Jedro

Postopek se je začel leta 1991, ko je bila vrednost spornega predmeta nad tedanjo mejo spora majhne vrednosti, vendar je bil ZPP spremenjen, vmes je to postal spor majhne vrednosti in je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo zadevo kot spor majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od toženca plačila 223,85 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek v nasprotju z vsebino spisa in predloženimi dokazi ter zaslišanjem priče A. A. Gre za arbitrarno odločanje, posledično je tudi prišlo do bistvenih kršitev postopka. Tekom postopka se je tožena stranka pričela sklicevati, da je bil nekoč kooperant tožeče stranke in hkrati kooperant B. in da je za B. izdeloval lesene elemente okrogle noge. Tožena stranka je napisala, da v letu 1991 ni prejela nobenega materiala v dodelavo in da bi eventualno šlo za povezavo z materialom iz preteklega leta, ko je prišlo do dobave neuporabljenega materiala, kar bi se uredilo z A. A. Za svoje trditve ni predložila dokazov. Prezre pa račun z dne 31. 1. 1991 za 53.642,70 SIT, kar je tožena stranka potrdila s podpisom na račun. Tožena stranka časovno ni zmogla povedati, od kdaj do kdaj na bi bila kooperant tožeče stranke, koliko časa je trajal poslovni odnos in vsebino kooperantske pogodbe. Potrdila pa je svoj podpis na računu. Iz računa pa ne izhaja morebitni nerazrešen kooperantski odnos. En kubik lesa naj bi bil 500 do 700 mark, kar pomeni, da bi moral biti račun po navedbah tožene stranke najmanj za 5.000 mark in toženi stranki ni jasno od kje se je sedaj vzel račun, po kateri ceni je bil kubik. Izpovedala je, da vrednost računa 53.000,00 SIT ni dovolj za nakup 24 kubikov drv in da bi za ta denar lahko dobavili manj kot kubik lesa. Da so navedbe tožene stranke neresnične dokazuje tudi tožeča stranka z vlogo 10. 3. 2022, ko je revalorizirala tedanjih 53.642,70 DIN na dan izdaje račun 31. 1. 1991 in to je znašalo 5.711,00 EUR, kar ni bil zanemarljiv znesek. Meseca januarja 1991 je bil tečaj marke 9 DIN za eno marko, kar pomeni, da je 53.642,70 DIN na dan izstavitve računa bilo 5.960 MARK in zato trditev tožene stranke ne more biti verodostojna, ko trdi, da račun vrednostno ne more ustrezati količini, ki je zaračunana na računu dobavljenih 24 kubikov in da bi bilo to manj kot en kubik lesa. Tožena stranka sama pove, da je enkrat delala z lesom B., drugič pa naj bi bil les tožeče stranke ter da je račune za svoje storitve izstavljal tako B. kot tožeči stranki. Tožena stranka je povedala, da s tožečo stranko v letu 1991 ni delala, saj je bila od junija 1991 dalje na orožnih vajah. Račun pa je bil izstavljen 31. 1. 1991. Sodišče ne bi smelo nakloniti zaupanja toženi stranki, saj je v svojih izpovedbah in vlogah trdila, kar je glede na vrednost materiala neresnično in ni vedela povedati nič konkretnega glede zatrjevanega kooperativnega odnosa s tožečo stranko. Priča tožene stranke A. A. je v začetku povedal, da se tožene stranke ne spominja in tudi ni vedel natančno povedati o tej zadevi. Povedal je, da kar govori je špekulacija in sklepanje. Opisalo je običajno poslovanje med kooperanti in tožečo stranko in da je očitno tožena stranka razpolagala z materialom tožeče stranke in ji je zato tožeča stranka izstavila račun. Tožena stranka je račun podpisala. Sodišču je povedala, da se je izračunaval material za krajše knjigovodsko obdobje za pretekli mesec ali dva in da je tožena stranka zagotovo prejela zaračunani material. Tožena stranka pa sploh ni vedela od kdaj do kdaj na bi bila kooperant tožeče stranke in kakšen je bil poslovni odnos. Kooperativni odnos ni pomemben za to zadevo, saj tožeča stranka vtožuje plačilo računa za material v letu 1991, ki ga je tožena stranka prevzela pa ni plačala. Sodišče napačno sklepa, da naj bi šlo za kooperantski odnos med pravdnima stranka. Ker je toženec izpovedal, da je enkrat izstavil račun B., drugič tudi tožeči stranki je nerazumljiva obrazložitev sodišča in v nasprotju z izpovedbo A. A., ki je povedal, da mu nič znanega glede poslovanja pravdnih strank. Sodišče pa sklepa, da je priča izpovedala, da je obstajal kooperantski odnos, da je toženec za dobavljeno blago s strani tožeče stranke, tej ni plačeval, pač pa je tožeča stranka toženi stranki plačevala za opravljeno delo na materialu, ki ji ga je dobavila. To ne izhaja iz izpovedbe A. A. Gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Priča ni podala navedb o poslovanju pravdnih strank. Tožena stranka in pooblaščenec sta večkrat pričo prekinila in nista pustila, da dokonča izpoved, kar je sodnica dopuščala. Sodišče zahtevam, da tožeča stranka dokazuje negativno dejstvo, to je, da toženec lesa, ki mu ga je dobavila tožeča stranka, ni obdelal in predelal v skladu z naročilom. Ni bilo dogovora o kooperaciji. Gre za napačno dokazno oceno in napačno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba pojasniti, da gre v zadevi za zahtevek za plačilo sedaj 223,85 EUR, kar je po določbi 443. člena ZPP spor majhne vrednosti. Pritožba v tem primeru je dopustna le zaradi zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Na to je bila tožeča stranka opozorjena v pravnem pouku. Ne glede na to, pa je treba ugotoviti, da so vsi naroki in pisanja sodišča strankam, ko se stekel pravdni postopek bila pravilno opremljena z obvestilom, da gre za spor majhne vrednosti in z vsemi določbami ZPP, ki se nanašajo na ta postopek (list. št. 75 do 76). Tudi sklep sodišča, ko je naložilo tožeči stranki dopolnitev tožbe z dejstvi in dokazi (list. št. 65), je bil pravilen. Vsa vabila na oba naroka, ki sta bila opravljena, so bila opremljena z opozorilom, da gre za spor majhne vrednosti.

6. Treba je tudi ugotoviti, da se je postopek začel po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 8. 7. 1991, ko je bila vrednost spornega predmeta 53.642,70 DIN. Ko je RS razglasila neodvisnost, je bil uveden SIT z Zakonom o denarni enoti RS in je pričel veljati 8. 9. 1991. Po tem zakonu je bil preračun DIN v SIT v razmerju 1:1. Tako je po 8. 10. 1991 vrednost spornega predmeta bila 53.642,70 SIT. ZPP je bil spremenjen glede postopka spora majhne vrednosti in je od 15. 4. 1999 spor majhne vrednosti znašal 200.000 SIT (Uradni list RS, št. 26/99). To pa je že bil znesek, ko je začetna vrednost spornega predmeta padla pod zakonsko določen znesek, od tedaj naprej je šlo za spor majhne vrednosti. Da je treba v nadaljevanju uporabiti določbe spora majhne vrednosti je preizkušalo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-147/971. 7. Tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati in odgovarjati na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejansko stanje. Pri tem gre za prikazovanje navedb tožene stranke kot neresnične, ker je izpovedal, da v letu 1991 ni prejel materiala v dodelavo. Izpovedbe o tem, da toženec ni vedel povedati, od kdaj do kdaj je bil kooperant, koliko časa je trajal poslovni odnos med njima, pritožbene navedbe o tem, da ni dokaza, da je vtoževani račun del nerazrešenega kooperantskega odnosa med strankama. Nadalje izpodbija pritožba ugotovljeno dejansko stanje z navedbami o tem, da toženec ni bil verodostojen v zaslišanju in odgovarjanju na vprašanja, da vrednost računa ni mogla biti z 24 kubikov drv, saj bi za 53.000 SIT lahko dobil manj kot en kubik lesa. Nadalje izpodbija pritožba dejansko stanje, ko ocenjuje izpoved toženca o tem, kdaj je bil na orožnih vajah, kot tudi o tem, da nima pojma, s katero od družb v sistemu C. je posloval. Pritožba tudi izpodbija dokazno oceno glede zaslišanja priče A. A. Dovoljen pritožbeni razlog je trditev, da je sodišče v točki 12 obrazložitve sodbe, ko je obrazlagalo dokazno oceno te priče, mimo zapisnika ugotovilo določena dejstva in s tem je pritožba uveljavljala 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O tem bo pritožbeno sodišče odgovorilo posebej. Ni pa dovoljen pritožbeni razlog, ko sodišče graja dokazno oceno tako tožene stranke kot priče, ko sta opisovala kooperantski odnos tako pravdnih strank kot tudi podjetja C. 8. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve zapisalo, da tožeča stranka ni izkazala odnosa med pravdnima strankama, ki bi ga mogoče opredelili kot kupoprodajno pogodbo, kar vtožuje tožeča stranka. Nato pa je opisalo po izpovedbi toženca in priče A. A., kako je potekalo poslovanje med vpletenimi. Oba sta opisala odnose kot kooperativni odnos, s tem, da toženec za dobavljeno blago s strani tožeče stranke ni plačeval, pač pa je tožeča stranka bila lastnica blaga, kooperanti pa so opravili delo na tem prejetem materialu in tožena stranka ni plačevala za material tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je zaradi uveljavljane 14. točke drugega odstavka 339. člena primerjalo izpoved priče A. A. na zapisniku (list. št. 128 do 130) in ugotovilo, da v obrazložitvi sodišča, v kolikor je ocenilo izpovedbo te priče zaradi ugotovitve te pravne podlage, ni nasprotij. Priča je pojasnila, da je šlo za oddelek kooperacij na principu zadruge in da so blago - material bili v lasti C. Kooperanti so opravili delo na materialu. Plačilo končnega računa je prejela C., ki je potem opravila obračun. Vendar se priča konkretno glede toženca ni spomnila kaj je delal kot C. kooperant, nato je tožeča stranka na zaslišanju pojasnila, da je šlo za običajno prodajo blaga in da kooperant ni dobil brezplačne dobave blaga, pač pa je imel ugodnosti pri dobavi materiala, vendar je priča vztrajala pri podani izpovedbi (list. št. 129). Sodišče prve stopnje je tudi v točki 13 sodbe pravilno ocenilo zaslišanje priče A. A. o tem, zakaj je bil dan račun in samo špekulativno je priča izpovedala, da je možno, da je nekaj materiala ostalo pri tožencu. Povedal je tudi, da so bile količine zapisane na osnovi dobavnic, vendar sodišče pravilno ugotavlja, da v spisu dobavnic ni. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sklepalo, da bi lahko opis, ki ga je priča A. A. podala in kar je sodišče zapisalo v točki 13 obrazložitve, pomenilo, da je material ostal pri tožencu in tedaj bi šlo lahko za neupravičeno obogatitev. Če bi bilo res, da je toženec obdržal les, ki mu je bil dostavljen zaradi predelave, pa ga ni predelal in tudi ne vrnil tožeči stranki, bi lahko šlo za obogatitev. Vendar je tožeča stranka ves čas vztrajala, da gre za kupoprodajno pogodbo in izstavljen račun za naročeno in prejeto blago. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožeča stranka ni dokazala svojih trditev.

9. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovi, da ni dokazano, da bi pri tožencu ostalo 15,482 m3 ali 24,311 m3 bukovih elementov v vrednosti 53.642,70 DIN. Kaj takega tudi ne izhaja iz računa, ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A2). Toženec pa je povedal, da je račun prejel in podpisal, sodišče pa pravilno sklepa, da ta podpis ne more pomeniti, da je toženec s tem priznal obstoj kupoprodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo in pri tem ni zagrešilo očitane kršitve, izpovedbo priče A. A. v delu, ko je špekuliral, zakaj je bil izstavljen račun C. Priča je špekulirala o tem, da je bil račun izdan ob ukinjanju oddelka kooperacij in naj bi nekaj tega blaga ostalo pri tožencu. Vendar je naprej povedala priča, da špekulira, nato pa je spremenila mnenje in začela govoriti, da je to zagotovo in sigurno. Sodišče prve stopnje pa v tem delu priči ni sledilo. Zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP. V spisu tudi ni bilo originala računa, pač pa fotokopije. Možnosti, da je bil podpis toženca prilepljen, pa sodišče ni ugotovilo. Pravilno je sodišče sklepalo, da na podlagi predloženih dokazov, ni mogoče sklepati, da bi toženec naročil blago v določeni količini za 53.642,70 DIN. Podpisal je prejem računa, ne pa strinjanje z vsebino. Tako toženec kot priča A. A. sta opisala, da so imeli tožeča stranka, kooperanti in B. kooperativno razmerje. Pri tem je sodišče ugotovilo, da toženec ni naročil blaga oziroma lesa. Pravilno je sklepalo, da ni bilo ugotovljeno soglasje volj za količino in ceno in da tako zatrjevana pogodba ni bila sklenjena.

10. Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče tožeči stranki očitalo, da ni dokazala, da toženec lesa ni obdelal v skladu z naročilom oziroma prej sklenjeno kooperantsko pogodbo. To ni bistvo pravno odločilno dejstvo, na podlagi katerega je sodišče sklepalo, da tožeča stranka ni dokazala sklenitve kupoprodajne pogodbe. Sodišče je le ocenilo izpovedbe toženca in priče o tem, kako so posli med vsemi tremi vpletenimi potekali. Ne drži, da tožena stranka ni podala trditvene podlage o tem, da je bil kooperant tožeče stranke in kooperant družbe B. (list. št. 78 do 79). Sodišče tudi pravilno oceni listine, to je datum računa in izjavo glede repro materiala, saj gre za različne količine lesa. Nenazadnje je treba ugotoviti, da je od pričetka postopka do opravljenih zaslišanj preteklo več kot 30 let in da ni čudno, da se zaslišani ne spomnijo vsake podrobnosti. Vendar je bil dovolj jasno opisan način dela med vpletenimi, a tožeča stranka svoje trditvene podlage ni uspela dokazati.

11. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne more odgovori na pritožben navedbe o tem, da tožencu ni mogoče verjeti, ker naj se izračun glede cen za en kubik lesa ne sklada s tem, kar naj bi bilo takrat na podlagi preračunavanja DIN v marke pravilno. Toženec je podal svoje mnenje o tem, zakaj vtoževani račun ne more ustrezati količini, ki je zaračunana za zatrjevanih 24 m3. Vendar to ni pravno odločilno dejstvo, saj ni bilo ugotovljeno, da je toženec pri tožniku naročil določeno količino lesa za določeno cene in te cene ni plačal. 12. Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, navedbe tožene stranke pa niso pripomogle k rešitvi zadeve.

1 Ni v neskladju z Ustavo, da se zaradi spremembe določb ZPP, ki opredeljujejo, kdaj gre za spor majhne vrednosti postopek, ki se je začel kot redni postopek nadaljuje po pravilih o postopku v sporu majhne vrednosti.