Jedro

Sporazum med vlado nemškega Reicha in italijansko vlado z dne 31. avgust 1941 o preselitvi nemških državljanov in pripadnikov nemške manjšine iz ljubljanske province je v prvem odstavku 3. člena določal, da so do izjave upravičene fizične osebe, ki so skladno z veljavnim pravom opravilno sposobne. V drugem odstavku pa je ta člen določal, da izjava, ki jo odda poglavar družine, velja tudi za osebe, ki so razglašene za nepolnoletne in za poročeno žensko, ki ni zakonsko ločena. To pomeni, da lastnoročna izjava A.A. ni bila potrebna, saj je izjavo, kar iz listine izhaja, podpisal D.D., kot poglavar družine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se A.A., rojena B., rojena ... 1. 1885, Slovenija, umrla ... 3. 1950, po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na dan 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko LR Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ povzema določbo tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) in drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, v nadaljevanju ZDrž). Postopek se je začel na predlog vlagateljice C.C., ki pa je dne ... 5. 2008 umrla. Zato se je postopek nadaljeval z njenim dedičem, Č.Č., rojenim ... 1. 1968. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A. vpisana v RMK Dragatuš, letnik 1885, da je zakonsko zvezo sklenila z D.D., rojenim ... 9. 1870 dne 24. 5. 1915 v Dragatušu in po takrat veljavnih predpisih prevzela priimek moža (D.). Nadalje je bilo ugotovljeno, da je A.A. na dan uveljavitve drugega odstavka 35. člena ZDrž živela v tujini, kar izhaja iz dopisa avstrijskega veleposlaništva z dne 21. 6. 2010. V dopisu je navedeno, da je A.A. bila prijavljena v Občini Lanegg pri Gradcu od 9. 6. 1945 do njene smrti. Na nemško narodnost A.A. je prvostopni organ sklepal na podlagi podatkov iz izvirnega arhivskega gradiva, ki ga o imenovani hrani Arhiv Republike Slovenije. Z dopisom z dne 15. 10. 2010 je arhiv posredoval podatek, da hrani v fondu AS 203, Urad za selitve in kolonizacijo v fasciklu št. 16, lit. R, opcijo A.A. za nemški Reich. Izjava je bila podana dne 22. 10. 1941. Dne 10. 12. 1941 je A.A. prestopila državno mejo v smislu italijansko-nemškega sporazuma, glede preselitve tujerodnih Nemcev, ki bivajo v ljubljanski pokrajini, kar izhaja iz dopisa Urada za selitve in kolonizacijo ljubljanske pokrajine visokemu komisariatu Ljubljane z dne 13. 12. 1941 zaradi izbrisa iz registra prebivalstva. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve št. 213-340.307 (133-02) z dne 16. 3. 2010 pa izhaja, da je A.A. vpisana v evidenco nemških optantov Verzeichnis der Volks und Reichsdeutschen Umsiedler pod št. 17.774-707.460. Prvostopni organ ugotavlja, da je zgodovinsko splošno znano dejstvo, da so optirale za nemški Reich le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti (folksdojčerje). Nadalje je prvostopni organ ugotovil, da stranka v postopku ni ponudila dokazov, ki bi prepričljivo ovrgli pravno domnevo nelojalnosti, na kar je bila v dopisu upravnega organa z dne 10. 11. 2010 pozvana. O ugotovitvah prvostopnega organa je bil pooblaščenec v postopku, odvetnik E.E., seznanjen in pozvan, da na ugotovitve prvostopnega organa lahko odgovori. V dopisu je med drugim navedel, da je iz dopisa Arhiva Republike Slovenije št. 62531-639/2010 z dne 15. 10. 2010 razvidno, da A.A. ni podpisala izjave o preselitvi v Reich, da je kot podpisnik izjave o preselitvi naveden D.D., namesto njegovega podpisa pa je na izjavi zgolj križec, kar pomeni, da D.D. ni bil pismen. Iz izjave tudi izhaja, da je bila A.A. hči slovenskih staršev.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopnega organa in meni, da je nepravilno na podlagi izvršenih dokazov sklepal, da je bila A.A. nemške narodnosti. A.A. je bila ob rojstvu Slovenka, takrat je še ni bilo mogoče šteti za Nemko. Po mnenju prvostopnega organa naj bi se za Nemko prostovoljno opredelila, vendar je takšno sklepanje napačno. A.A. namreč ni podpisala izjave o preselitvi v Reich, kot podpisnik izjave o preselitvi je namreč naveden D.D., namesto njegovega podpisa pa je na izjavi zgolj križec. To kaže, da D.D. ni bil pismen. Zato ta dokument ne more predstavljati dokaza, da se je tudi A.A. opredelila za Nemko, temveč le to, da jo je za Nemko štel njen mož. V luči navedenega pa je treba presojati tudi potrdilo MNZ, da je vpisana v evidenci oseb, ki so optirale za preselitev iz kočevske v nemški Reich, pod št. 17.774-707.460. Meni tudi, da ni splošno znano dejstvo, da so se lahko uvrstile na seznam za preselitev le osebe, ki so se opredelile za Nemce. Narodna pripadnost je osebna izbira posameznika in ne more biti odvisna od tega, za pripadnika katerega naroda posameznik štejejo vsakokratne državne oziroma okupatorske oblasti. Poleg tega je C.C. izpovedala, da njena mati sploh ni govorila nemško. V odsotnosti dokaza, da se je A.A. kakorkoli in kadarkoli prostovoljno opredelila za osebo nemške narodnosti, je nedopustno domnevati, da je bila Nemka, zato ji ni treba izpodbijati domneve nelojalnosti. Predlaga, naj sodišče odločbo prvostopnega organa odpravi, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ, ki jih je tožena stranka pravilno uporabila. Na podlagi 39. člena ZDRS velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po sedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njegovega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njegovo državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je ZDrž, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v prvem odstavku 35. člena določal, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ je v drugem odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznali civilizirani narodi. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe še iz časa FLRJ v zdaj veljavnem pravnem redu Republike Slovenije je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporabo določila drugega odstavka 35. člena ZDrž v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. V citirani določbi v točki 45. navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne. Iz obrazložitve v točki 46 odločbe tudi izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena ZDrž živela v tujini dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je lojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih okoliščin.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je A.A. na dan 4. 12. 1948 živela v tujini. Za tožnika pa je sporna narodnost in lojalnost A.A. Po presoji sodišča je bil v upravnem postopku pravilno ugotovljen obstoj vseh treh okoliščin iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, zaradi katerih A.A., rojena B. dne ... 1. 1885 v kraju Nerajc, ne more šteti za jugoslovansko in slovensko državljanko.

V upravno sodni praksi (npr. I Up 1047/2006 z dne 30. 8. 2006), ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, se je ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Nelojalnost lahko izhaja že iz optiranja za nemško narodnost, saj je to pomenilo izkazovanje lojalnosti te narodnosti, ne pa kakšni drugi. Zato takšne osebe niso mogle biti hkrati lojalne do narodnih in državnih koristi Jugoslavije, temveč se je štelo, da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti glede na to, da je bila Nemčija s priključeno Avstrijo glavni okupator nekdanje Kraljevine Jugoslavije, pozneje v FLRJ.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je A.A. vpisana v evidenco nemških optantov pod št. 17.774-707.460. Na podlagi dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 15. 10. 2010 pa je bilo ugotovljeno, da hrani v fondu AS 203, Urad za selitve in kolonizacijo v fasciklu št. 16, lit. R, opcijo A.A. Ugotovljeno je bilo, da je gradivo, ki ga hrani arhiv, izvirno. Iz gradiva nadalje tudi izhaja, da je bila za A.A. dne 22. 10. 1941 podana izjava o preselitvi v nemški Reich. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na zgoraj navedeno (točka 8) je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno sklepal na nemško narodnost A.A. Sodišče tudi ocenjuje, da je opcija obravnavane osebe za nemško narodnost izkazana z verodostojno listino. Tožnik sicer ugovarja, da listine oziroma izjave o preselitvi v nemški Reich ni podpisala A.A., temveč njen soprog D.D. in še to le s križcem, ne pa z lastnoročnim podpisom. Dejstvo, da A.A. ni podpisala izjave o preselitvi za odločitev ni pomembno, saj je Sporazum med vlado nemškega Reicha in italijansko vlado z dne 31. avgust 1941 o preselitvi nemških državljanov in pripadnikov nemške manjšine iz ljubljanske province v prvem odstavku 3. člena določal, da so do izjave upravičene fizične osebe, ki so skladno z veljavnim pravom opravilno sposobne. V drugem odstavku pa je ta člen določal, da izjava, ki jo odda poglavar družine, velja tudi za osebe, ki so razglašene za nepolnoletne in za poročeno žensko, ki ni zakonsko ločena. To pomeni, da lastnoročna izjava A.A. ni bila potrebna, saj je izjavo, kar iz listine izhaja, podpisal D.D., kot poglavar družine. Tožbenega ugovora, da D.D. izjave ni podpisal lastnoročno oziroma da je bil nepismen in se je podpisal s križcem, tožnik po presoji sodišča ni dokazal. Zgolj trditev oziroma domneva tožnika za presojo tega ugovora ne zadostuje. Navedeno tudi ne izhaja iz podatkov arhivskega gradiva. Na podlagi dokumenta, ki se hrani v fondu AS 203 namreč izhaja, da je izjavo dne 22. 10. 1941 podpisala oseba z imenom D.D. Izjava ni podpisana s križcem, ime in priimek sta lastnoročno napisana. Ob podpisu je res naveden tudi „znak“, ki pa še ne dokazuje, da je D.D. izjavo podpisal s križcem ter da je bil nepismen. Dokaza o tem, da podpis ne bi ustrezal podpisu D.D. ter da imenovani ni bil pismen, tožnik ni predložil. Glede na navedeno je po presoji sodišča prvostopni organ pravilno odločil, ko je ugotovil, da je bila A.A. nemške narodnosti. Na to dejstvo ne more vplivati okoliščina, da sta bila starša A.A. slovenske narodnosti. Čeprav je bila tožnica ob rojstvu slovenske narodnosti pa je nacionalnost dejstvo, ki se ugotavlja tudi na podlagi osebne opredelitve. Gre za zavestno odločitev nekoga, da se je v času okupacije Slovenije s strani nemškega tretjega Reicha odločil za nemški Reich. Kot povedano pa to pomeni tudi osebno opredelitev za nemško narodnost. Iz upravnega spisa izhaja, da je imel tožnik možnost dokazati lojalno ravnanje A.A., vendar po presoji sodišča s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni dokazal obstoja okoliščin, ki bi izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti A.A. V postopku je bila zaslišana C.C., ki je izjavila, da se je z materjo pogovarjala v slovenskem jeziku, vendar po presoji sodišča s tem zakonske domnevne nelojalnosti A.A. ni izpodbila. Domnevno nelojalnost bi tožnik lahko uspešno izpodbijal, če bi npr. dokazal, da je bila imenovana zaradi verskih ali drugih razlogov internirana ali se je borila na strani protifašistične koalicije. Iz predloženih dokazov pa ne izhaja, da je bila imenovana oseba individualno angažirana ali kakorkoli aktivna v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi bil lahko razlog za izpodbijanje domnevne nelojalnosti.

Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da so bile vse okoliščine iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ugotovljene z dovolj trdnimi dokazi. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.