Jedro

Tožnica (vzgojiteljica predšolskih otrok) ob sklenitvi spornih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas (ni imela opravljenega strokovnega izpita; tretji odstavek 92. člena ZOFVI), zato ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v II. točki izreka spremeni tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da med tožnico in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer tudi za obdobje od 1. 9. 2013 naprej (I/1. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialno zavarovanje pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožnici delovno dobo od dne 1. 9. 2013 dalje vpisati v delovno knjižico (I/2. točka izreka); da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (I/3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I/4. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 556,89 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča temelji na določbah ZOFVI, ki v šestem odstavku 109. člena določa, da se s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta sklene pogodba o zaposlitvi za dobo največ enega leta. Sodišče ni raziskovalo v smeri ugotovitve nezakonitega veriženja pogodb za določen čas, po prepričanju tožnice bi moralo to upoštevati. Pogodba je bila sklenjena s tožnico na način, da je prav tožena stranka k zaposlitvi povabila tožnico. S tožnico je bilo že na začetku dogovorjeno, da bo zasedla delovno mesto vzgojiteljice, čeprav je bilo vodstvu tožene stranke znano, da tožnica ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Tako v konkretnem primeru ne gre za „neuspel“ javni razpis, ampak za načrtno zaposlitev tožnice. Tožena stranka je s pretvezo, da tožnica „nadomešča“ začasno odsotne delavce, nezakonito verižila pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče bi tako ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja ugotovilo, da je toženka imela stalno potrebo po delavcu in ne začasno. Tožena stranka je izkoristila inštitut nadomeščanja začasno odsotnega delavca ter inštitut zaposlitve nekvalificiranega delavca po ZOFVI. Sodišče prve stopnje bi moralo natančneje raziskati dejansko stanje in pravilno uporabiti materialno pravo ter ugotoviti, da so bile tožnici kršene pravice. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, skupaj s stroški pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka opozarja, da so pritožbene navedbe tožnice, da naj v primeru njene prve zaposlitve ne bi bil objavljen razpis, oziroma, da naj tožena stranka ne bi iskala kandidatov, ki so bili usposobljeni in primerni za delovno mesto vzgojiteljice, pritožbena novota in bi morala tožnica to navajati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kar pa ni storila. Ne glede na navedeno pa so omenjene navedbe tudi neresnične. Tožena stranka je iskala primernega kandidata in je bila prisiljena zaradi nujne potrebe po zagotovitvi nemotenega dela v vrtcu zaposlitvi tožnico, ki pogojev za zaposlitev na delovnem mestu ni izpolnjevala. Tožnica se zaveda, da v času sklenitve obeh pogodb o zaposlitvi ni izpolnjevala formalnih pogojev v skladu z 92. členom ZOFVI, tako da je tožena stranka ni smela zaposliti za nedoločen čas in sta bili obe pogodbi sklenjeni zaradi nujne potrebe nadomeščanja delavke popolnoma zakoniti. Tožena stranka je kot delodajalec imela svobodo pri zaposlovanju nove delavke, saj se je druga pogodba za določen čas iztekla, s tožnico pa ni želela skleniti nove pogodbe zaradi njenega odnosa do dela in nestrokovnosti, kar je navedla že tekom postopka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče v delu odločanja glede plačila stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da med tožnico in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas tudi za obdobje od 1. 9. 2013 dalje in posledično reparacijo in reintegracijo. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, ravnatelja tožene stranke A.A. ter pričo B.B.. Pri tem je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno: - da sta stranki dne 10. 8. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 16. 8. 2011 dalje zaradi nadomeščanja zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice predšolskih otrok, - da je bil dne 1. 6. 2012 sklenjen aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 8. 2011, - da sta stranki dne 31. 8. 2012 sklenili drugo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 na delovnem mestu vzgojiteljice predšolskih otrok, - da je tožnica dne 19. 10. 2011 diplomirala in pridobila naziv diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, - da je tožnica dne 26. 3. 2013 opravila strokovni izpit. Sodišče je tako ugotavljalo, ali je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 15 dni. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v 13. alineji prvega odstavka določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, pri čemer drugi odstavek 53. člena ZDR določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR (veriženje pogodb). Prav tako 54. člen ZDR določa, da če je pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDR velja pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas.

Glede na to, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu vzgojiteljice predšolskih otrok, je sodišče pravilno upoštevalo tudi določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/1996 s sprem. - ZOFVI) kot specialni predpis. Prvi odstavek 92. člena ZOFVI določa, da vzgojno, izobraževalno in drugo strokovno delo v javnem vrtcu oziroma šoli opravljajo vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, učitelji, predavatelji višjih šol, svetovalni delavci, knjižnjičarji in drugi strokovni delavci, ki z njimi sodelujejo pri izvajanju strokovnih nalog, potrebnih za nemoteno delo vrtca oziroma šole. Po tretjem odstavku 92. člena ZOFVI pa morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno strokovno izobrazbo, določeno z zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Tožnica v času sklenitve tudi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas nesporno ni izpolnjevala zadnjega od naštetih pogojev - strokovni izpit. Navedeno pa pomeni, da bi tožena stranka pod posebnimi pogoji ZOFVI z njo lahko sklenila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Poudariti je tudi, da je po določilih ZOFVI-b (Ur. l. RS, št. 108/2002) bil v 109. členu dodan tudi novi šesti odstavek, ki določa, da se delovno razmerje na področju vzgoje in izobraževanja lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, vendar največ za dobo enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Tako tožena stranka tudi v primeru neutemeljenih ali nedokazanih razlogov ali v primeru veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas iz 52. člena ZDR ne bi mogla zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZOFVI kot specialnem predpisu s tožnico skleniti pogodbe za nedoločen čas, torej se tudi delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas ni moglo transformirati. Sodišče tako pogoja strokovnega izpita ne more nadomestiti s sodbo, saj bi bila takšna odločitev podana mimo kogentnih zakonskih določb. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi oziroma bi moralo sodišče razloge raziskovati, saj iz ZDR ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden.

Glede na to, da tožnica ob sklenitvi spornih pogodb za določen čas ni izpolnjevala vseh zakonsko predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 556,89 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila. Ugotoviti je, da po določilih petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče navedene odločitve ni obrazložilo kot zlorabo procesnih pravic tako, da je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj gre za spor o transformaciji delovnega razmerja (spor o prenehanju delovnega razmerja).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (stroški postopka), tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.