Jedro

Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi z dne 3. 10. 2019 in 25. 5. 2020, da se tožnici prizna vdovska pokojnina v višji višini in da ji tožena stranka povrne stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 141/2021 z dne 14. 9. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča, da tožnici ne pripada višja vdovska pokojnina, glede na znesek starostne pokojnine, ki jo je prejemal tožničin mož, materialnopravno pravilna.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej povzema dejansko stanje, ki je nudilo sodišču druge in prve stopnje podlago za odločitev v tem socialnem sporu. Meni, da ji pripada višja vdovska pokojnina glede na znesek starostne pokojnine, ki jo je prejemal njen pokojni mož. Sklicuje se na Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, saj je pokojni mož pokojninsko dobo deloma pridobil v BiH in deloma v Sloveniji. Opozarja, da sta besedilo tretjega odstavka 37. člena Sporazuma in posledično tudi izrek ugotovitvene odločbe z dne 29. 10. 2013 zavajajoča, pravica tožničinega pokojnega moža glede višine njegove pokojnine pa se z ugotovitveno odločbo in Sporazumom ni spremenila. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da v tretjem odstavku 37. člena Sporazuma vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic velja le za pokojnega moža tožnice, ne pa tudi za tožnico. Temelj pravice do vdovske pokojnine ni Sporazum, temveč določbe ZPIZ-2. Ustavnoskladna razlaga pravila iz druge alineje prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 in 37. člena Sporazuma ob upoštevanju načela pravne države, enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ne dopušča drugačne razlage, kot je ta, da je osnova za odmero vdovske pokojnine lahko le tista pokojnina, do katere je bil upravičen pokojni mož tožnice ob svoji smrti, torej pokojnina, priznana in odmerjena z odločbo z dne 30. 8. 1994 in potrjena z ugotovitveno odločbo dne 29. 10. 2013 in ki se je pokojnemu možu tudi izplačevala. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP).

7. Pravno podlago za rešitev tega socialnega spora predstavljajo druga alineja prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (U. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.; ZPIZ-2) oziroma prvega odstavka 61. člena ZPIZ-2 in 37. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/2008 in nadalj,. Sporazum).

8. Druga alineja prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 določa, da je osnova za odmero vdovske oziroma družinske pokojnine pokojnina ali sorazmerni del pokojnine, odmerjene po mednarodnih pogodbah, do katere je bil upravičen uživalec pokojnine ob smrti. Po prvem odstavku 61. člena ZPIZ-2 se vdovska pokojnina odmeri v višini 70 % od osnove iz prejšnjega člena (torej iz 60. člena ZPIZ-2).

9. V prvem odstavku 37. člena Sporazuma1, ki je pričel veljati 1. 7. 2008, je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega sporazuma2 z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Tretji odstavek 37. člena Sporazuma pa določa, da bo v primeru, če bi bil z uporabo prvega odstavka tega člena seštevek pokojnin, odmerjenih po zakonodajah obeh pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po zakonodaji ene pogodbenice, pristojni nosilec te pogodbenice izplačeval upravičencu tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkom pokojnin, odmerjenih po zakonodajah obeh pogodbenic na način, kot ga v nadaljevanju opredeljujeta točka a) in točka b) tretjega odstavka 37. člena Sporazuma.

10. Za odločitev v tem socialnem sporu so relevantna naslednja dejstva, na katera sta odločitev oprli sodišči druge in prve stopnje: - s sklepom pravnega prednika tožene stranke z dne 23. 3. 1992 je bila tožničinemu možu glede na izpolnjevanje pogojev iz 24. člena takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/1983 in nadalj.) priznana pravica do predčasne pokojnine (v zmanjšanem znesku) glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Sloveniji in v Bosni in Hercegovini v skupnem obsegu 37 let, 8 mesecev in 6 dni; - ko je tožničin mož dopolnil 60 let starosti, mu je tožena stranka z odločbo z dne 30. 8. 1994 odmerila predčasno pokojnino brez zmanjšanja ob upoštevanju enake pokojninske dobe, kot v sklepu z dne 23. 3. 1992; iz te odločbe izhaja tudi, da je starostna pokojnina tožničinega moža odmerjena v enakem znesku, kot predčasna starostna pokojnina brez zmanjšanja (torej v višini 67.986,02 SIT na mesec); s to odločbo je bila tožničinemu možu priznana starostna pokojnina z upoštevanjem slovenske in bosansko – hercegovske pokojninske dobe; - na podlagi 37. člena Sporazuma je tožena stranka v postopku ponovne odmere pokojnine tožničinemu možu po uradni dolžnosti dne 29. 10. 2013 izdala ugotovitveno odločbo o tem, da ima tožničin mož pravico do starostne pokojnine v znesku 389,39 EUR na mesec od 1. 8. 2008 dalje; - ker seštevek na novo odmerjene slovenske pokojnine (ki je znašala 389,39 EUR) in bosansko-hercegovske pokojnine, odmerjene po bosansko – hercegovskem nosilcu zavarovanja (ki je po preračunu glede na veljavni tečaj znašala 151,52 EUR), ni dosegel zneska prej odmerjene pokojnine po odločbi 30. 8. 1994, se mu je pokojnina na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še nadalje izplačevala v višini, ki je izhajala iz odločbe z dne 30. 8. 1994 (in ob ustrezni valorizaciji), bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja pa je bosansko-hercegovsko pokojnino zavarovanca (tožničinega pokojnega moža) izplačeval toženi stranki; - tožena stranka je z odločbo z dne 3. 10. 2019 tožnici priznala pravico do vdovske pokojnine v višini 315,41 EUR od 21. .6. 2019 dalje, pri čemer je kot osnovo za izračun te pokojnine upoštevala moževo pokojnino ob njegovi smrti, ki je znašala 450,59 EUR na mesec (ta znesek je bil preračunan glede na pravico do starostne pokojnine v višini 389,39 EUR na mesec iz ugotovitvene odločbe z dne 29. 10 2103); - tožničino pritožbo, s katero je uveljavljala višjo vdovsko pokojnino (glede na to, da je bila njenemu možu ob smrti izplačana pokojnina 962,10 EUR na mesec), je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 25. 5. 2020. 11. V skladu s prvim odstavkom 37. člena Sporazuma se je torej po uradni dolžnosti začel postopek za preračun pokojnine tožničinega pokojnega moža. Ker seštevek pokojnine, odmerjene v Sloveniji (na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji) in pokojnine, odmerjene v Bosni in Hercegovini (na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini), ni dosegel zneska prej odmerjene pokojnine (odmerjene z odločbo z dne 30. 8. 1994), se je tožničinemu pokojnemu možu kljub ugotovitvi, da je upravičen do slovenske starostne pokojnine v znesku 389,39 EUR na mesec, na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevala starostna pokojnina, ki je bila odmerjena z odločbo z dne 30. 8. 1994 (ob ustrezni valorizaciji).

12. Tretji odstavek 37. člena Sporazuma, na podlagi katerega je bila tožničinemu možu kljub nižji starostni pokojnini (odmerjeni po prvem odstavku 37. člena Sporazuma glede na slovensko in bosansko-hercegovsko zavarovalno dobo) še nadalje izplačevana višja starostna pokojnina (glede na odločbo z dne 30. 8. 1994), je zagotavljal upravičencem, ki bi bili po ponovni odmeri pokojnin po Sporazumu v slabšem položaju od položaja, v katerem so bili pred njegovo uveljavitvijo, izplačevanje te pokojnine v višini, priznani z odločbo, ki je bila izdana pred ponovno odmero po prvem odstavku 37. člena Sporazuma. S določbo tretjega odstavka 37. člena Sporazuma je bilo zagotovljeno varstvo že pridobljenih pravic upravičencev in preprečeno poslabšanje njihovega pravnega položaja na način, da jim je bilo jamčeno izplačevanje zneska starostne pokojnine najmanj v višini, do katere so bili upravičenci upravičeni ob uveljavitvi Sporazuma. Varstvo iz tretjega odstavka 37. člena Sporazuma se je odražalo le v izplačilu višje pokojnine (po prejšnji odločbi), ne pa v odmeri višjega zneska pokojnine. Do tega varstva so bili upravičeni le tisti upravičenci, ki jim je bila pravica do pokojnine priznana v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve Sporazuma.3

13. Glede na že omenjeno določbo druge alineje prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2, ki kot osnovo za odmero vdovske oziroma družinske pokojnine določa odmerjeno (in ne izplačano) pokojnino oziroma njen sorazmerni del, do katere je bil uživalec pokojnine upravičen ob smrti4, je tožena stranka kot osnovo za odmero vdovske pokojnine tožnice utemeljeno upoštevala pokojnino, ki je bila tožničinemu možu odmerjena v ugotovitveni odločbi z dne 29. 10. 2013, izdani na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma, povišano za pripadajoče uskladitve do dneva moževe smrti in ne znesek pokojnine, ki je bil tožničinemu pokojnemu možu izplačan na dan smrti.5 Ker je bila tožničinemu pokojnemu možu starostna pokojnina po prvem odstavku 37. člena Sporazuma odmerjena z ugotovitveno odločbo z dne 29. 10. 2013, ob času smrti pa je njegova starostna pokojnina v posledici kasnejših uskladitev znašala 450,59 EUR na mesec, je bila glede na določbi druge alineje prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 in prvega odstavka 61. člena ZPIZ-2 tožnici vdovska pokojnina z izpodbijanima odločbama pravilno odmerjena v višini 70 % od navedenega zneska.

14. Tožnica je pravico do vdovske pokojnine pridobila šele v letu 2019, zato zanjo tretji odstavek 37. člena Sporazuma (ki je urejal položaj upravičencev, ki so pridobili pravico do pokojnine v obdobju od 8. 10.1991 pa do začetka veljavnosti Sporazuma) tudi iz tega razloga ne pride v poštev.

15. Odločitev sodišč, da tožnici pripada vdovska pokojnina glede na znesek starostne pokojnine, ki je bila odmerjena njenemu možu po prvem odstavku 37. člena Sporazuma, in ne višja, ki mu je bila izplačevana po tretjem odstavku 37. člena Sporazuma, je materialnopravno pravilna (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

16. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke zakoniti, je revizijsko sodišče revizijo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 37. člen Sporazuma je sicer umeščen v V. del Sporazuma, v katerem so opredeljene prehodne in končne določbe tega Sporazuma. 2 Sporazum je pričel veljati 1. 7. 2008. 3 Za razliko od 37. člena Sporazuma pa je 36. člen Sporazuma opredelil dajatve (med drugim tudi pokojnine) ki ostanejo obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, ki je te dajatve priznal. Opredelil je, katere pokojnine se ne preračunavajo, pri čemer je v četrtem odstavku 36. člena izrecno določil, da se po smrti upokojenca, ki je prejemal pokojnino, opredeljeno v tem členu (torej v 36. členu), določbe tega člena uporabljajo tudi za uveljavljanje pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine. Takšne določbe 37. člen Sporazuma ne vsebuje. 36. člen Sporazuma se je nanašal na dajatve (tudi na pokojnine) priznane do 7. 10. 1991 in na pokojnine, ko jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal od 8. 10 1991 do začetka veljavnosti Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju (razen sporazumov, sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ). Veljal je tudi za t.i. „samostojne pokojnine“, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. 4 V tem delu je 60. člen ZPIZ-2 nomotehnično nekoliko nejasen, saj govori o pokojnini oziroma njenem sorazmernem delu, do katere je bil uživalec pokojnine upravičen ob smrti, vendar pa je treba iz zgoraj navedenih razlogov v primerih, kot je navedeni, to določbo razlagati tako, da se pri priznanju in odmeri vdovske pokojnine upošteva pokojnina (z kasnejšimi uskladitvami), kot je bila odmerjena. 5 Tudi iz komentarja k 60. členu ZPIZ-2 izhaja, da velja izjema od pravila, da se kot osnova za odmero vdovske in družinske pokojnine vzame znesek pokojnine, ki se je umrlemu izplačeval na dan smrti, tudi če je bil umrli uživalec ugodnejše zajamčene pokojnine, ne pa preračunane pokojnine v skladu s sporazumi o socialnem zavarovanju, sklenjenimi z republikami nekdanje SFRJ. V tem primeru je osnova za odmero vdovske in družinske pokojnine preračunani znesek pokojnine, ki bi se umrlemu izplačevala ob smrti, ne pa njen zajamčeni znesek (Andraž Rangus in ostali, Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 198 in 199).