Jedro

Ne glede na to, da se je tožničinemu možu (še naprej) izplačevala starostna pokojnina, priznana z odločbo z dne 30. 8. 1994, ta pokojnina, pa čeprav je bil do nje upravičen tudi na dan smrti, ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo sporazuma na podlagi določb ZPIZ/92 z upoštevanjem skupne pokojninske dobe dopolnjene v BiH in Sloveniji in se je pokojnemu tožničinemu možu le izplačevala, ker ima sporazum vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Bistvo v tej zadevi je, da je bila pokojnemu tožničinemu možu starostna pokojnina po sporazumu odmerjena z odločbo z dne 29. 10. 2013. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožnici skladno z 2. alinejo prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 odmerilo vdovsko pokojnino in jo upoštevalo kot osnovo pokojnino, ki je bila pokojnemu B.B. odmerjena na podlagi slovenske dobe po sporazumu z odločbo z dne 29. 10. 2013.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 5. 2020 in odločba št. dokumenta: ..., št.: ... z dne 3. 10. 2019, da se tožeči stranki prizna vdovsko pokojnino v višji višini in da ji tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je materialnopravno zmotna razlaga sporazuma ob upoštevanju določbe 2. alineje prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ter da je taka razlaga ustavno neskladna in krši upravičenja tožeče stranke iz naslova pravne države (2. člen ustave), enakosti pred zakonom (14. člen ustave), enakega varstva pravic (22. člen ustave) in pravico do socialne varnosti (50. člen ustave). Vsebina besede "upravičen" primarno razlaga s pomočjo jezikovne razlage ob upoštevanju vsebine in konteksta relevantnih predpisov. Beseda "upravičen" v konkretnem primeru lahko predstavlja le na zakonu ali mednarodni pogodbi temelječo abstraktno pravico, konkretizirano s posamičnim oblastnim pravnim aktom, ki na konkretni ravni izpeljuje upravičenja iz te pravice, torej pravico do pokojnine in njeno odmero. Abstraktna pravica do pokojnine je bila za pokojnega moža tožeče stranke urejena v predpisih o pokojninskem zavarovanju in naknadno v sporazumu. Konkretizirana je bila z odločbo tožene stranke, območne enote A., št. ... z dne 30. 8. 1994, ki je bila po sprejemu sporazuma naknadno potrjena z ugotovitveno odločbo tožene stranke, območne enote A. št. ... z dne 29. 10. 2013. S slednjo odločbo ni bilo v ničemer poseženo v odločbo z dne 30. 8. 1994 oziroma v pravico pokojnega moža tožeče stranke do priznanja pokojnine v višini, kakršna mu je bila priznana in odmerjena z odločbo z dne 30. 8. 1994. Pokojni mož tožeče stranke je bil torej ob smrti upravičen do pokojnine v višini, kakršna mu je bila priznana z odločbo z dne 30. 8. 1994 in ne do hipotetične pokojnine v višini, kakršna bi mu bila priznana in odmerjena na podlagi sporazumov v primeru, če ne bi sodil med upravičence po tretjem odstavku 37. člena Sporazuma. Potrebno je ugotoviti, da sta besedilo Sporazuma v 37. členu in posledično tudi izrek odločbe z dne 29. 10. 2013 dejansko zavajajoča, saj namesto pravilne besede upravičen do pokojnine, uporabljata izraz "se izplačuje". Verjetno gre za namerno uporabo napačnega in zavajajočega izraza. Obstoječa sodna praksa z razlago sporazuma skuša prepričati, da izplačevanje ne temelji na pravici do pokojnine, temveč da gre le za izpeljavo načela varovanja pridobljenih pravic in izplačilo zajamčenega zneska. Nenazadnje tudi del besedila točke a tretjega odstavka 37. člena Sporazuma določa, da bo pristojni nosilec pokojnino še naprej izplačeval v znesku, ki bi mu pripadal po zakonodaji te pogodbenice. Ustavno skladna razlaga pravila iz 2. alineje prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 in 37. člena Sporazuma ob upoštevanju načela pravne države, enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic torej ne dopušča nobenega dvoma ali drugačne razlage o tem, da je osnova za odmero vdovske pokojnine lahko le tista pokojnina, do katere je upravičen pokojni mož tožeče stranke ob svoji smrti. Torej pokojnina v višini, kot je bila priznana in odmerjena z odločbo z dne 30. 8. 1994. Materialnopravno je zmoten tudi sklep sodišča, da je v tretjem odstavku 37. člena Sporazuma vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic, velja le za pokojnega moža tožeče stranke, ne pa tudi za tožečo stranko. Temelj pravice do vdovske pokojnine ni sporazum, temveč določbe ZPIZ-2. Pravica tožeče stranke do vdovske pokojnine temelji na zakonu in ne na sporazumu. To pomeni, da tudi osnovo za odmero vdovske pokojnine predstavlja določba ZPIZ-2 in ne sporazum. Sporazum je v konkretni zadevi uporabljiv le v zvezi s spornim vprašanjem višine pokojnine, do katere je bil upravičen pokojni mož tožeče stranke ob svoji smrti. Vztraja, da tožeči stranki pripada vdovska pokojnina na podlagi 2. alineje prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 od osnove, ki jo predstavlja pokojnina njenega moža, ki jo je prejemal ob svoji smrti skladno z odločbo z dne 30. 8. 1994, potrjeno z dne 29. 10. 2013. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do procesnih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

5. V tem socialnem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 5. 2020, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št.: ..., št.: ... z dne 3. 10. 2019. S slednjo odločbo je toženec odločil, da ima vdova, sedaj tožnica, pravico do vdovske pokojnine v znesku 315,41 EUR na mesec od 21. 6. 2019 dalje. Vdovska pokojnina je bila odmerjena v višini 70 % od pokojnine, do katere je bil upravičen tožničin pokojni mož na dan smrti na podlagi dopolnjene slovenske pokojninske dobe v trajanju 15 let, 10 mesecev in 29 dni oziroma od t. i. preračunane slovenske pokojnine v usklajenem znesku 450,59 EUR. Sporna je višina vdovske pokojnine oziroma osnova, od katere se odmeri.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožničinemu pokojnemu možu B.B. priznana predčasna pokojnina od 1. 1. 1992 dalje z upoštevanjem skupne slovenske in pokojninske dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Bosni in Hercegovini v skupnem trajanju 37 let, 8 mesecev in 6 dni. Ob dopolnitvi starosti 60 let je bila pokojnemu tožničinemu možu z odločbo toženca št. ... z dne 30. 8. 1994 predčasna pokojnina odmerjena brez zmanjšanja, prav tako ob upoštevanju pokojninsnke dobe dopoljnjene v skupnem trajanju 37 let, 8 mesecev in 6 dni pokojninske dobe, od tega 21 let, 9 mesecev in 7 dni pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Bosni in Hercegovini in 15 let, 10 mesecev in 29 dni slovenske pokojninske dobe.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Ta v 2. alineji prvega odstavka 60. člena določa, da je osnova za odmero vdovske pokojnine pokojnina ali sorazmerni del pokojnine, odmerjene po mednarodnih pogodbah, do katere je bil upravičen uživalec pokojnine ob smrti. Vdovska pokojnina je izvedena pravica, katere osnova za odmero je pokojnina umrlega zavarovanca oziroma uživalca. Če je umrli že užival pokojnino, je osnova za odmero znesek pokojnine, do katere je bil upravičen na dan smrti, tudi če je užival pokojnino, odmerjeno po mednarodnih pogodbah. Po sodni praksi pritožbenega sodišča se v primeru, ko je pokojnemu uživalcu pokojnina v skladu s sporazumi o socialnem zavarovanju, sklenjenimi z republikami nekdanje SFRJ, že preračuna in odmerjena le za slovensko pokojninsko dobo, četudi se mu še naprej izplačuje predhodno priznana pokojnina, odmerjena na podlagi skupne slovenske in tuje dobe, to je v t. i. zajamčenem znesku, vdovska pokojnina lahko odmeri le ob upoštevanju pokojnine, ki je bila pokojnemu uživalcu odmerjena le za slovensko pokojninsko dobo.

8. Sporazum, ki je začel veljati 1. 7. 2008, je namreč obvezal obe državi k ponovni odmeri pokojnin, ki so bile priznane z upoštevanjem zavarovalne dobe obeh držav. Po prvem odstavku 37. člena Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalih dob, dopoljenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. V tretjem odstavku citirane določbe 37. člena pa je izrecno določeno, da če bi bil z uporabo prvega odstavka tega člena seštevek pokojnin, odmerjenih po zakonodajah obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po zakonodaji ene pogodbenice, bo pristojni nosilec te pogodbenice izplačeval upravičencu tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in s seštevkom pokojnin, odmerjenih po zakonodajah obeh pogodbenic. V tem primeru pristojni nosilec druge pogodbenice izplačuje pokojnino neposredno pristojnemu nosilcu prve pogodbenice.

9. V primeru pokojnega tožničinega moža je šlo za prav takšen primer. Po uveljavitvi Sporazuma se je dne 7. 7. 2008 po uradni dolžnosti začel postopek za preračun pokojnine po 37. členu Sporazuma. Toženec je z ugotovitveno odločbo št. ... z dne 29. 10. 2013 odločil, da ima zavarovanec (tožničin pokojni mož) na podlagi slovenske pokojninske dobe pravico do starostne pokojnine v znesku 389,39 EUR na mesec od 1. 8. 2008 dalje. Na podlagi bosanske pokojninske dobe pa je bil opravljen preračun tudi pri bosanskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je z odločbo z dne 7. 1. 2009 zavarovancu (tožničinemu pokojnemu možu) od 1. 8. 2008 dalje priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 179,61 KM, pri čemer pa se je tako odmerjena pokojnina izplačevala neposredno slovenskemu zavodu. Ker seštevek na novo odmerjene slovenske in bosansko-hercegovske pokojnine ni dosegel zneska prej odmerjene slovenske pokojnine, je bilo odločeno, da se zavarovancu pokojnina še nadalje izplačuje po odločbi z dne 30. 8. 1994, bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja pa bosansko-hercegovsko pokojnino izplačuje tožencu.

10. Navedeno pomeni, da se je pokojnemu tožničinemu možu skladno s tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma, še naprej izplačevala starostna pokojnina, odmerjena pred uveljavitvijo sporazuma z odločbo z dne 30. 8. 1994 na podlagi skupne pokojninske dobe, ker seštevek pokojnine, odmerjene po sporazumu na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji in pokojnine odmerjene v BiH, na podlagi dobe prebite v BiH, ni dosegel zneska prej odmerjene pokojnine (to je pokojnine odmerjene z odločbo z dne 30. 8. 1994). Pokojnemu tožničinemu možu je bila namreč tudi v BiH od 1. 8. 2008 dalje odmerjena in priznana starostna pokojnina na podlagi dobe prebite v BiH, vendar se mu odmerjena in priznana pokojnina v BiH pokojnemu B.B. ni izplačevala, pač pa skladno s tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma, neposredno Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej tožencu, ker je pokojnemu tožničinemu možu izplačeval tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkom obeh pokojnin.

11. Ne glede na to, da se je tožničinemu možu (še naprej) izplačevala starostna pokojnina, priznana z odločbo z dne 30. 8. 1994, ta pokojnina, pa čeprav je bil do nje upravičen tudi na dan smrti, ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo sporazuma na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) z upoštevanjem skupne pokojninske dobe dopolnjene v BiH in Sloveniji in se je pokojnemu tožničinemu možu le izplačevala, ker ima sporazum vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Bistvo v tej zadevi je, da je bila pokojnemu tožničinemu možu starostna pokojnina po sporazumu odmerjena z odločbo z dne 29. 10. 2013. 12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožnici skladno z 2. alinejo prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 odmerilo vdovsko pokojnino in jo upoštevalo kot osnovo pokojnino, ki je bila pokojnemu B.B. odmerjena na podlagi slovenske dobe po sporazumu z odločbo z dne 29. 10. 2013. Do te pokojnine je bil pokojni tožničin mož upravičen tudi na dan smrti le, da se mu glede na zagotovljeno varstvo pridobljenih pravic, določeno v tretjem odstavku 37. člena Sporazuma, pokojnina odmerjena po sporazumu ni izplačevala, pač pa prvotno priznana pokojnina z odločbo z dne 30. 8. 1994. Do izplačevanja te pokojnine pa je bil glede na tretji odstavek 37. člena Sporazuma, ki se sklicuje na prvi odstavek, upravičen le pokojni B.B., ker se je njemu pokojnina preračunala skladno s prvim odstavkom 37. člena Sporazuma. Po sporazumu so varovane le pridobljene pravice pokojnega moža, ne pa tudi vdovska pokojnina, ki je tožničina izvedena pravica. Do izplačevanja pokojnine, ki je bila odmerjena v višini glede na skupno pokojninsko dobo, dopolnjeno v BiH in v Sloveniji, je bil namreč upravičen le pokojni mož glede na že priznano pokojnino z odločbo z dne 30. 8. 1994. 13. Vsakršno drugačno tolmačenje 60. člena ZPIZ-2 v povezavi s 37. členom Sporazuma je zmotno in zato nesprejemljivo. Vdovska pokojnina je bila tožnici pravilno in zakonito odmerjena od pokojnine, odmerjene na podlagi slovenske dobe. Posledično je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje višje vdovske pokojnine pravilno na podlagi 81. člena ZDSS-1, zavrnjen.

14. Iz istih, zlasti pravnih razlogov, je bilo potrebno tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.