mestnem jedru vedno praznih". Izvedenec je zato upravičeno izračunal vrednost uporabnine za celotno nepremičnino in ni upošteval nezasedenosti le-te v vtoževanem obdobju.

22. Prav tako pritožba neutemeljeno graja, da izvedenec ni opravil ustrezne prilagoditve najemnin glede na lokacijo nepremičnine, saj slednje iz dopolnitve izvedenskega mnenja izrecno izhaja. Izvedenec je namreč oceno tržne najemnine za predmetno nepremičnino prilagodil ponudbam in transakcijam za nepremičnine, ki so po namembnosti in lokaciji podobne predmetni nepremičnini ter tako prišel do zaključka, da znaša tržna najemnina za celotno nepremičnino 954,00 EUR na mesec, kar za celotno obdobje prikrajšanja 246 mesecev znaša 234.684,00 EUR. Pavšalna pritožbena graja v smeri, da je izvedenec kot primerjalne nepremičnine upošteval nepremičnine na bistveno boljših lokacijah, je tako neutemeljena.

23. Smiselno enako velja tudi za nadaljnjo pritožbeno grajo v smeri, da izvedenec pri izračunu tržne najemnine za predmetno nepremičnino ne bi smel upoštevati najemnin za parkirne prostore, češ da so jih tožniki zahtevali šele s pripravljalno vlogo z dne 25. 2. 2016, kar pa ne drži. Pregled zadeve namreč pokaže, da so tožniki že v tožbi navedli, da vtoževana najemnina v višini 4,14/m² EUR mesečno zajema tako ceno za oddajo poslovnih površin ter gospodarskih poslopij in prizidkov, kakor tudi parkirnih prostorov. Prav tako je pri izračunu površine poslovnih prostorov v izmeri 375,68 m² zajela tudi vse dodatne objekte in parkirišča. V tej zvezi pritožba neutemeljeno graja, da parkirnih prostorov v starem delu Ptuja ni mogoče oddajati v najem, saj nasprotno izhaja že iz njene informacije z dne 5. 1. 2012. 24. Ima pa obravnavana pritožba prav, da izvedenec pri izračunu prikrajšanja za obdobje od 7. 12. 1991 do 29. 5. 2012 v skupni višini 234.684,00 EUR ni upošteval stroškov (stroškov vzdrževanja, stroškov zavarovanja, upravniških storitev in amortizacije nepremičnine) v višini 3,18% vrednosti nepremičnine, ki bremenijo lastnika le-te. Po izračunu izvedenca ti stroški skupno znašajo 46.068,44 EUR, zato bi jih izvedenec moral odšteti od ugotovljenega prikrajšanja in tako izračunati čisti dobiček, ki bi ga tožeča stranka lahko dosegla z oddajanjem predmetne nepremičnine v najem. Na navedeno je toženka opozorila že v pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2016, kjer je pravilno izračunala, da so tožniki tako upravičena le do čistega prikrajšanja v skupni višini 188.615,56 EUR.

25. Toženka je v zvezi s tem predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, kar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Za relativno preprosto računsko operacijo namreč ni potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, zato s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

26. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, upoštevajoč solastniški delež posameznega tožnika, samo opravilo pravilen izračun, v skladu s katerim je prvo tožnik, ki je solastnik predmetne nepremičnine do 11/168 celote upravičen do odškodnine v višini 12.349,83 EUR. Enako velja tudi za drugo do četrto tožnike, ki so dediči po pokojnem V.S., katerega solastniški delež predmetne nepremičnine je prav tako znašal 11/168 celote. Peti tožnik, ki je solastnik predmetne nepremičnine do 11/224 celote je upravičen do 9.262,37 EUR odškodnine, šesto in sedmo tožnika, ki sta solastnika predmetne nepremičnine vsak do 11/112 celote pa do 18.524,74 EUR odškodnine. Skupaj so tako zakoniti dediči denacionalizacijske upravičenke, ki nastopajo na strani tožeče stranke upravičeni do 83.361,34 EUR odškodnine, kar je za 4.994,38 EUR manj, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje, zato je sodišče druge stopnje v tem delu tožbeni zahtevek (dodatno) zavrnilo.

- O stroških pravdnega postopka:

27. Nazadnje pritožba neutemeljeno graja še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in zmotno navaja, da tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec ni upravičen do dodatka za zastopanje več oseb po tar. št. 1200 ZOdvT. V skladu z navedeno tarifno številko se nagrada za postopek ali nagrada za posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za količnik 0,3 glede na nagrado iz 12. člena ali 36. člena ZOdvT. Povišanje se, v skladu z 2. točko pojasnila k tej tarifni številki, računa glede na višino zneska, na katerem so osebe udeležene skupaj, pri čemer vsota vseh povišanj ne sme prekoračiti količnika 2,0 (3. točka pojasnila). Več oseb na strani tožeče stranke pa je skupaj udeleženih na znesku, na katerega skupaj tožijo, ne glede na to, da gre med njimi za deljivo terjatev. Nagrade se namreč določajo glede na vrednost predmeta odvetniške storitve (3. člen ZOdvT), ki je praviloma enak vrednosti spora. Stališče, ki ga zaveza pritožba nasprotuje tudi 8. členu ZOdvT, ki določa, da, če opravlja odvetnik v isti zadevi storitve za več strank, prejme nagrade in povrnitev izdatkov le enkrat. V nasprotnem primeru bi namreč vsaka oseba, ki bi jo odvetnik v istem sporu zastopal na strani tožeče oziroma tožene stranke, morala plačati ločeno nagrado glede na vrednost storitve (spora), ki odpade nanjo. ZOdvT tako ne dopušča odmere nagrade za posamezna opravila za posamezno od več zastopanih strank v isti zadevi(10).

- O stroških pritožbenega postopka:

28. Kadar sodišče druge stopnje (deloma) spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP).

29. Toženka je s pritožbo uspela samo v sorazmerno majhnem delu, saj je uspela le v delu pritožbe, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine (4.994,38 EUR od 88.355,72 EUR, kar znaša 17,69%), zato je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

30. Navedbe tožnikov v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevali k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato tožniki sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

31. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremenilo tako, da je pri odmeri višine prisojene odškodnine upoštevalo stroške v skupni višini 3,18% vrednosti nepremičnine (točka I izreka), posledično pa tožbeni zahtevek nad novim prisojenim zneskom zavrnilo (točka II izreka). V preostalem delu je, v skladu s 353. členom ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (točka III izreka).

Op. št. (1) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008. Op. št. (2) : Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 4198/2010 z dne 23. 3. 2011. Op. št. (3) : Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2735/2011 z dne 51. 1. 2012. Op. št. (4) : Tako med drugim tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS: opr. št. II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014, opr. št. II Ips 281/2008 z dne 6. 10. 2011, opr. št. II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, opr. št. II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015, itd..

Op. št. (5) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 58/2012 z dne 18. 12. 2014. Op. št. (6) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 662/2009 z dne 28. 2. 2013. Primerjaj še sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 565/2008 z dne 22. 12. 2011. Op. št. (7) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015. Op. št. (8) : Stečajni postopek nad navedeno gospodarsko družbo, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem na Ptuju pod pod opr. št. St 1427/2008 je bil pravnomočno končan dne 9. 6. 2012, in sicer brez razdelitve upnikom. Posledično je bila družba z dnem 13. 6. 2012 izbrisana iz sodnega registra.

Op. št. (9) : Npr. odločbe opr. št. II Ips 592/2006, opr. št. II Ips 241/98 in opr. št. II Ips 242/98. Op. št. (10) : Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 821/2016 z ne 29. 6. 2016.