Jedro

Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. H., ki ga je tožeča stranka predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Spoznanje tožeče stranke, da predlagana priča F. K. najbrž ne bo izpovedovala ničesar v korist tožeče stranke, tožečo stranko ne opravičuje, da umakne predlog za zaslišanje takšne priče in namesto nje predlaga zaslišanje druge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bo tožeči stranki dovolila vpis etažne lastninske pravice za stanovanje, ki je predmet te pravde, kot tudi podredni zahtevek na plačilo protivrednosti stanovanja. Tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja dogovora o skupni gradnji, niti neopravičene obogatitve toženih strank na račun tožeče. Zoper sodbo se iz vseh razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero zaslišanim toženim strankam in pričama G. in K., kljub temu da so tožene stranke izrazito zainteresirane za izid pravde, saj je prvotožena stranka mati drugotožene in živi v njegovi hiši. Drugo in tretjetožena stranka sta mož in žena, ki se stanovanju, ki je predmet pravde, ne želita odreči. Priči M. K. bi sodišče moralo odreči verodostojnost, ker je kazal sovražen odnos do tožnice, G. pa o medsebojnih razmerjih v družini pravzaprav ni bilo znanega ničesar. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje A. H., ki ga je tožeča stranka postavila na naroku dne 2.2.2010. Predlog je postavljen pravočasno, saj tožeča stranka v času razpisa prvega naroka ni vedela, da bo priča F. K. odrekla pričanje na glavni obravnavi. Zato je tožeča stranka namesto priče F. K. predlagala zaslišanje priče A. H. in z dokaznim predlogom nikakor ni prekludirana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in se z njo strinja, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje izdelana izredno skrbno, natančno in upošteva vse izvedene dokaze, kakor nalaga določilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ocena sodišča ima osnovo v izpovedbi drugo in tretje tožene stranke, da sta tožnica in njen mož prejemala plačo za delo v pekarni in da nihče ni slišal, da bi sklenili dogovor, da bosta tožnica in njen mož postala lastnika stanovanja, niti prvotožena stranka ne. Nasprotnega nista trdili niti zaslišani priči. Da ni šlo za dogovor o skupni gradnji, nenazadnje sledi tudi iz izpovedbe tožeče stranke, da se je gradnja stanovanja, ki je predmet te pravde, začela v letu 1980, torej še predno naj bi bil sklenjen dogovor o skupni gradnji v letu 1986. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedbo tožeče stranke, iz izpodbijane sodbe pa je nedvoumno jasno razvidno, da sodišče prve stopnje tožnici ne verjame. Zakaj ne, je dovolj prezentno razvidno že iz razlogov, ki jih sodišče navaja v podkrepitev verodostojnosti izpovedbe zaslišanih prič in toženih strank. Sintetične in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati niti dejstvo, da iz izpovedbe priče K. sledi, da s tožnico ni imel najboljših izkušenj, saj je mnenja, da ga je obravnavala kot inventar, ker ga ni pozdravljala in ga celo žalila. Sodišče prve stopnje se je analitično opredelilo do izpovedbe vseh zaslišanih strank kot tudi do obeh zaslišanih prič in naredilo življenjsko prepričljiv zaključek, da tožeča stranka dokaznemu bremenu, da od leta 1985 do leta 1996 ni prejemala plače, ni zadostila, saj tega nista potrdili priči, ki sta bili v kritičnem času zaposleni v pekarni. Tretjetožena je izpovedala, da je bila prav ona zadolžena za izplačevanje plač in da je tožnica v kritičnem času plačo dobivala na roke. To je potrdil tudi drugotoženi. Zaslišanje vseh treh družinskih članov (tožene stranke) družine Đ. je sodišče prve stopnje ocenilo in njihovim izpovedbam poklonilo vero, tožnica pa, kot je že bilo obrazloženo, ni uspela dokazati obstoj dogovora o skupni gradnji, niti dejstva, da v kritičnem času za svoje delo ne bi prejemala plačila v pekarni.

Sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. H., ki ga je tožeča stranka predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Spoznanje tožeče stranke, da predlagana priča F. K. najbrž ne bo izpovedovala ničesar v korist tožeče stranke, tožečo stranko ne opravičuje, da umakne predlog za zaslišanje takšne priče in namesto nje predlaga zaslišanje druge. Objektivnih ovir za zaslišanje priče F. K. namreč ni bilo, kot pravilno ugotavlja v obrazložitvi na strani 4 že sodišče prve stopnje. Razloge tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v obrazložitvi te odločbe nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Tožeča stranka tako ni izkazala opravičljivega razloga v smislu določil 2. odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katerega bi lahko predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče H. po prvem naroku.

Pritožba tožeče stranke se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).