Jedro

Pomembno je izpolnjevanje zahtevanih pogojev ob sklepanju pogodbo o zaposlitvi (za določen čas) in ne izpolnjevanje pogojev ob prenehanju takšnega delovnega razmerja oziroma s tem v zvezi upoštevanje dejstva, ali delavec še pred prenehanjem zadnje pogodbe o zaposlitvi izpolni vse pogoje za zasedbo delovnega mesta.

109. člen ZOFVI ne izključuje možnosti, da se delovno razmerje z istim delavcem in za isto delovno mesto ne sklene tudi večkrat in za čas, ki skupaj znaša več kot dve leti - vsakič pod pogoji, po postopku in v trajanju kot je predvideno. Ni torej utemeljen revizijski ugovor, da tožena stranka s tožnico na podlagi ZOFVI sploh ne bi smela skleniti delovnega razmerja po izteku enega leta zaposlitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev, da med strankama obstaja delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 9. 2013 dalje, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialna zavarovanja in jo pozvati na delo ter ji povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki stroške postopka, v roku 15 dni.

2. V razlogih sodbe se je sodišče sklicevalo na določbo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in v tej povezavi na 92. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, ki določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v javnih vrtcih oziroma šolah) in na šesti odstavek 109. člena ZOFVI (po katerem se lahko delovno razmerje sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, vendar za dobo največ enega leta, itd). Nadalje je ugotovilo, da sta stranki dne 10. 8. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas (nadomeščanje zaposlenih), vendar tožnica ob sklenitvi te pogodbe ni imela končane ustrezne izobrazbe in opravljenega strokovnega izpita. Diplomirala je dne 19. 10. 2011. Ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi dne 31. 8. 2012 (od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 za isto delovno mesto) ni imela opravljenega strokovnega izpita, ki ga je nato opravila 26. 3. 2013. Tožnica torej ob sklenitvi obeh pogodb ni izpolnjevala vseh predpisanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas po tretjem odstavku 92. člena ZOFVI. Sodišče pri presoji ni upoštevalo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki več kot dve leti, saj tudi v primeru, če bi dokazala, da niso obstajali v 52. členu ZDR določeni razlogi za sklenitev pogodbe za določen čas, tožena stranka s tožnico v nobenem primeru ne bi mogla skleniti pogodbe za nedoločen čas. Zato ni moglo priti do „transformacije delovnega razmerja“ iz določenega v nedoločen čas. Glede na to tudi ni pomembno, ali je tožnica nadomeščala odsotne delavke in da v drugi pogodbi ni bil določen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Sklicevalo se je na določbe 52., 53. in 54. člena ZDR ter določbe ZOFVI, po katerih je tožena stranka lahko sklenila s tožnico le pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zato tudi v primeru neutemeljenih ali nedokazanih razlogov ali v primeru veriženja pogodb o zaposlitvi tožena stranka s tožnico ne bi mogla skleniti pogodbe za nedoločen čas, torej se ji delovno razmerje ni moglo „transformirati.“

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi bila odločitev pravilna, v kolikor ob prenehanju delovnega razmerja oziroma ob izteku dobe neprekinjenih dveh let ne bi izpolnjevala pogojev za delo na delovnem mestu. Ob izteku pogodbe dne 31. 8. 2013 je namreč izpolnjevala vse pogoje za delovno mesto, na katerem je opravljala delo pri toženi stranki, saj je 26. 3. 2013 opravila tudi strokovni izpit. Po poteku neprekinjenih dveh let zaposlitve je pogodba za določen čas postala nedopustna, saj niso obstajali razlogi, ki so v ZDR našteti kot izjema od časovne omejitve sklepanja pogodb za določen čas. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno s tem, ko sodišče več zaporednih pogodb ni presojalo kot nedovoljenega veriženja. Tožena stranka v skladu z določbami ZOFVI sploh ne bi smela skleniti pogodbe o zaposlitvi s tožnico, ko se je izteklo eno leto zaposlitve. Šlo je za izigravanje zakona in nedovoljeno veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Navedena praksa sodišč bi dejansko legitimirala in podprla izigravanje prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Na tak način bi delodajalci sklepali pogodbe za določen čas z delavci, ki ne izpolnjujejo pogojev, in sicer v nedogled, ter se pri tem izgovarjali na določila v ZOFVI. ZOFVI in ZDR si v tem delu nasprotujeta ali sta vsaj nejasna glede situacije, kot je v tem sporu.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim se sklicuje na sodno prakso revizijskega sodišča v zadevah VIII Ips 447/2008 in VIII Ips 38/2009. Navaja tudi, da je tožnica ves čas vedela, da je zaposlena za določen čas zaradi neizpolnjevanja pogojev in je to potrdila ob svojem zaslišanju.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica se v uvodu revizije sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki pa ga v nadaljevanju ni konkretizirala. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica s toženo stranko dne 10. 8. 2011 najprej sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 16. 8. 2011 do „nadomeščanja zaposlenih“, nato aneks k pogodbi o zaposlitvi dne 1. 6. 2012 (ki ne spreminja razlogov ali časa delovnega razmerja za določen čas, saj je bil sklenjen le zaradi uveljavitve ZUJF) in nato še pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 8. 2012 - za čas od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 (v tej pogodbi ni naveden razlog za sklenitev delovnega razmerja).

11. Ob tem da tožnica ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi ni imela ustrezne izobrazbe in strokovnega izpita, ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi pa še ni opravila strokovnega izpita, kar kot pogoj za opravljanje dela v javnem vrtcu oziroma šoli določa tretji odstavek 92. člena ZOFVI, tožnica s toženo stranko ni mogla skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč v skladu s šestim odstavkom 109. člena ZOFVI le delovno razmerje za dobo največ enega leta. Po tej določbi se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Glede na navedeni zakonski določbi je pomembno izpolnjevanje zahtevanih pogojev ob sklepanju pogodbo o zaposlitvi (za določen čas) in ne izpolnjevanje pogojev ob prenehanju takšnega delovnega razmerja oziroma s tem v zvezi upoštevanje dejstva, ali delavec še pred prenehanjem zadnje pogodbe o zaposlitvi izpolni vse pogoje za zasedbo delovnega mesta. Za presojo torej niso odločilne revizijske navedbe o tem, da je tožnica izpolnjevala pogoje za delovno mesto vzgojiteljice na dan prenehanja pogodbe (31. 8. 2013) oziroma že potem, ko je 26. 3. 3013 opravila tudi strokovni izpit (1).

12. Glede na razmerje med ZDR kot splošnim zakonom in ZOFVI kot specialnim zakonom, upoštevajoč prav 92. člen ZOFVI, sta sodišči pravilno presodili, da tožena stranka s tožnico ob sklenitvi prve in druge pogodbe ni mogla oziroma smela skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas.

13. Pri presoji je pomembno tudi razmerje med 53. členom ZDR (2) in 109. členom ZOFVI. Ta zakon v šestem odstavku 109. člena omogoča sklenitev delovnega razmerja tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Gre za posebno možnost sklenitve delovnega razmerja, na način oziroma pod pogoji, ki so predvideni v zakonu. Ta primer ne izključuje možnosti, da se delovno razmerje z istim delavcem in za isto delovno mesto ne sklene tudi večkrat in za čas, ki skupaj znaša več kot dve leti - vsakič pod pogoji, po postopku in v trajanju kot je predvideno. Ni torej utemeljen revizijski ugovor, da tožena stranka s tožnico na podlagi ZOFVI sploh ne bi smela skleniti delovnega razmerja po izteku enega leta zaposlitve.

14. Tožnica v reviziji tudi ne uveljavlja konkretnih razlogov za presojo, da naj bi bila sklenitev delovnega razmerja v nasprotju s 109. členom ZOFVI (3), zaradi česar revizijsko sodišče v tej smeri sodbe ni moglo in smelo preizkusiti.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker tožnica z revizijo ni uspela, krije sama svoje stroške postopka, prav tako pa krije svoje stroške postopka v zvezi z odgovorom na revizijo tudi tožena stranka, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije sam svoje stroške postopka, razne če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Op. št. (1): Primerjaj tudi z odločbami VS RS VIII 312/2008, VIII Ips 447/2008, VIII Ips 38/2009 in VIII Ips 212/2009. Op. št. (2): Tudi če odmislimo vprašanje, na katerega sodišči namenoma nista odgovorili - namreč ali je šlo za zakonito sklenitev delovnega razmerja zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca; v tem primeru namreč ne velja zakonska omejitev ene ali več pogodb o zaposlitvi z istim delavcem in za isto delo za več kot dve leti.

Op. št. (3): Tožnica sicer navaja, da je na nižjih stopnjah sojenja opozarjala na izigravanje časovne omejitve sklepanja pogodb, vendar gre za navedbe brez konkretnih razlogov (procesne ali materialne narave) o tem, v čem konkretno naj bi bilo postopanje tožene stranke po ZOFVI nezakonito.